Eden sedmih smrtnih grehov, ta zagamana zavist. Vendar se mi zdi, da številnim predstavlja smisel življenje, ne pa nekaj morbidnega. Ko nisi zadovoljen s tem, kar imaš in ti je dano, ampak zavidaš tistemu, ki ima nekaj drugega. Vem, ker sem pred nekaj dnevi zavidal višino prijateljeve plače. Potem se pa zamislim; ne zato, ker bi sam potreboval več ali ker ne morem shajati, ampak zato, ker ima on več. Zagnusim se sam sebi, slab izgovor za človeka, iščoč več papirnate valute za dvig ranjene samopodobe.
piše: Jure Marolt

Ampak vse več ljudi zavida vse več reči: denar, hišo, intelekt, srečo. Nekateri zavidajo drugim ženske in so pripravljeni zamenjati svojo za bežno seksualno preverjanje druge, ki je morda le iluzorno boljša, lahko pa je nič več kot smet. Kljub temu so več kot pripravljeni tvegati. Ker se je naš organizem tako urno sposoben naveličati vsega, kar je lahko dosegljivo in vedno hoče nekaj drugega, novega. Začaran krog brez izhoda.

Več časa se porabi na zavidanju, kot pa na ustvarjanju nečesa zavidljivo vrednega. Stremim k temu, da zavidam le še eno reč. Tisti pogled, ki ga imajo najpogosteje starejši ljudje, ki so že potegnili črto pod svojim življenjem in so zadovoljni s končnim izkupičkom. Tisti spokojni pogled in prikriti nasmeh notranjega zadovoljstva. Težko se je odvaditi zavidanja, ker lahko zavidaš domala vsako reč, če si to zaželiš. Gre za konstant boj s samim sabo, kjer moraš sprejeti mnoge udarce, da se izučiš in naučiš biti zadovoljen s tem, kar imaš.

Nekateri zavidajo drugačnost. Zato krivim to konzervativno »le da bo vse po reglcih« družbo, ki vsako najmanjše odstopanje takoj označi za deviantno. Tako se ustvari nek kompromis z okoljem in samim sabo, v katerim je volk sit in koza cela. Ampak znotraj trpiš. Zato zavidaš nekomu, ki je izbral drugo pot. V času, ko so vsi le slabe kopije kopij, so izvirniki še toliko bolj zaželeni. Problem je v tem, ker hoče povprečni človek danes opravičiti svoja dejanja in žalostni obstoj najprej v okolju in šele nato pri samemu sebi, kar je skregano tudi z najbolj preprosto kmečko logiko. S sabo namreč preživiš sleherno sekundo dneva, kljub temu pa se večina pogosteje odloči, da ugaja družbi, čeprav mu ta ne vrne vloženega. Zatorej imamo svet poln notranjo izžetih ljudi, nesposobnih izvirne misli, boječ se vsakršne banalne, še tako majhne odklonskosti v imenu zadovoljevanja kronično zdolgočasene, zatirajoče družbe, ki shaja le s podložnimi dušami.

Kratek odlomek iz neimenovanega biografskega romana: »Vse svoje življenje sem bil nesrečen, in vse življenje o tem nisem spregovoril besedice, iz privzgojenega občutka, da se kaj takšnega »ne spodobi«. V svetu, v katerem sem živel, sem vedel, da v skladu z izročilom za nobeno ceno ne smem izstopati ali biti moteč. Vedel sem, da moram biti vljuden in soglasen ter predvsem – normalen. A kot sem razumel, je bila normalnost v tem, da moraš biti vljuden, ne pa govoriti resnico. Vse svoje življenje sem bil prijazen in priden, in zato sem tudi dobil raka. Tako je tudi prav. Mislim, da nekdo, ki je bil vse življenje prijazen in priden, ne zasluži nič drugega, kot da dobi raka. To je samo pravična kazen.«

Ta kratek samoironičen zapis je povsem na mestu. Človek, ki se svoje celo življenje le strinja z drugimi, ni bil nikoli docela živ. Izvirna misel in dejanje sta povsem izgubila na svoji veljavi, svoje mesto pa sta prepustila opustošenju v smislu predvidljivega in sprejemljivega. Mislim, da bi moralo biti drugačno normalno. Sicer kmalu več ne bomo ljudi ločevali med sabo, ampak bomo samo še utelešena robotizacija nekdaj svobodomiselnih osebkov. Homo non-erectusi nevredni bližjega vpogleda. Kolebam, če bi objavil to svoje razmišljanje, ker nisem prepričan, da bo razumljeno tako, kot sem si zamislil. Zopet torej najprej mislim na družbo in okolje, ne pa na sebe. Jebite se. Če so vam ljubše lepše reči, pa le vzemite v roke kakšno čtivo s področja osebnostne rasti, ki vam bo povedala, da ste najboljša in najlepša marjetica na travniku polnem kopriv. Človek je še vedno celostno bitje številnih občutkov in nihče, prav nihče, si ne more zaželeti tega, da bi bil tak kot nekdo drug.

xoxo,
jure.