Medtem ko mednarodni dan zaljubljencev počasi trka na naša vrata – Gregorjevo, slovenski dan ženitve ptičkov, je še nekoliko bolj oddaljen -, se malo pogovarjajva o tem. O ljubezni. Kljub temu, da mnogi iz principa sovražijo te čezoceanske amorjeve puščice, se jim ogniti ne morejo. Ampak koncept ljubezni je mnogim neznan, zmotno misleč, da gre to za izredno interno zadevo med dvema usojenima si srcema. Oblik ljubezni je natanko toliko, kot je na tem svetu različnih vrst metuljev, domala neskončno in vsak lahko odkrije novo vrsto.
piše: Jure Marolt
Verjamem, da dejansko ni stvari, v katero se z malo truda človek ne bi mogel zaljubiti. Vsak človek ima na sebi nekaj takega, kar kriči po poveličevanju. Idealiziranje je najbolj prvinska stvar na svetu. Zaljubljen človek je tako lep, vse je na njegovi strani. Človek se lahko vsak dan zaljubi v novo reč, v nove ljudi. Ko si zaljubljen, ti je dovoljeno prav vse. Vsak rabi svojo muzo. Lahko si jo izmisliš, kot si jo je Prešeren. Julijo si je izbral zaradi tega, ker je bilo premožno meščansko dekle, torej primernega statusa, mlado in sorazmerno lepo. Torej, neka rustična Kardashianka, famous for being famous varianta. V resnici menda do nje ni gojil nobenih globokih, resničnih čustev. Izberi si muzo in se zaljubi v njen ideal, čeprav nič ne temelji na krepkih dokazih. Vse najlepši pesmi so ljubezenske, vse najbolj znane knjige tudi. Dekleta hrepenijo po romantičnih filmih, pa naj imajo srečen konec ali ne. Ljubezen, uresničena ali ne, je pač tisto edino res smotrno vodilo.
Tudi če ljubezen ni recipročna, to še malo ne spremeni dejstva, da je človek še vedno lahko zaljubljen. Poznam ljudi, ki so bili nesrečno zaljubljeni, pa je to še vedno imelo blagodejen vpliv na njihovo počutje in ravnanje. Tisti ‘forever alone’, to so patetizmi v najbolj prvinskem pomenu besede. Če bi bilo mišljeno, da je človek sam, ne bi imelo nobenega pomena, da nas je sedem milijard na svetu. Nihče noče biti sam, to je dejstvo. Kdor preživlja svoje dni tako, da si dopoveduje ravno obratno, je pa totalen kreten.
Zato mislim, da so dnevi zaljubljencev dnevi nas vseh. Čeprav sovražim pozornosti ob tem dnevu samo zato, ker verjamem, da so pozornosti do nekoga tvojemu srcu dragega vse samo datumsko pogojene ne. Če si v nekoga resnično zaljubljen, ne čakaš tega dneva, da ga razveseliš. Ker s tem, ko razveseliš ljubljeno osebo, razveseliš tudi sebe. Kruta resnica je, da kdor se nate spomni le enkrat na leto, se pravi za valentinovo, ta te nima resnično rad. Če pa imaš v svojem svetu osebo, ki te redno opominja na to, kako poseben si zanjo in te 14. 2. nato samo še podkrepljeno opomni … well he/she’s a keeper!
Odpre se kot cvet. Simbolična, nezamenljiva povezava. Vem, da si moram vzeti čas. Ne smem hiteti, ne sme me odnesti val neobrzdanega pričakovanja. O čem medtem razmišljam? O tem, da ne hitim. In o vsem ostalem. Zavedam se, da sem dober. To tudi slišim, razberem med vrsticami. Čeprav tam ni vrstic. Je pa vse drugo neverjetno prepleteno. Ampak našel sem ga in sedaj ga več ne izpustim. Počasi, počasi, malo hitreje. Spreminjam ritem na neprikrito navdušenje hvaležne prejemnice. Uporabiti prst ali ne? Odločim se, da tokrat ne, ker si bom vzel čas. Vem, da me na koncu za to čaka nagrada. Počasi, počasi, malo hitreje. Njeni gibi in vzdihi so vedno bolj sunkoviti, napoveduje se vrhunec. Ohraniti moram hladno glavo in nadaljevati z istim ritmom, še vedno jo imam varno pod nadzorom. Zacveti.
Ljudje razpredajo o vsem, zadnje čase predvsem o slabih rečeh, le o ljubezni več ne. Ne bi bilo lepo, če bi ljubezen zavzela tisto banalno vlogo vremena v vsakdanjih pogovorih z vsakdanjimi ljudmi; ko nam bi zmanjkalo tem za pogovor, bi se pogovarjali o vprašanjih srca. »Kako je, ti srce še vedno zaigra vsakič, ko jo vidiš? Čutiš pospešeni utrip?«, namesto »Jutri bo menda spet padalo, hudiča!«, kot da imamo na slednje kakršenkoli vpliv. Presrečen bi bil, če bi jutri odprl časopis in bi v njem bral ljubezenske izpovedi meni neznanih ljudi. Če bi na TV dnevnikih prvih petnajst minut govorili o romantičnih rečeh, slikovitih dejanjih ljubezni enormnih razsežnosti, dobronamernih traparijah, ki jih je naredil senzualno opit mladenič v upanju, da bo očaral svojo izbranko.
Nikoli ne pozabiš osebe, v katero si bil kdaj zaljubljen, pa naj je bilo to kot otrok, najstnik ali kasneje, pa naj je bilo to za teden dni ali za daljše časovno obdobje. Včasih poizkušaš te ljudi odmisliti, ker delujejo kot spregledljiv del preteklosti, ampak so vedno nekje v tvoji podzavesti, kot nekak prijeten opomnik na nekdaj burna, naivna čustva. Verjetno je najsrečnejši tisti človek, ki se vedno znova zaljublja. Zavidam ljudem, ki so tega sposobni.
Zasledil sem lepo reč: ne podarjajte daril, podarite občutek. Dajte nekomu občutek, da je nekaj res posebnega, pa čeprav samo za vas, pa čeprav samo za ta trenutek. Mislim, da je za to vredno vztrajati, vedoč, da ste tukaj in zdaj za nekoga posebni. Darila je najlažje kupiti, tista brez globljega sporočilna, banalna v svojem smislu, ki služijo le temu, da si obrišemo roke pred morebitnimi nevšečnostmi. Taka obdarovanja prinesejo več slabega kot dobrega. Prebral sem potezo Billyja Joeja, frontmena Green Dayov, ki sicer sebe rad predstavi kot osebo biseksualnih preferenc; na prvi turneji po ZDA je spoznal neko dekle in se zaljubil vanjo, a je po nastopu z njo povsem izgubil stik. Naslednje leto je organiziral turnejo po istih krajih v upanju, da bo zopet prišla na njihov koncert in da lahko popravi napako, ki ga je žrla leto dni. Kasneje sta se poročila.
Romantika ni nikoli umrla. Ravno v taki vsesplošni sivini in turobnosti, ki prežema ljudi in kozmos danes, je še toliko bolj čislana. Ljubiš, dokler lahko. Ko tega ne bom več zmožen, bo nastopil tudi moj fizični konec, tam nekje nekaj metrov pod zemljo, ko se bodo z mojimi preostanki prehranjevali črvički. Pred tem sem mnogo raje naiven romantik kot katerakoli druga besedna zveza. Ljubiš, ker lahko.
xoxo,
jure.
