Obstaja več tem, o katerih ljudi iz takšnih ali drugačnih razlogov neradi govorijo. Smrt je gotovo ena izmed teh, čeprav je hkrati tudi ena najbolj življenjskih. Če odmislimo obljube o nebesih, peklu ali reinkarnaciji, z gotovostjo poznamo le dve reči: rojstvo in smrt. Kar se pač zgodi vmes, je pa naše življenje.
piše: Jure Marolt

Rojstvo vedno predstavlja eno najbolj hvaležnih pogovornih tem, z obljubo po novem začetku in boljšemu jutri. Na rojstvo se lahko pripravimo, smrt pa največkrat pride povsem iznenada. Najtežje je, ko umre nekdo, ki predstavlja pomemben del tvojega življenja, ki pravzaprav je tvoje življenje. Naslednji dan ga preprosto ni več. Nepredstavljiva praznina, ki je ne moreš več zapolniti. V teh sentimentalnih trenutkih se potem oklepaš spominov. Spomini pa so le ničvreden opomin na nedaven obstoj nekoga.

Prav zato mislim, da bi bilo potrebno bolj odkrito in več govoriti o smrti. Sicer nas res lahko ujame povsem nepripravljene. In ravno zato, ker je smrt neizogibna za vsakega od nas, se je ne bi smeli bati. Čeprav je težko govoriti o tem. Najtežje je govoriti o človeku v pretekliku. Če si z nekom le prekinil stik, ga še vedno lahko obudiš. Če pa nekoga ni več, te možnosti nimaš. Potem se pa oklepaš patetizma v stilu kaj bi bilo, če bi bilo …

Ko govoriš o človeku, ki je že umrl, so tudi spremljajoči fizični občutki, ki se izražajo v rahlem, konstantnem špikanju ob srcu, komaj opaznem znojenju, nervoznimi gibi. To so le opozorila, da na osebo še nisi pozabil. Še vedno je tam v tebi, zavzema večji del tebe, kot si to želiš ali si priznaš. Tako je tudi prav. Vedno ob tebi, čeprav nič več v fizični obliki. Nemogoče se je sprijazniti s smrtjo, še posebej, ko je ta prezgodnja ali po tvojem mnenju nezaslužena. Zato tudi ni priročnika, kako reagirati ob smrti bližnjega. Vsak človek se s tem spoprime na svoj način, vsak se ob tem spopade s svojimi demoni. Zato si želim, da imam vedno »čiste račune«. Nemogoče je predvideti potek svojega življenja, zato hočem imeti v vsakem primeru urejene stvari z vsemi tistimi, ki so mi res pomembni. Ker ostali so pravzaprav povsem nepredmetni. Največ šteje, da lahko človeka vedno brez trohice slabe vesti pogledaš neposredno v oči.

Smrt je tako pogost pojav kot je rojstvo. Z njo ni čisto nič narobe, predstavlja samo sklenitev cikla nekega življenja. Gnusi se mi prepogost odnos ljudi, ki se pomembnosti in posebnosti nekoga začnejo zavedati šele, ko ga/je ni več. Če človeka ne cenimo za časa njegovega življenja, ga ne rabimo poveličevati po njegovi smrti. Zanima me, kako pogosto ljudje pomislijo na samomor. Kako resnična je ta misel, kje tičijo vzgibi zanjo. Življenje je pač tako, da se vsakomur kdaj zazdi preprosto težko. Ne znajde se vsak v tem svetu in tukaj jim res ne gre nič zameriti.

Bliža se najbolj oduren »praznik«, tisti vseh svetih, dan mrtvih, 1. November. Državno prvenstvo v polaganju sveč in izrekanju vljudnostnih puhlic, ki vsako leto posebej potešijo slabo vest v tistih, ki verjamejo v dotične reči. Rad bi povedal le eno stvar: če človeka niste želeli ali imeli volje obiskati, ko je bil še živ, si ne zaslužite, da ga obiščete sedaj, ko je pokopan. Zato grem jaz na mamin grob vsak teden in ne le na ta »praznik«. Ker si ne predstavljam tedna v svojem življenju, ko je ne bi hotel videti. Ljubite ljudi, ki jih vidite in čutite vsak dan. Nihče ne ve, kdaj jih ne bo več. In s tem ni nič narobe, samo vprašanje časa je, kdaj bo vsak izmed nas šel po gobe. Ampak obstajajo pa različni načini, kako zapustiti tostranstvo. Jaz imam namen življenje zapustiti zadovoljen, ne glede na to, kdaj me potisnejo skozi ta izhod brez možnosti povratka. Zadovoljen s sabo, s svojim življenjem, s tem, kakšen sem bil do drugih. To je vse, kar lahko naredim.

xoxo,
jure.