Vseeno mi nekaj v njegovem glasu ni dalo miru. Ne verjamem, da mi je kdaj prej lagal. Poznam ga že dovolj dolgo, da vem, kako odreagira, kadar mu je nelagodno. Povsem narahlo, komaj opazno mu začne trzati spodnji levi del ustnice. Sedaj pa deluje tako grobo resno in povsem neomajno. Samo ta glas, ta barva glasu mi ne da miru. Nekaj je drugače kot sicer.

piše: Jure Marolt

»Sprva mi sploh ni bila všeč. Bila je vse preveč resna in naduta, kot da je nekaj več. Mislim, da je v meni videla tipičnega faliranega študenta brez pravih življenjskih ambicij. Medtem ko jih je ona imela toliko, da ni vedela niti tega, kateri bi se najprej posvetila.«

Danes je nekam čudno oblečen. Vedno je lepo urejen, v sveže zlikanih srajcah in hlačah na rob. Ta trenirka in pulover s kapuco mu res ne pristojita. Deluje nekam površno. Poleg tega še obrit ni. Kot bi se povsem zapustil.

»A s tem, ko me je tako vztrajno odrivala od sebe, je dosegla le to, da sem si jo želel toliko bolj. Vedno bolj, hotel sem jo le zase. Seveda ona na začetku o tem ni hotela slišati prav ničesar. Verjetno si je drugače predstavljala ljubezen. Njena največja napaka je bila ta, da si je želela predstavljati ljubezen, preden jo je bila pripravljena občutiti.«

Razmišljam, kdaj sem prvič začel opažati spremembe na njem, ampak se ne morem spomniti. Verjetno sva tako pogosto skupaj, da sploh nisem bil več objektiven opazovalec.

Rit in srajca, jaz in on. Še vedno se spomnim, ko sem ga prvič videl. Vstopil je v razred s pogledom in držo nekoga, ki mu je jasno čisto vse. Pravkar so se preselili iz Ljubljane in to je bil njegov prvi dan v novi šoli. Pozdravite B.-ja, je dejal profesor geografije. V pozdrav smo skupaj zamomljali nekaj nerazločnih besed iskrenega mladostniškega neodobravanja. B. je pogledal po učilnici in zagledal prost sedež za mojo mizo v zadnji vrsti. »A je prosto?«, me je vprašal v tisti uho parajoči, vzvišeni ljubljanščini. Prikimal sem in nemo odmaknil svojo jakno, ki je prosto ležala na sosednjem sedežu.

Na začetku sem bil do njega zelo nezaupljiv, čeprav si dejansko sploh ni trudil, da bi se mi priljubil. Takoj sem opazil, kako zasanjano ga gledajo sošolke. Verjetno ravno zato, ker jim sam ni namenil niti enega pogleda. Pogosto sem poizkušal, da bi ta ista dekleta tudi meni namenila kakšen lep pogled, a sem bil največkrat razočaran v svojem pričakovanju.

Ko smo imeli maja zaključne športne igre in smo fantje zunaj igrali košarko, je zopet k meni pristopil tisti kreten iz C razreda in mi, meni nič, tebi nič, vrgel žogo v glavo iz neposredne bliže. Isti trenutek se mi je iz nosa močno ulila kri, tako da sem se komaj zavedal prizora, ki se je odvijal kasneje. B. je vzel v roke hokejsko palico, ki je ležala ob žogah in mojega krvnika z vso silo udaril v trebuh, tako da je ta padel v nezavest. Ko so kasneje na šoli izvedli preiskavo o incidentu, mi je zabičal, da ne smem nikogar obdolžiti. Odločil se je, da ne bo spregovoril niti besede, ne glede na obtožbe, ki so letele na njegov račun. Izključen je bil iz šole do začetka naslednjega šolskega leta.

