Ko se zbudim v to nedeljsko zasneženo jutro, tuhtam, koliko je pravzaprav ura. Na televiziji se je avtomatsko posodobila. Prav tako na mojem vse prej kot naprednem mobilniku. Še dobro, da imam starinsko namizno uro, da vsaj njo lahko navijem za uro nazaj. Ah, vse to je prelahko, si mislim. Še razmišljati mi ni več treba …
piše: Jure Marolt
Včasih ni bilo tako. Vse ure sem premaknil že dan prej, da me slučajno kaj ne preseneti. Takrat ko sem še poslušal CD-je na discmanu, celotne CD-je, ne le posamezne komade, ki jih sedaj v nekaj sekundah brezskrbno naložim na iPod. Ko ni bilo pametnih telefonov, super digitalnih fotoaparatov, tako zmogljivih računalniških procesorjev. Ko je bila še pornografija izjemno težko dosegljiva in zelo zaželena, ko smo bili včlanjeni v videoteke in je bil obisk kina omejen na dvakrat letno. Ko si prijatelju dejal, da se dobita jutri ob določeni uri na določenem kraju in ni bilo potrebnega nobenega naknadnega usklajevanja. Beseda je namreč dala besedo. Danes pa je vse tako preprosto. Pravzaprav preveč, preveč lahko je. Nobenega izziva, posledično pa tudi manj hotenja. Še vedno si najbolj želimo tiste reči, ki so težko dosegljive, mar ne? Tiste, za katere se moramo hudičevo močno potruditi.

Spomnim se računalniške igrice, ki sem jo zelo rad in pogosto igral v svojih srednješolskih letih. Nato pa sem posodobil svoj procesor in je ta ista igrica delovala petkrat hitreje kot prej. V istem trenutku sem povsem izgubil zanimanje zanjo in od takrat dalje je nisem nikoli več igral. Natančneje, od takrat dalje nisem igral nobene igrice več. Ker je postalo vse preveč preprosto.

Ne maram preprostih reči. Niti ljudi, če sem povsem iskren. Če ni boja, ni privlačnosti in naboja, tako pač je. Ne maram podarjenih reči. Ker si jih rad zaslužim, tiste pa res cenim. Sodobna tehnologija stremi k temu, da olajša naše življenje, vendar s tem olajševanjem življenje tudi izgublja na svojem čaru. Zato pa s(m)o ljudje danes razvajeni. Reči kmalu postanejo samoumevne, kar pa je izjemno nevarno. Nevarno, da kmalu ne bomo cenili ničesar več.

Rad imam, če je nekaj težko. Zmaga je potem toliko slajša. Iz istega razloga nimam nič proti tudi pri fizični bolečini, če iz tega ali onega razloga nastopi vsake toliko časa. Nočem pravljičnega življenja, ker potem ne bom čutil vsega tistega, kar mislim, da vsak preprosto mora. Vključno z bolečino. Če bi bilo namenjeno, da je življenje enostavno, potem bi ga vsi znali živeti. Tako se pa učimo dan za dnem, dokler ne nastopi naš konec. Prvič, ko bom imel občutek, da je moje življenje neskončno lepo urejeno in oh in sploh, se bom potrudil na vso moč, da to harmonijo porušim.

Podobno kot z izpiti na faksu; spomnim se le še tistih, za katere sem res veliko delal. Lahko dosežene desetke – peščica njih -, je že davno utonila v pozabo. Podobno je tudi z dekleti. Tiste, ki se »ponudijo« same, so nezanimive. Tiste, za katere pozornost sem se moral močno potruditi, teh se spomnim še danes. Nisem tudi eden tistih, ki lahko recimo pojedo kolikor in karkoli si zaželijo, pa se jim nikoli ne pozna na postavi. Za sorazmerno všečno linijo pazim tako na prehrano, kot se redno in veliko športno udejstvujem. Ob teh kratkih mislih sem prišel do spoznanja, da bo potrebno izgubiti dva ali tri kilogramčke. In čeprav to najverjetneje ne bo lahka naloga, se je veselim. Ker je pred mano nov mali osebni boj.

Življenje ni potica. Ali pač! Takšna rahlo zažgana, z več pomanjkljivostmi in ne vedno dobrega okusa. Včasih seveda uspe tako dobro, da je že neverjetno. Drugič pa že kvašeno testo ni pravo in je peka obsojena na propad še preden jo položimo v pečico. Nočem preprostega v tem preprostem času. Tudi orehi v potici imajo trd oklep, ki ga moramo najprej streti, da lahko zaužijemo njegov boljši del. Tudi življenje je pač včasih trdo in težko in tako je tudi prav. Čar je ravno v tem, da ga premagamo v njegovi najbolj trdoživi obliki. Ker potem je njegov sadež najslajši, dober za prste obliznit.

Res je, včeraj smo bili mnogi brez elektrike in mobilnega signala. Grozno nam je. Ampak zdi se mi, da jo je narava z vsemi polomljenimi drevesi odnesla mnogo, mnogo huje. Kar pa ni zmotilo domala nikogar. Še dobro da ima človek možnost jamranja, da se sliši vsak njegov neutemeljeni notranji izbruh. Kramp v roke, če vam kaj ni prav!

xoxo,
jure.