Verjetno je že vsak slišal za dejstvo, da smo Slovenci narod, ki povprečno prižge največ sveč na prebivalca. Zakaj? Kaj je Slovencem, da to počno? Mislim da to izvira iz naše nesposobnosti komuniciranja in čustvovanja s sočlovekom. Lažje se mu odpremo, ko ga ni več. Lažje se zaupamo kupu zemlje ali nagrobnemu kamnu kot pa živemu človeku.

piše: Jure Marolt

Gre za opravičevanje konservativnosti za časa našega življenja, saj si ne dovolimo ubesediti svojih misli ali izraziti svojih čustev. To je tako tipično slovensko, ta neizraznost svoje notranjosti. Privzgojeno od naših malih nog. Najpogosteje smo navajeni, da stvari zadržimo pač zase.

Sicer pa mislim, da smo jo Slovenci odnesli kar dobro. Ne premoremo zategnjenosti nemško govorečih narodov nad nami, niti vseobče in pogosto zlorabljene sproščenosti južnjakov pod nami. Nekakšna zlata sredina. Preveč stvari pri nas pa je pogojenih. Pogojenih predvsem s tisto mislijo »kaj si bodo pa drugi mislili«. Če je vsako našo dejanje pogojeno z odobravanjem družbe, potem bomo vedno v njenih okovih, kot ujetniki nevidnega zapora. Ni vse le slabo, kajpada, ne bodimo črnogledi. Ampak človek si vedno mora želeti več.

Mislim, da imamo ogromno napak, a je dobro v nas. Dobro, ki se ga včasih ne upamo pokazati. Ali pa ga ne znamo, kar je zopet ena tistih naših napak. Zato ker večina raje poudarja napake kot izpostavlja prednosti. Morda je težje razbrati dobro, če smo vajeni na slabo, ampak to še ne pomeni, da ga ni. Izraz »Slovencelj« povzame vse tiste manjvrednostne komplekse, ki naj bi jih nosili v sebi. Kolikšna je dejanska teža tega naziva je drugo vprašanje. Že sama beseda je tako težko zapisljiva, da si ne morem predstavljati, kako bi si kdo želel upravičiti ta naziv tudi v praksi.

Delaven narod, to je zakoreninjeno v nas. Delo kot največja vrednota, včasih celo edina. Če je nekdo priden, potem je vreden spoštovanja. Vsi naši zgodovinski junaki so bili pridni in delavni, z močno nacionalno zavestjo in občutkom za pravičnost. Gre za kompleks majhnih, ki se ga je težko otresti. Živimo v čudoviti deželi, kjer imamo na majhnem ozemlju domala vse. Morje, gore, lepo naravo. Lego, ki jo mnoge druge države lahko le zavidajo. Največje naravne katastrofe se nas ognejo, od tistih vodnih, saj je naše morje v zalivu, do potresnih itd. Pet naših največjih potresov je recimo primerljivih s tistimi, ki jih na Japonskem doživijo v enem dopoldnevu. Vreme ni ekstremno, tudi temperature ne. Zopet se gibljemo nekje v tisti sredini. Ne spadamo ne v vzhodni, ne v zahodni blok, mi preprosto smo.

Tudi iz družbenoekonomskega vidika smo v tej sredini. Nekaj imamo, a še zdaleč ne veliko. V veliki večini primerov shajamo zgledno. Predvidevam, da na nas večje države gledajo kot na neškodljivega in simpatičnega otroka, kateremu se oprosti napake in pohvali tiste dobre stvari, ki jih naredi. Ni dobro, da bi imeli vse. Mnogi za zgled jemljejo Švico v vsej svoji suverenosti in uspešnosti. Vendar generacijo ali dve nazaj so se mladi v Švici dvignili, saj so znoreli v vsej spravljivosti in zglednosti, ki ju naj bi ponujal njihov dom. Brez možnosti ekspresivnega izražanja so se mladi Švicarji počutili zatirane in so hrepeneli po vsaj malem kaosu, po nekaj spontanega in novega. Zato je potrebno vedno stremeti po sredini. Nihče si ne želi na dno, spet isto grozno zna biti tudi na vrhu. Ko si enkrat zadovoljen v svoji koži, lahko sproščeno pogledaš tudi drugemu v oči.

Isto je z dekleti. Seveda Slovenke ne premorejo lepote tistih eksotičnih latino lepotic, po drugi strani pa so neštetokrat lepše kot recimo vizualne nesprejemljive prebivalke držav Velike Britanije. Čeprav Jasmin Stavros opeva, da jih lepših kot Slovenk ni, si človek lahko le misli, kako malo je potoval po svetu in kdaj so mu ukinili potni list. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da naše deklice zelo pogosto niso res prave lepotice. Hočem le reči, da so v zlati sredini in tako je tudi prav. Poglejte recimo Italijo in nesorazmernost med lepoto njihovih žensk in moških. Slednji je namreč ne premorejo, ker so razvajeni. Razvajeni zaradi prevelike izbire lepotic, ki jih nudi njihova dežela, so se zapustili in sčasoma do neke mere zaostali v razvoju. Iz tega razloga tudi povprečen Italijan danes izgleda kot nizkorasli homo erectus, ki prekomerno uporablja produkte za nego las. Naša dekleta pa nam ne omogočajo tega zanemarjanja. Če se ne bomo borili in uredili za njih, jih pač ne bo več.

Čeprav smo pogosto tečni, introvertni in nezgovorni, globoko v sebi nismo slabi, to iskreno verjamem. Nismo še prišli tja, kamor si želimo, a kljub temu smo prilezli že visoko. Hočemo še, ker se ne zadovoljimo. Kaj pomeni biti Slovenec? Na to vprašanje ni pravilnega ali napačnega odgovora, še zdaleč tudi ni le eden. Smo in bomo, to je vse kar lahko z gotovostjo trdim. Ob sklepni misli mi gre po glavi tisti verz Dan D-jev: »Hvala za vse, dobro nam gre.« Zdaj je naš čas za živet.

xoxo,

jure.