A ni bila ta zgodba že ničkolikokrat zapisana? Trije fantje, predpubertetniki, polni življenja, na vroč, brezskrben poletni dan v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Skupaj že od dneva, ko so prvič prestopili vrata osnovne šole. Njihovo drugo skupno poletje, kjer je bil vsak dan močno podoben prejšnjemu, a spet za njih povsem nepozabljiv. Dobili so se pri Eriku doma, saj sta bila oba njegova starša dopoldne v službi. Erik je bil največji, a najbolj plah od trojice. Tomaž je bil nesporni vodja ekipa, saj je bil najbolj drzen, ničesar se ni bal, prav ničesar. Uroš je bil pa ravno nekje vmes, najbolj tih, a tudi najpametnejši med vrstniki.

piše: Jure Marolt

Za Erikovo hišo je bilo igrišče, ob igrišču pa vrtec. Medtem ko so fantje metali na koš, so jih začeli otroci iz vrtca zafrkavati. »Te male gnilobe,« reče Tomi skozi zobe. Prime kamen v roke in ga zaluča čez ograjo. To vrtičkarje samo še bolj podžge in še bolj divje zmerjajo našo trojico. Tudi ostala dva primeta kamne v roke in jih začneta metati na drugo stran ograje. Potem se prikaže vzgojiteljica in otroci iz vrtca se takoj umirijo. »Pojdimo,« reče Tomi. Erik ima v svoji desnici še en kamen in ga brezskrbno zaluča čez ograjo. Vsi se obrnejo v smer krika, saj kamen prileti natančno na glavo enega od smrkavcev. V glasnem smehu začne vsa trojica bežati proti ulici.

Pritečejo do gozda, ko vidijo na tleh ob grmičevju negibno ležati starega možaka. »Misliš, da je mrtev?«, prestrašeno vpraša Erik. Erik vzame v roke daljšo palico in ga podreza. Pridružita se še Tomi in Uroš in vsi trije ga narahlo odrivajo s svojimi shojenimi teniskami. Nato se pa zasliši glasen stok in starec se prevali na drugi bok ter jih pogleda. Grozno zaudarja in gleda le na eno oko, čez drugo pa ima veliko brazgotino. V raztrganih capah se ga vsi trije takoj prestrašijo in poizkušajo zbežati, ko starec s svojo garjasto roko zagrabi Uroša za nogo. »Takoj pridita nazaj, če nočeta, da se vašemu prijatelju kaj zgodi,« tiho reče skozi svoje škrbave zobe. Fanta se spogledata in Tomi nakaže Eriku, da se vrneta. Medtem je Uroš zmočil svoje hlače od strahu, na zadovoljstvo starega. »Zdaj pa ne dišiš nič bolje kot jaz«, se zakrohota. »Sedita!«, jima ukaže.

Tomi in Erik se usedeta nekaj metrov od starega, ki še vedno leži na boku in se oklepa Uroševe noge, ki se trese od strahu. »Sleči majico«, ukaže Urošu. Ta prestrašeno pogleda svoja prijatelja, ki mu ne znata pomagati. Tomi globoko diha in tiho nekaj jezno momlja, medtem ko Erik ni sposoben svojemu prijatelju pogledati v oči. »Takoj!«, se kar naenkrat zadere stari. Uroš ga uboga, debele solze sedaj že tečejo po njegovih licih. »Še hlačke«, reče stari.

»Kaj bi rad?!«, se iznenada zadere Tomi. »Imam starejšega brata, ki te bo pretepel!« Stari se samo glasno zasmeje in reče: »Kar pripelji ga kasneje sem«, reče Tomiju, »sedaj pa bodi tiho, da vidiš, kako se kaznuje poredne fante.« Medtem tipa za svojim hrbtom, dokler ne najde velike, debele veje. Nasmeh se mu razpotegne že cel hudobni obraz, ko reče Urošu, naj se skloni. Uroš sedaj že glasno ihti, ko išče uteho v očeh svojih prijateljev. Vendar je ne najde …

Kasneje se Tomi in Erik vrneta na isto mesto, skupaj s svojimi starši. Uroš je medtem že v bolnici, saj močno analno krvavi. Starega pa ni več tam. O njegovem obstoju priča le poležana trava in smrad, ki še vedno ni docela izginil. »Prasec«, reče Tomijev oče, »ne bo nam ušel.«

A zgodilo se je ravno to; nikoli več ga niso videli. Kot da bi se vdrl v zemljo. Fantje so se še vedno družili med sabo, a se je Uroš povsem zaprl vase. Ni se smejal, ne jokal, nič ni občutil. Vedno je samo zrl naravnost predse in bil tiho. Postopoma so se stiki med njimi vedno bolj ohlajali.

