»Ampak povej mi, kje bi rad bil čez dve, tri leta, kaj bi rad dosegel? Kaj je tvoj cilj?«, me je vprašal prijatelj.
»To pa ni prijetno vprašanje. Ne vem, rad bi se mel lepo, pa da sem srečen,« mu odgovorim.
»Ampak to ni cilj! Rabiš cilje, določi si cilje,« vztraja tisti drugi.

piše: Jure Marolt

»Zakaj?«, ga vprašam.
»Poglej, jaz si postavim cilj. In ko ga dosežem, sem zadovoljen in srečen. In ko ga izpolnim, si zastavim nove cilje v življenju,« mi odgovori.
»Že, ampak ko ti dosežeš enega teh svojih ciljev, ko si srečen za trenutek ali dva, že začneš razmišljati o novih ciljih in zopet potrebuješ izpolnitev teh, da boš vnovič srečen. To je pa začaran krog, ki se nikoli ne konča in tako ne boš nikoli dlje časa srečen,« pravi moja teorija.
»Jebi se. Peder, prav imaš,« se je precej uglajeno sprijaznil s retoričnim porazom moj sogovornik.

Glede na to, da sva med dolgim sproščenim kramljanjem izpraznila steklenico Southern Comforta, sem kar zadovoljen z ravno pogovora. Tudi homoseksualna referenca v zadnji povedi je imela ljubkovalni pridih. Nikoli niso bili cilji tisti, ki izpolnjujejo človeka. Vmesne postaje so zagotovo lahko, sleherna poteza v našem življenju pa gotovo ne more biti pogojena z njimi. Zato tudi nikoli nisem razumel ali verjel v novoletne zaobljube. Nepredstavljivo mi je, da človek določeno spremembo v svojem življenju, za katero verjame, da je potrebna, pogojuje z datumom na koledarju in jo odlaga. Spremembe na dobro nikoli ne smemo prelagati. Isti trenutek, ko se zavemo, da bi radi nekaj v našem življenju spremenili na boljše, to tudi storimo. Brez odlašanja ali prestavljanja. Novoletne zaobljube so kratkoročne in posiljene. Že to, da nekdo čuti potrebo po tem, da jih sprejema, kaže na to, da ni v celoti zadovoljen v svojem življenju.

In ob tej priliki ponavljam svojo novoletno željo. Želim čim več ljubezni, vedno, povsod in za vse. Ljubezen je tako lepa beseda. in zaljubljen si lahko domala v vse: človeka, ki je morda totalni kreten, kosmato žival, sončni žarek, lepo besedo na napačnem mestu. Verjamem, da sta ljubezen in sreča pogojena. Če si zaljubljen, si tudi srečen. Če si zaljubljen v več reči hkrati, si tudi bolj srečen. Nesrečno zaljubljeni ljudje zame ne obstajajo. So tisti, ki jim simpatije ali izbranci ne vračajo ljubezni, po domače jih ne jebejo pet posto, ampak ti niso nesrečno zaljubljeni. So srečni, ker ljubijo, čeprav čustva niso recipročna. Tudi ko vsaka beseda, pesem in dejanje boli, so čustva tista, ki usmerjajo tega iskalca ljubezni. Človek, ki čuti, je srečen, tudi če čustva, ki ga poganjajo, niso vedno pozitivna. Ljubezen in sreča gresta vedno z roko v roki.

Skrbi pa me za tiste, ki so obupali nad ljubeznijo. Ki na prvo mesto v svojem življenju postavijo šolo, službo ali kaj tretjega. Najbolj nesmiselna stvar, ki sem jo kdaj slišal, se je glasila: »Jaz nimam časa, da bi bil zaljubljen.« Zakaj hudiča pa potem imaš čas?! Ljubezen na prvo mesto, ostale stvari se poklopijo, ko srce gonijo tista čustva, ki nas tudi najbolj poživljajo. Verjetno se bo marsikdo zmrdoval nad mojo naivno teorijo, ampak s tem se ne obremenjujem. Vsak verjame v tiste reči, ki so mu najbolj blizu. Meni so bili tako med pisatelji kot umetniki vedno najljubši romantiki, ki uporabljajo okrasne pridevnike in žive barve, da izrazijo svoja čustva. Raje sem brezupni romantik kot pa zamorjen realist. Zato jaz izbiram ljubezen.

xoxo,
jure.