Od tistega poletja dalje sva bila neločljiva. Vse, kar si sam nikoli nisem upal narediti, je storil on. Vse, kar si nisem upal niti izgovoriti, se je on naglas zadrl. Še punco mi je zrihtal. Tako dolgo sem jo gledal, da je točno vedela, da sem ji všeč. Ampak nikoli si nisem upal narediti prvega koraka. Ko je videl moj zasanjani pogled, usmerjen proti zamišljeni izbranki, se je takoj vstal, odkorakal do nje in ji nekaj šepnil v uho. Zardela je, se nasmejala od ust do ust in se počasi začela premikati v mojo smer. Zazrl sem se v svoje dlani, kjer so se že nabirale kapljice živčnega potu, zato sem jih hitro sklenil za svojim hrbtom. S svojo levo roko si je umaknila svetel koder las, ki ji je zakrival del obraza in mi rekla: »B. pravi, da rad plešeš. Je to res? Bi plesal z mano na maturancu?«

Mislim, da je komaj čakal, da se vrne v Ljubljano, tokrat kot študent. Hodila sva na nočne sprehode po stranskih ulicah in opisoval mi je njihovo nedavno zgodovino. Vedno je bil dober z letnicami in dejstvi. Seveda sva šla na isti faks. FDV, bova lena skupaj, sva si v smehu dejala, medtem ko sva v parku počasi, a vztrajno praznila tisto steklenico viskija, ki jo je B. zmaknil doma. »Pa sej stari ne bo nič opazil,« je vedno rekel. »Pa tudi če.« Njegov ga je rad pil. B. se je pogosto sprl s svojim tastarim, če je ta prišel domov pijan. Nekajkrat ga je tudi udaril. Dejal mi je, da se je nazadnje svojega fotra bal, ko je bil star šestnajst let. Potem ni več prenašal njegovega sranja. Ko je govoril o svoji družini, je vedno dobil nekakšen steklen pogled poln srda in studa, tako da nisem drezal vanj. Iz obzirnosti do svojega prijatelja se tudi sam nisem dotikal svojih družinskih zadev, ta tema je bila vedno na stranskem tiru.

Ah, pozabil sem povedati. Na faksu sem imel isto svetlolaso kraljico svojega srca, s katero sem se vrtel na maturantskem plesu. Samo živela je na drugem koncu Ljubljane, v dvosobnem stanovanju s tremi prijateljicami. Videla sva se najmanj trikrat na teden, to sem si zabičal pred začetkom študijskega leta in tega sem se držal. B. se pač ni bil zmožen ustaliti le z eno. Pogosto sva se dolgo v noč pogovarjala o njegovih donjuanovskih podvigih. Predvsem so mu bile všeč starejše, poročene ženske. Rad je rekel: »Te vedo stvari. Njihovi tipi so jih že razočarali in sedaj rabijo nekoga, na katerem se lahko izživljajo. Fukajo kot živali.«

Ne spominjam se najbolje najinih študentskih dni, ker so minila v taki naglici. Veliko žurov in malo učenja, ampak saj tako danes vsi študirajo, kaj ne? Preden sva se dobro zavedala, sva se vrnila domov. Brez diplome v žepu, ampak s številnimi spomini. Kot je nekdo dejal, nič pametnega se ni še nikoli zgodilo, ko si spal. Domači kraj je bil natanko tak, kot sva ga zapustila. Le nekaj se je spremenilo. Odkril je Njo.

»Oči me bolijo, ko jo pogledam. Trudim se, da bi se obrnil stran, pa se ne morem. K njej me vleče neka fizična moč, ki se ji ne morem upreti. Kot v transu sem, ne morem razmišljati, nočem razmišljati. Ko jo vidim, odmislim čisto vse drugo. Vse podredim temu, da pristane v mojem objemu, da pristane v moji postelji. Nikoli si nisem mislim, da me bo premagala ljubezen. Vedno sem verjel, da je ta rezervirana za šibke. Ampak ona je drugačna. Njej ne rečeš ne. Njej se podrediš v vseh pogledih. Lahko me je pofukala na deset različnih načinov, preden je sploh prvič dala narazen noge.«

»Ampak stara je petnajst, B. Petnajst!«, sem zakričal.

