»Razmišljanje ni dovolj. Nič ni. Nikoli ni dovolj modrosti, izkušenj, nobene pofukane stvari. V resnici ni svetega grala, absolutne resnice, končne odrešitve. Obstaja le konflikt. In edina stvar, ki reši spor, je ljubezen.« (W. Burroughs)

piše: Jure Marolt

Lahko prehodiš svet? Ne svet kot celoto, cela zemeljska obla me ne zanima. Da hodiš tako dolgo, da si videl že vse. Ampak zakaj bi kdo hodil toliko časa, da odkrije vse? Hodim, da se ne ustavim. Ne maram ustavljanja, ker se bojim, da bom omagal. Mnogi omagajo, če so preveč v gibanju, jaz bom omagal, ko se ne bom mogel več premikati. Rad gledam v nebo, ker je vedno drugačno. Rad gledam ljudi, ker so vedno drugačni. Na nebu je vse tako preprosto, vse tako pristno. Vedno me je zanimalo, kdo gleda v nebo. Vedno se mi je zdelo, da gre za romantične idealiste, ki jih bo življenje slej kot prej pričakalo z gorjačo. Ampak ta čas do takrat, tega se pa da kar najbolj izkoristiti.

Najrajši imam obraz. Obraz je pravo ogledalo človeka. Čeprav se lahko nekdo trudi drugače, obraz izda čisto vse. Obraz je tisti, ki loči ljudi med seboj. Telo ni, to lahko prilagajamo in spreminjamo, obraz pač mnogo težje. Obraz nam je dan. Mislim, da bi lahko ves čas strmel v obraz, če mi ne bi postalo nerodno. Rad bi gledal razstavo obrazov, od lepih do grdih. Kakšen je sploh grd obraz, če ti je pač tak dan? Tisti, ki ima neprivlačen obraz, ga ni sam izbral, ampak ga je dobil. Torej ni on grd, čeprav ni lep po večinskih kriterijih. Verjetno tudi potem človek ni lep, če ima lep obraz. Zakaj jih potem tako rad gledam, če so zavajajoči?

Vprašal sem ga, kako je. Rekel je, da je v redu. Odločil sem se, da mu verjamem na besedo, čeprav sem opazil rahlo spremembo glasu, ko je to rekel. V redu je, pravi. V redu sem, pravim tudi sam. Vse je v redu, zakaj pa ne? Si ti v redu?

Včasih hočeš podučiti ves svet. Kar vse naenkat, zakaj bi koga prikrajšali za to. Usedemo se v to navidezno učilnico brez klopi in šolskega zvonca, s šibo v roki in začnemo predavanje. Naslov je Danes bomo ugonobili vašo neumnost! S klicajem. Gremo čez dokazno gradivo vsakega od njih in primeri se kar ponavljajo. To je dobro, jim rečem, torej ima problem skupno korenino. Izruvali jo bomo ven. Ampak, poglej te nadčlovečke, upirajo se temu. Prav, ji rečem, have it your way. Ko bodo pujsi zavzeli vaše mesto in se postavili na zadnje noge, takrat me ne sprašujte več za mnenje. Ne pomaga vam tudi Noetova barka na vrhu Gorjancev, obsojeni ste na propad. In poglej, vsem mojim dobronamernim nasvetom navkljub si je človek v zadnji vrsti namazal kruh z marmelado in se mi nasmehnil, rekoč in momljajoč hkrati: You need to get laid.

Zakaj so reklame bolj glasne od ostalih vsebin na televiziji? Zakaj sploh so reklame? Vse skupaj je zelo moteče. Tebe kaj moti? Kdo misliš, da si je izmislil besedo moti? Močno dvomim, da je šlo za pretežno veselega človeka. Zakaj ljudje nimajo mute gumba? Da bi jih preprosto včasih izklopil, kot lahko vse elektronske naprave. Človek bi govoril, ti pa ga ne bi slišal, kako blaženo!

Najbolj zanimive knjige so mi biografije. Sploh ni tako pomembno, ali gre za res velike ljudi in zgodbe, ampak rad spoznavam človeka, tako, stran za stranjo, čustvo za čustvom. Ko potegne črto pod življenjem, grobo, debelo črto, brez olepševanj, ko prizna vse napake, ki jih je storil in ki so ga zaznamovale. Hočem tako knjigo. Tako, zase. Zanima me, kako bi se brala. Verjetno me še najbolj zanima, če bi bila popoln sekret.