Tomi in Uroš se zopet, povsem nepričakovano, srečata čez približno petnajst let v enem od lokalnih nakupovalnih centrov. Takoj se prepoznata in se nasmejeta eden drugemu že na daljavo. Objemate se, tako kot se to znajo le moški, ki se že več let niso videli. Gresta na pijačo. Tomi je v vojski in lepo, počasi napreduje vedno višje. Uroš je računovodja in večino dneva preživi v pisarni, a je odlično plačan. Ima družino in malega sina, starega pet let. »Prideš k nam na večerjo«, vpraša Tomija. Ta z veseljem privoli. »Kaj je pa s Erikom?«, ga še vpraša. »Preselil se je v Ljubljano«, pove Tomi. »Menda mu naše mesto nikoli ni bilo preveč všeč.«

Tomi se počasi sprehaja do naslova, ki mu ga je Uroš napisal na list papirja. Velika, moderna hiša, močno osvetljena. Pozvoni na vratih in odpre mu lepa mlada dama, njegova žena Tajda. Povabi ga v kuhinjo na aperitiv. »Uroš se nama takoj pridruži«, pravi Tajda, »zgoraj še umiva najinega sinčka.

Ko sedijo za mizo, se pogovarjajo o tem in onem. Čas leti in Tomi se spomni, da sploh še ni videl njunega sina. »Kje pa je?«, ju vpraša. »Vid je zelo sramežljiv«, pravi Uroš, »najraje je sam zase. Počakaj, grem ponj.« Vrneta se čez kakšno minuto, Uroš držeč Vida za roko, ki gleda v tla in deluje povsem prestrašeno. Ko pa dvigne pogled, Tomija presune. Isti pogled, kot ga je imel Uroš tisti dan v gozdu. Iste proseče oči, ki iščejo nekoga, pa so vsakič znova razočarane. Takoj se zave dejstva, da Tomi zlorablja svojega sina. Ob tej misli mu postane slabo in steče na WC, kjer bruha kar v školjko. Ko se vrne, se izgovori, da je imel nedolgo tega resne črevesne težave. »Pozno je že«, rečeTomi. »Nočem držati tvoje družine pokonci. Lahko greva pa midva do bifeja na pijačo?« se obrne do Uroša. »Seveda, zakaj pa ne?«, mu dogovori, medtem pa razmrši lase svojega sina. »Ti pa v posteljo, se bova že jutri naprej igrala.« Vid ves čas ne spregovori niti besede, ampak ko dobi dovoljenje, hitro zbeži po stopnicah v svojo sobo.

»Pojdiva z mojim avtom«, predlaga Tomi. Uroš se strinja in sedeta v njegov črni Sedan. »Uroš, tisti dan takrat poleti v gozdu«, začne Tomi, »takrat bi moral kaj storiti. Nisem vedel, kaj naj storim!«

»Ah, pusti to«, mirno reče Uroš. »Takrat smo bili še otroci, nič nisi mogel storiti. Ta dogodek sem že dolgo tega izbrisal iz svojega spomina. Sedaj imam svojo družino in to je vse, kar mi je pomembno. Vid je tako lep, mar ne?« Tomi se brezupno zazre v njegove oči in reče: »Moral bi takrat kaj storiti, Uroš, jaz sem pa samo gledal. Tega si nisem nikoli odpustil.« Tomi močno pritisne na gas svojega Sedana, ki nebrzdano drvi proti veliki kamniti zgradbi na koncu mostu. »Zdaj je že vse prepozno.«