“Kaj misliš, da ne vem?«, mi odgovori. »Pa kaj potem, za to mi je vseeno.«

»Drugo leto boš trideset, kreten«, mu razlagam dalje, ampak vidim, da me ne posluša več, ampak si z njo dopisuje prek mobilnika. »Vedno sem mislil, da se pališ le na starejše. To te bo še dobro zjebalo, boš videl.«

»Buhuhu«, se je glasil njegov poglobljeni odgovor, ki ga je nadgradil še z: »Bu – kurčev – hu.«

Skrivoma sta se dobivala približno pol leta, preden je sosedom postalo sumljivo, da B. skoraj vsak dan v svojo hišo vodi tako mlado punco. Ena teh sosed, lokalna opravljivka, je poznala njeno mamo in ji to povedala. Kmalu so na B.-jeva vrata prišli policisti in zalotili mlada golobčka skupaj. B. se niti ni upiral, še manj pa je razumel, kaj točno je naredil narobe. Ko so ga vklenjenega odpeljali iz hiše mimo mene, mi je rekel: »Sedaj je že ljubezen kazniva, si predstavljaš to? Vse gre v kurac.«

Sedim v psihiatrovi pisarni, ne da bi razumel, kaj ima to zveze z B-jevim priprtjem. Zakaj točno moram jaz biti pri temu možaku z velikim kavčem na sredi sobe in debelimi očali? Vseskozi si zapisuje nekaj v svojo beležnico, medtem ko govori pa še precej nevljudno cmoka. Gleda me tako, kot da se mu resnično smilim.

»Vse mora iti v zapisnik, to veste, mar ne?«, me vpraša.

»Zapisnik, zapisnik«, mu odgovorim. »Ne razumem tega, zakaj sedim v tej pisarni, ko je pa B. tisti, ki bi moral zagovarjati svoja dejanja, ne jaz!

»B.«, komaj slišno izusti psihiater. »Vedno je B. vsega kriv. Lahko za zapisnik poveste svoje ime?«

Sicer ne vem, čemu bo to pripomoglo, ampak ugodim njegovi želji. »Dejan B. Strajnar.«

»Aha, aha«, zamomlja mož v belem. »In B. stoji za …«

»Bojan. B. je Bojan.«

Na sodni obravnavi psihiater prebere svoje ugotovitve: »Prelomni dogodek v življenju Dejan B. Strajnarja se je zgodil pri njegovih šestnajstih letih, ko mu je v avtomobilski nesreči umrla mati. Takrat se nenadoma pojavi Bojan, njegov alter ego, ki počne vse tisto, kar si naj bi Dejan sam vedno želel, a si ni upal. Kmalu zatem je bil zaradi številnih pretepov izključen iz šole, menda je bil precej nasilen tudi doma do svojega očeta. Ko je začel s svojim študijem, se je vedno močneje oklepal alkohola in raznih drog. Po pričanju njegovega bivšega dekleta jo je menda večkrat prevaral in ji zabičal, da ga ne sme nikoli zapustiti. Nadvse rad je ustrahoval ljudi. Ko pa se je zopet vrnil domov, je našel uteho v mladi J. K., ki je v njem videla uporniškega moškega, kateremu ni bilo mar za nič. Njega pa je mlado dekle spominjalo na lik iz neke najstniške televizijske nadaljevanke, ki mu je bila vedno všeč. Tako se je začelo to sporno razmerje. Pri Dejanu gre za tipičen primer razcepljene osebnosti, katere povod je bila materina smrt. Ker se Dejan ni znal drugače spoprijeti z nenadno veliko izgubo, je ustvaril B.-ja, Bojana, ki ga nikoli ne pokliče z njegovim celim imenom, saj bi s tem morda razkril svojo krinko. B. torej ni nič drugega …«