Ko pišeš toliko o sebi, si verjetno narcisoiden. Ampak zakaj je to nujno slaba stvar? Zato, ker drugi tako rečejo. Ker pa drugi vedno mislijo le dobro, je to že močno nevarno.

Danes ima že več ljudi člansko v fitnesu kot pa v knjižnici. In sam sem velik zagovornik fizičnega udejstvovanja vseh vrst, a ne na račun dušnega dobrega. Človek mora uravnotežiti te reči: lahko imaš največje bicepse v mestu, ampak imaš težave s korenom iz štiri. Lahko imaš najbolj natrenirano rit na pilatesu, ampak ne znaš našteti vseh celin (»Pa saj jih je pet, a ne?«) – kot je nekdo enkrat dejal: »Cele dneve in večera treniraš svoj met na koš in dribling, še nikoli pa se nisi cel dan učil. Zakaj?«

Nekje osemdeset odstotkov ljudi sanjari o tem, kako so nekaj več, nekaj posebnega. Pa zaokrožimo, da se ne naprezamo preveč, in recimo da pet milijard svetovne populacije zase verjame, da je v zvezdah zapisana za nekaj več. Od tega jih verjetno natanko en promil tudi dejansko uspe. Kaj se pa potem zgodi s tistimi ostalimi skoraj sto procenti? Šele ko se človek zave, da je le eden mnogih, igla v senu te neskončne množice ljudi in mu je temu primerno vseeno za mnenje peščice, takrat so dejansko izpolnjeni predpogoji za njegov uspeh. Šele ko se boš zavedal, da si pičkin dim, lahko postaneš nekaj več.

Sprašuje se, zakaj se redi, čeprav skoraj nič ne je. Ampak ne ve, da je pojedla že veliko svojih besed. Besed in obljub pa ni dobro žreti, te so hudo redilne, polne ogljikovih hidratov in teh pičkarij.

»There’s never only one single muse in a life,« je rekel meni neznan možak. Verjetno si lahko to razlaga človek na več načinov. Moj je sledeči: Tam je ona, o kateri še nimaš izoblikovanega mnenja. Prvi vtis je zamegljen, odločaš se med tem, ali boš naredil korak naprej ali ne. Potem pa pomislim, da še nikoli nisem bil ponosen na korak, ki ga nisem naredil. Pogumno z mojo ogromno nogo torej stopim naprej v slogu ‘pa saj nimam kaj izgubiti’. Z vsakim trenutkom in dejanjem ti postaja vedno bolj všeč, dokler se sčasoma ne zaveš, da je del tebe. Koliko je torej muz v življenju nekoga? Točno toliko, kot si jih pripravljen odkriti in kolikor jih potrebuješ. Kaj je muza? Oseba, zaradi katero je čisto vse nekoliko lepše. Še herpes.

Kako pogosto te prevzame tisti malo nor občutek, ko se smejiš vsakemu in vsemu posebej in ti je vsaj za nekaj trenutkov popolnoma vseeno za vse? Ko se ti preprosto jebe za sve. Odličen občutek. Vsak dan vsaj deset minut tega in življenje bo neprimerno bolj privlačno. Ljudje so napisali knjige o tem, kako blagodejno je, če ti je za veliko večino stvari vseeno. Fuck it, many would say. Andy Warhol je dejal, da se je največja sprememba v njegovem življenju zgodila, ko se je naučil v praksi uporabljati naslednjo preprosto poved: »Ah, pa kaj potem.« In to s strani človeka, ki je storil mnogo težko razložljivih dejanj za časa svojega bivanja na tostranstvu. »Pa kaj tebi ni mar za vse grozote tega sveta«, vpraša Jehova priča, ki jo na vhodnih vratih pričakaš v spodnjicah. Skomigneš z rameni, zapreš vrata in greš naprej kuhat kosilo. Mnogo hujša reč je namreč prismodena pečenka kot pa prismojena Jehovka.

xoxo,
jure.