Najprej sem napisal kratko zgodbo o nezvesti, psihično precej neuravnovešeni ženski, ki ji je svet obrnil hrbet. Nato sem želel napisati žensko-moški slovar, na koncu pa je nastalo nekaj podobnega nekakšnemu priporočniku, ki razlago to, kaj ženske rečejo in moški slišijo. Oboje bi lahko uporabil namesto tega zapisa. Ampak se je z nemalo pomočjo (M.B.!) porodila ideja o še nečem malo bolj osebnem.

piše: Jure Marolt

Veste, ugotovil sem, da mora človek veliko vložiti v to, da postane v nečem res dober. Jaz sem se odločil, da bom pisal, dokler ne postanem res dober, pa čeprav mi to vzame trideset let. Ker imam dovolj izgovorov. Teh, da bi v nekih drugih pogojih lahko dosegel več. Teh, da me je ožigosalo otroštvo. Teh, da imajo drugi več sreče. Ampak sreča ni naključje, zaslužiti si jo moraš.

Pravijo, da ima vsak človek dve strani, tisto dobro in slabo. In katero stran prikažejo takrat, ko so s tabo, je odvisno le in samo od tebe. Odločil sem se, da slabe ne bom več iskal. Morda sem jo pa prepogosto iskal, ko je bila dobra vedno prva opcija. Dovolj je izgovorov. »Ampak on ali ona ima to in to lastnost, ki mi res ni všeč,« mi praviš. Seveda, kako naj bo drugače, tudi nekatere tvoje lastnosti drugim niso všeč. Gre zato, da se namensko odločiš, da spregledaš stvari, ki te motijo in dejansko postaneš bolj pozoren na stvari, ki so ti všeč. Veš kakšen as v rokavu je to? Nekdo naredi nekaj slabega in se te napake zaveda ter se ti zanjo poizkuša opravičiti, medtem ko ga/jo ti pogledaš in rečeš le: »Ni problema, vsak od nas zajebe. Pozabiva na to. Spomniva se raje tiste lepe reči, ki si jo zadnjič naredil/-a zame.«

Ne gradi gradove v oblakih. Ljudje vedno hočejo vedeti, kako sijajni bodo v bližnji prihodnosti in kaj vse bodo dosegli. Zdaj počni tisto, kar ti je všeč in v čemer si dober in ta grad boš zgradil sam, počasi, opeko za opeko, brez instantnega uspeha, ki človeka pusti vedno notranjo praznega. Pogumen človek je tisti, ki se spoprime s sabo. Ki ugotovi, kateri ljudje, stvari in situacije zanj niso dobri in se jim odpove. Treba se je osvoboditi teh okov, ki nas vlečejo navzdol samo zato, da bomo lahko delali družbo nekomu, ki se tam doli počuti kot doma. Če se je nekdo zavestno odločil, da bo svoje celo življenje nesrečen, pač naj bo. Ampak brez tvoje pomoči in družbe, ti imaš še veliko tega za postoriti.

Čudovita stvar je, ko človek nasprotuje sam sebi. Iz dneva v dan, nikoli ne vem, kateri Jure bo danes vstal iz postelje. Vem pa, da je le moja odločitev, kakšen bom. Vesel, žalosten, vzhičen, apatičen, to so vse lastne odločitve. Kako lepo je sprejeti odgovornost! Saj vem, vedno je problem s čustvi. Kako vem, da kdo ne bo izkoristil te moje nove odprtosti. Resnica je takšna, da bo to marsikdo izkoristil. Prvič, drugič, tretjič … Potem pa se bodo naveličali. In kar je res nekaj najlepšega, ti boš ti. Nobenega sprenevedanja, nobenih igric, od samega začetka boš vedno to, kar moraš biti.

Namen tega res ni, da bi moraliziral. Jaz pač pišem, počasi, a vztrajno, svoj priročnik za svoje življenje. Drugemu so bolj ljube druge stvari in naj njih postavi na prvo mesto. Čeprav je ni bolj ljube reči na svetu kot je lep nasmeh lepega dekleta. Protistrupa za to še – thank you sweet baby jesus! – niso odkrili. Pač, dovolj je bilo prelaganja odgovornosti. Dovolj je bilo polaganje polen pod noge. Dovolj je bilo sprenevedanja. Vsak naj napiše svoja navodila za uporabo. Nehote sem opazil, da malo primerjam ljudi, ki jih dlje časa nisem videl, kako so se v tem času osebnostno spremenili. In ugotovil sem, da sem si res zapomnil le tistih nekaj, ki so se drastično spremenili na bolje. Ker človek dobro izžareva, to je nemogoče skriti. In nekdo, ki mene dlje časa ne bo videl, bo prišel do istega zaključka; da gre temu lepo oblečenemu možaku simpatičnih obraznih potez dobro. Dobro na svoj lasten način.

xoxo,
jure.