»Nikogar ne poznam, ki ne bi imel fantazij. Vsak človek ima fantazije.«

piše: Jure Marolt

Fantazije ločim od želja. Želje so tiste dosegljive, ki jih imamo preveč in se redno menjavajo. Fantazije pa so nekaj, kar si ustvarimo v svoji glavi, nematerialne zadeve, zadeve, znotraj katerih dosežemo tisto največ, kar lahko. Tudi niso hrepenenja. Brez slehernih težav shajamo brez njih, vseeno pa so globoko zakoreninjene v naši podzavesti, kot je sladkorna pena še iz naših mladih dni, ko so jo nam starši v imenu zdravja in belih zob odrekli.

Pri fantazijah je najbolj zanimivo to, da se pojavijo v številnih oblikah in se povsem razlikujejo od posameznika do posameznika. Moja fantazija je tako lahko največja smet nekoga drugega, pa nič zato. Gre zato, da jih sami ustvarimo in podoživljamo, kadarkoli se nam zahoče.

Bolj prebiram o šestdesetih letih prejšnjega stoletja in se posvečam (anti)junakom tistega obdobja, bolj si želim, da bi lahko obrnil čas nazaj za to polovico stoletja in živel v tistih drugih časih. Bolj svobodomiselnih in liberalnih časih, ko so podpirali izvirnost ljudi in pozdravljali pobude po čem novem, ko so moški nosili obleke in so pili martinije z olivami ali konjak, ko so ženske poudarjale svoje obline in imele zakrite več kože ter tako prepuščale domišljiji moškega, da si zamišlja, kaj se skriva tam spodaj. Govorili so bolj uglajeno in se obnašali gentlemansko, citirali so pesnike. To seveda ni nekakšen izgovor, znotraj katerega si zamišljam, da sem preveč »poseben« za danes, še zdaleč ne. Le tisti pogoji in vrednote časa so mi mnogo bližje, kot so mi te danes. Pa čeprav tudi danes neizmerno uživam, imam občutek, da bi v drugih okoliščinah lahko prišel še bolj do izraza.

Všeč mi je dejstvo, da je bil takrat vsak človek poseben. Vsak je imel tisto nekaj, kar ga je le ločilo od drugih in to je tudi izpostavil. To mi je bilo vedno všeč, nenavadne stvari pri nenavadnih ljudeh. Zato so mi tudi všeč sanjači, ki se najdejo v tistem verzu Johna Lennona: »You may say I’m a dreamer, but I’m not the only one«. Sanjarjenje je brezskrbna zabava, omogočena vsakomur. Če le nismo nekje na poti izgubili tistega otroka v nas, ki tako pogosto opozarja nase v upanju, da ne pozabimo nanj kot politiki pozabijo na svoje predvolilne obljube.

V časih, ko si lahko brezskrbno menjal spolne partnerje tako pogosto, kot danes programe na televiziji z 240-imi možnostmi, ko si imel lahko naenkrat več seks partnerjev različnih spolov hkrati, ne da bi pomislil na to, katero spolno prenosljivo bolezen nosi kdo od njih s sabo. Ko je bil vsak tako poseben, da je bil zvezda zase in so ga tako poveličevali tudi drugi.

»Nikoli nisem srečal človeka, za katerega ne bi mogel trditi, da je lep. Vsak človek je v neki točki svojega življenja lep. Ponavadi v različni meri. Nekateri so fletni, ko so dojenčki, niso pa čedni, ko odrastejo, mogoče pa se jim lepota povrne v starosti. Ali pa so debeli, imajo pa lep obraz. Ali pa imajo noge na O, a čudovito telo. Ali pa vidiš izredno lepotico, ki nima joškov. Ali prekrasnega moškega, ki ima majhnega saj-veste-kaj.«

Andy Warhol, idejni oče popkulture, trash zabavic, lepih ikon in vsega skupaj, je z zgornjo mislijo povzel takratno razmišljanje, znotraj katere nisi mogel nič narediti narobe. Vsak je bil lep, vse je bilo lepo. To mi je všeč. In tudi če tega danes ni več, lahko povsem svobodno sanjarim o tem. Nikoli namreč ne veš; če bom dovolj lepo gledal na druge, potem morda tudi drugi začnejo lepo gledati nazaj. Če se lahko klin s klinom zbija, se lahko tudi lepo z lepim širi. Saj veste, kako pravijo Kingstoni v štiklcu Mini bikini: Sanjati ni nikoli greh, kadar sanjaš o lepih stvareh.

P.S.: Tisti reggae možak iz Kingstonov je že pred mnogimi leti uporabljal danes tako pogosto zlorabljeno, a všečno slušno frazo »op, op, op, op« v svojih besedilih. Tisti Gangnam tip samo krade intelektualno lastnino pravim glasbenikom.

xoxo,
jure.