V zadnjem zapisu sem se dotaknil pomembnosti pisanja. Vseeno se ljudje najpogosteje odločijo za pisanje, kadar izražajo negativna čustva, se pravi, da se razpišejo zato, da se na svojstven način »ohladijo«. Zelo redko so primeri, ko kdo piše o lepem.Verjetno zato, ker je to dejansko veliko bolj zahtevna naloga, mnogo prehitro se namreč primeri, da se nenadejano najdemo v lužici sladkega, da postanemo sluzasti, osladni.

piše: Jure Marolt

Nihče noče biti osladen, še posebno, če gre za moškega. Ker je ženska paleta čustev mnogo bolj raznolika in izrazita, jim seveda večja čustvena odstopanja niso tuja; moškim kvečjemu zmanjka piva v hladilnika.

 Nas pisce je, vsaj upam da, najbolj strah, da postanemo enolični in predvidljivi. Da bralci vedo, na kakšen način se bomo lotili pisanja o določeni temi. Ali smo agresivni pisci, posesivni, romantični itd. Nihče noče biti predalčkan.

Jaz si včasih rad zamislim naslov in se šele nato lotim teme, ki morda nima nobene povezave s tistimi odebeljenimi besedami na vrhu strani. Glede na to, da se lestvice starostnih skupin vztrajno višajo, sem izvedel, da sem spadam med t.i. mlade odrasle, skupine, katere rok trajanja poteče z dopolnjenim 35-im letom, kar pomeni, da imam še precej mladoodraslih let pred sabo.

Isn’t everything we do in life a way to be loved a little more? Človek je najbolj pomanjkljivo živo bitje, ogromno napak ima, vse preveč. Spet na vsakem med nami je, da najde tiste lepe stvari, ki so tudi vedno tam, (pre)pogosto očem skrite ali pa jih le rajši spregledamo. Spregledamo zato, ker je tako hudičevo težko priznati dobro stvar nekoga drugega, dobro, za katero smo verjetno prikrajšani sami. To je ta največja žalost.

Parafraziram Charlesa Bukowskega, enega najbolj funkcionalnih alkoholikov našega časa: »Inteligentni ljudje so tisti z največ dvomi. Neumni pa so vedno polni samozavesti.« Predvsem tej dvomi so tisti, ki nam onemogočajo polnejše življenje. Ker vsak dvomi vase in v svoje sposobnosti. Gre pač zato, da vsak zaspi šele, ko se naš notranji glas umiri. Nihče ne zaspi razmišljujoč o tem, kakšen gnoj pravzaprav je. Prepogosto se ljudje pritožujejo nad tem, kako niso nič pametnega naredili v svojem življenju in hkrati čakajo nekoga, da jim pove, kako to ni res. Treba je odstraniti tega vsiljivca, tega možaka, ki nas utemeljeno ali pač ne tolaži, to pa lahko dosežemo le tako, da odstranimo vse dvome o sebi. Druga pozitivna lastnost tega je, da ne bomo več rabili Dormeo Super Comfort Deluxe vzglavnika in vzmetnice za boljši spanec – spimo namreč s prazno glavo, kaj češ lepšega!

Kdaj človek prestopi tisto mejo, ko ugotovi, da ima vse na dlani, še najbolj pa lastno srečo? Ta je v veliki večini primerov odvisna prav od nas samih. Nesmiselno je zato obsojati druge ljudi in dogodke, človek je to, kar sam naredi s svojim življenjem. Če se zaveš, da je sreča odvisna le od tebe, jo je mnogo lažje doseči.

Včasih se moraš le nasmejati. Vsemu, težavam in ljudem, dogodkom in stvarem (s to rimo sem postal doživljenjski mentor retoričnega krožka srednje frizerske). Drugič potrebuješ nekaj povsem drugega. Potrebuješ bolečino, ki te oživlja, nekaj, kar ti ne dovoli, da se zadovoljiš z doseženim. Mogoče potrebuješ nekoga, ki ti izriše celotno situacijo v vsem svojem čudovitem nesmislu.

Ali kdaj začutite, kako se nekaj dobesedno spreminja v vas? Ko ugotoviš, da je tisti možicelj v vaši glavi navaden kreten in res ne morete verjeti, da ste vsa ta leta tako slepo verjeli njegovim sladkim besedam … Nikoli si ne želim, da bi bil kdo drug ali imel lastnosti drugih. Želim pa si, da bi bil drugačen jaz. Rad bi preizkusil nešteto možnosti. Pogosto razmišljam, kako bi lahko bil nekaj več. Drugič pa se mi zdi, da je ravno to, da nisem pohlepen, moja največja vrlina. Največji boj se vedno bije ravno v meni. Boj, ki mi je z leti prirasel k srcu, ki je tako velik del mene kot porjavela polt.

Nekaj dogodkov je v zgodbi vsakega, ki ga je zaznamovalo. Ko bom dovolj osebnostno zrel, si želim narediti seznam teh dogodkov, zaradi večje preglednosti kar po alinejah in poleg zapisati posledice, ki so jih pustili na meni. Slabe in dobre, brez olepševanj in grobo analitično. Rad bi seciral samega sebe in to precej bolje kot sem tisto žabo v četrtem razredu Osnovne šole Šmihel. Začel bom drugače, lažje. Naredil bom seznam stvari, ki jih ne prenesem pri sebi in jih poizkušal razumeti. Ne takoj spremeniti, ampak vsako posebej najprej razumeti. Iz tega razumevanja se morda rodi tudi sprejetje problema in potem bom lažje shajal z njim.

Seznam stvari, ki jih ne prenesem pri sebi:
–
–
–

Alineje so namensko prazne. Ne zato, ker bi v najboljši narcisoidni formi verjel, da ni kaj gor napisati, ampak ker jih hočem zadržati zase, probleme namreč. In ker s tem dejansko ponujam možnost, da tudi ti sam/-a napišeš svoje. Zanima me, kako uspešen bom v tem novem boju. Ampak lotil se ga bom takoj in močno detajlno. 01:01 zjutraj, ponedeljek, 21. 1. Čas je pravi za nekaj novega. Ko bom očiščen lastnega gnoja, bom bolj dovzeten za tuje dobro.

»And those who were seen dancing were thought to be insane by those who could not hear the music.« (Friedrich Nietzsche)