Spomnila sem se besed prijateljice že dolgo tega, katerim nikoli nisem polagala večje teže. »Vsak par doživi nekaj skupnih kriz, tiste glavne pa naj bi nastopile v drugem, petem in sedmem letu razmerja.« Hitro sem izračunala, da sva s Simonom skupaj sedem let in štiri mesece. Natančneje, spoznala sva se vročega avgusta leta 2006. Kako hitro je minilo vse skupaj! Leto 2006 je bilo lepo leto. Preprosto leto, vse je šlo v pravo smer. Danes pa …

piše: Jure Marolt

Pogledam ga, kako brez kakršnegakoli znaka življenja leži sključen na kavču, z eno roko grabi daljinec, z drugo pa se praska po mednožju. Že dolgo tega se mi gnusi. Ampak saj se ni nič spremenil, si dopovedujem. Vedno je isti. Morda pa je ravno v tem problem, da je že sedem let povsem isti. Isti je danes kot pri svojih triindvajsetih, ko je bil le malo večji otrok. Danes je le še malo bolj velik otrok, s tem da ne premore več tako ljubkih obraznih potez. Ljubek je bil, takrat na začetku. Fantje so tako ljubki, dokler ne odrastejo. Le redki moški pa so dejansko lepi.

Poizkušam se domisliti, kdaj sva postala predvidljiva. Že sedaj delujeva kot dva, ki živita skupaj že 40 let in samo še čakava na dan, ko se najino življenje dokončno izteče. Najprej je bil seks vedno bolj redek, danes je že prava izjema. Poizkušam se spomniti, če je bil sploh kdaj dober, pa se ne morem. Potem sva se začela ukvarjati z različnimi hobiji. Na koncu je prišlo do tega, da samo še redko kdaj preživita skupni večer doma. Toda tudi teh se ne veselim, ker je v zraku tisti neprijeten občutek tesnobe, ki se mi gnusi. Tesnobna tišina, to je trenutno najina edina skupna točka.

Zelo težko je vsak dan opazovati nekoga, ki ga ne preneseš. Vsakič znova izsesa vso mojo energijo in jo napolni z otožno apatičnostjo. Je človek sploh lahko otožen in apatičen hkrati? Najbolj pa me boli to, da njemu ni nič hudega. Verjetno si je tako pač predstavljal svoje zakonsko življenje, brez pretresov in novosti. Pri njem gre vedno vse po istih tirnicah, tako patetično ponavljajoč je. Nič novega ne poizkusi, povsem zadovoljen je s tem, kar ima. Vključno z mano. Zadovoljen je z mano pač zato, ker dobro zgledam in, kot on pravi, »ne kompliciram«. Ustalila sem se z moškim, ki je zadovoljen s tem, da njegova ženska ne komplicira. Kdaj sem postala to, kar sem vedno prezirala pri drugih?

Imela sem visoke cilje, visoke želje. Preveč časa sem razmišljala o tem, kaj bi rada postala in premalo sem dejansko storila zato, da bi bila kaj več. Nato pa se naenkrat zaveš, da je tvoja mladost za tabo, ti pa nisi dejansko v svojem življenju dosegel nič. Nekateri imajo vsaj ljubezen, nekaj, kar meni ni usojeno. Počasi se spreminjam v eno tistih neustvarjalnih, sprijaznjenih žensk, ki gledajo plehke serije in berejo cenene romane. Verjetno zato, ker sem v vsem tem času tudi sama postala cenena.

Nič več me ne veseli. Predmestno, zlagano življenje, dolgočasna služba, predvidljiv partner. Sploh več ne živim, ampak le shajam. Najtežje je shajati sama s sabo.

Zopet me gleda s tistimi svojimi izbuljenimi očmi, iz spodnjega dela ustnice se mu dejansko cedi malo sline. Vsak dan v službi je ista zgodba, vedno se motovili okoli mene. Niti malo mi ni všeč, čeprav se trudim biti prijazna do njega. Vedno ima nekoliko odprta usta, ki še le pripomorejo k temu, da kot celota deluje res neumno.

»Živijo Tamara, kako si?«, me ogovori. Nekaj je na njegovem obrazu, kar preprosto ne prenesem, pa čeprav je to nekaj nedoločljivo. Morda je neproporcionalen … Verjetno se samo trudi biti prijazen. »… si zelo lepo oblečena.«

»V redu, v redu sem, Jure,« mu odgovorim. To je najbolj pogosta laž, ki jo izusti človek. Ta »v redu«, ko je dejansko vse prej kot to. Vendar je tako lažje, nobenega pritiska, nobenih obrazložitev ni potrebno, če je človek v redu. Še kar bulji vame, kot pes v svojega lastnika v pričakovanju nagrade, a nisem pri volji, da sodelujem v tej mali šaradi in se le obrnem stran ter odidem v drugo sobo.

