Vidim se v njej. Iste obrazne poteze, širok nos in polne ustnice, nekoliko zalita lica in rahlo kodrasti lasje. Nedoločljiv pogled nekoga, ki ve nekaj več, a še sam ne ve kaj in tisti polovični nasmeh, ki se odloča, ali mu je ta trenutek všeč ali ne.

piše: Jure Marolt

Zdelana črno bela fotografija, stara približno trideset let, ki jo predstavljam iz hiše v hišo, sobe v sobo zadnjih deset let, kjer koli pač preživim največ časa. Fotografija moje mame, ki mi je ljuba iz nešteto razlogov, predvsem pa si rad dopovem, da je na tej fotografiji srečna. Če že kasneje iz objektivnih razlogov ni bila, se tega na tej sliki ne vidi.

Na začetku so mi govorili, da bo sčasoma lažje. Da je čas tisti, ki blaži bolečino. Ampak leta minevajo, letos celo desetletje, dan pa ne mine nikoli. Dneva, ko sem ostal brez nje, se spominjam bolj detajlno kot včerajšnjega dne. To te ne zapusti nikoli. Včasih se želim skriti pred vsemi v upanju, da me bo nekdo le našel. Včasih hočem ubežati vsem v upanju, da bo nekdo tekel za mano. Včasih pa preprosto moraš biti sam. Gre za nekaj, kar je večje od človeka samega in te vsake toliko nenapovedano pribije na tla. Zato, da se lahko vrneš močnejši.

Kdor ni izgubil nekoga, ki mu je tako blizu, si tega ne more predstavljati, pa čeprav se še tako trudi. Pogrešaš glas in preprost objem, ne gre za velike stvari. Ne gre zato, da želiš, da te še vedno usmerja v življenju, ti pomaga pri sleherni odločitvi, vsak skuha kosilo ali gre s tabo v šoping. Ne gre zato, da si želiš obrniti navidezno uro za deset let nazaj in spremeniti nekaj, kar se je zgodilo. Gre za nekaj povsem drugega. Le dve, tri lepe besede, nasmeh in objem, to je povsem dovolj. Ko nekoga ni, se šele zaveš, kako veliko ti je vedno pomenil.

Zato so mi tudi ženske čudovite. In mama je ženska z največjo vrednostjo. Poznam mnogo moških, ki se ne razumejo s svojimi očeti, ampak z mamami je drugače. Moški smo trmasti, ker verjamemo, da lahko popravimo vse tiste napake, ki so jih naši očetje naredili pri naši (ne)vzgoji.

Zadane ravnodušje, močno in nepričakovano. »Ogrejte sebe in ne sobe,« mi svetuje v teh nenavadno mrzlih dneh.

Nekaj bi pisal, pa se mi ne da, ker tako nihče ne razume, kaj hočem povedati. Šel bi na sprehod, pa je vreme neprijazno, obupuje nad vsem in vsemi. Prižgal bi televizijo, pa je na njej samo sranje, od resničnostnih šovov, kjer tekmujejo v tem, kdo od njih je najbolj družbeno sprejemljiv ekscentrik, do dnevnih novic, kjer si vsi podajajo drek, obljubljajoč, da je zlato. Lahko bi telovadil, pa so mišice utrujene. Lahko bi šel kar spat, čeprav je ura šele osem, ampak vem, da bom le več ur zapovrstjo zrl v navidezno nevidno točko na stropu. Lahko bi kaj spil …

Razumem svojo mamo. Pač je morala oditi v točno tistem trenutku. Danes to razumem. Tako da sem vsemu navkljub ponosen nate, kot vem, da si ti name. Pogosto zajebem, ampak nenamerno. Kot radi rečemo, je srce vedno na pravem mestu. Veliko več ne moreš pričakovati od človeka, kaj ne? Današnji dan ni nič posebnega, vsak dan je tvoj dan. Vsak dan si z mano, brez izjeme, v dobrem in slabem. Vsaj dolgčas ti ni.

Vsi umremo, pizda, tukaj ni neke težke filozofije. Samo nekateri umrejo prehitro. Stisnite svojo mamo. Če je ni tukaj, jo pa pokličite. Preprost dokaz, da vam še zdaleč ni vseeno.