Druga soba je prazna. Zopet sem v tej tišini, ki me, kot kaže, spremlja povsod. Ponoči brez uspavalnih tablet ne bi nikoli zaspala. Včasih si želim, da bi bila bolj neumna. Da bi bila kot Simon in se zadovoljila s tem, kar imam in ne razmišljala o tem, kaj bi lahko bila. Morda pa on pozna skrivnost življenja, morda jo je izbrskal tam nekje na kavču. Morda le pritisne na enega izmed gumbov na daljincu in postane srečen. Pritisneš na gumb in to je to. Nobenih skrbi, nobenih novih potreb.

Sovražim te službene zabavice. Kopica ljudi razporejenih v krogu izusti kopico vljudnostnih puhlic, medtem ko toliko časa drži tisti plastični kozarec v rokah, da se njegova vsebina otopli do te mere, da ni več pitna. In čakamo na prvega, ki se bo opogumil, odložil ta kozarec in izrekel odrešilne besede: »Dovolj imam, grem kar domov.«

Zakaj tega sama ne storim? Ker nočem izstopati. Ker želim, da drugi mislijo, kako sem povsem normalna, čisto prilagodljiva in prijazna. Pozabila sem, kateri kozarec danes je že to. Sproti jih dotakajo, tako da jim ne sledim več. Malo omotična sem že, se mi zdi. Kar lep občutek je, ker nimam vse pod nadzorom. Kako bi bilo, če enkrat ne bi imela nič pod nadzorom?

Zakaj se Jure pogovarja s tisto prasico iz drugega nadstropja? To je pa res ena površinska baba, kaj moški vidijo na njej? Kreteni. Počasi, res počasi se odpravim proti njima. Nogi sta težki in mlahavi hkrati, tako da pozorno prestavljam eno pred drugo.

»Jure! Pridi, greva plesat,« mu rečem bolj glasno in odrezavo, kot sem si želela. Vendar njegov presenečen, a hkrati presrečen izraz na obrazu mi da vedeti, da že dolgo čaka na to priložnost. Ta obraz pa trenutno ne deluje več tako napačen. Tak, animiran obraz ima.

Pleše tako, kakor tudi izgleda: okorno. Živčen je in to izžareva s svojo sleherno potezo. Preveč se trudi in zato ni sproščen. Po licu mu že polzijo kapljice potu, tudi sicer ni najbolj prijetnega vonja. Ima pa široka ramena in močne roke. Če ne drugega, se počutim varno v njegovem objemu. Malo se mi vrti. »Pelji me na zrak,« mu rečem.

Ko se vračava nazaj, ga potegnem v svojo pisarno. Postaja osladen, a ga odrinem od sebe, nočem se poljubljati, nočem romantike. Romantika je tako precenjena. S težavo mu odpnem pas, njega uležem na preprogo in splezam nanj. Preveč stoka, vse preveč za moškega. Prehitro mu pride, ampak to sem tudi pričakovala. Nato bi se pa še pogovarjal. Ni mi do pogovarjanja, res ne. Splezam z njega, si popravim krilo in grem domov. Še vedno slišim njegov patetični glas, ko odhajam. Za trenutek se mi zazdi, da v njegovem glasu zaznam hlipanje.

Za nič mi ni žal. Razen to, da si nisem izbrala kakšnega boljšega primerka, kot je bil ta cmizdravi sodelavec. Ko pridem domov, ni nikogar, kar mi je malo čudno. Pripravim si kopel in se uležem v kad, ker želim iz sebe sprati vso njegovo umazanijo. Vnovičen dokaz, da so vsi moški enaki in povsem brez vsebine. Zazvoni mi telefon. Na srečo ga imam v kopalnici, tako da si lahko le obrišem roke in se javim neznani številki.

»Ste vi ta in ta,« reče glas na drugi strani.

»Ja,« mu odgovorim.

»Kličem vas iz Kliničnega centra. Žal vas moramo obvestiti, da je prišlo do nesreče. Veste, vaš mož – Simon, kaj ne? – je imel hudo prometno nesrečo in ni preživel … Vse ostalo, kar bi vas morda zanimalo …«

Vendar nisem več poslušala, kaj govori glas na drugi strani slušalke. Vedno sem mislila, da je to precej neosebni način obveščanju o smrti partnerja, kar prek telefona. Ampak to je dejansko nepomembno. Odložila sem telefon na omarico in se umila do konca. Misli mi niso hitele in imela sem jih povsem pod nadzorom. Počasi sem se uredila in odšla v dnevno sobo. Kavč je bil prazen. Neverjetno, ampak res je bil prazen, tako da sem se ulegla nanj. Pogledam po sobi in v odsevu steklene omare opazim svoj nasmejan obraz. Ne spomnim se več, kdaj sem se nazadnje nasmejala. Nasmeh mi pristoji.