»Jurček, Jurček, a si ti bil kdaj ministrant?«, me je vprašal s tistimi izbuljenimi in vedoželjnimi očmi, ki jih premorejo le nabriti osemletniki. Zadnjo uro na družinski zabavi sem bil njegov zaupni sogovornik.

piše: Jure Marolt

»Ne,« mu odgovorim. »To pa ne.«
»Prav, potem pa tudi jaz ne bom več,« navdušeno pristavi, medtem ko njegova mama na sosednjem sedežu skoraj izpusti kozarec iz rok. Le malo kasneje podobna situacija: »Jurček, Jurček, si bil ti poreden v šoli?« Lahko bi mi postalo kaj sumljivo že zato, ker me ni vprašal, če se bil priden, ampak mi ni. Iskren, kot najpogosteje sem, sem mu priznal, da nisem veljal za zglednega učenca in da sem pogosto sedel v kotu. Z nasmehom na obrazu je dejal, da tudi njega učiteljica pošlje kdaj v kot. Ko pa me je malo kasneje vprašal, kako sem si napisal to zadaj na roki, pa sem že vedel kam pes taco moli. »Ne, Aljaž, tega pa ne. To boli, tatooji so res bedni. Pa pred petindvajsetih letom ga ne smeš imeti, je proti zakonu.«

Ko si mlad, si zelo dojemljiv za te zunanje vzgibe, iščeš ljudi, s katerimi se poistovetiš in hočeš odrasti v njih. Kot mulc sem hotel zabijati kot Shaq, hotel sem imeti tak magičen vpliv na občinstvo kot Freddie Mercury. Ampak to prerasteš, te vzornike. Kajneda?

Mislim, da je zelo nezdravo, če hočeš biti tak kot nekdo drug, ko preživiš svoje najstniško obdobje. Seveda so ti lahko všeč nekatere lastnosti drugih in jih poizkušaš prevzeti, da pa hočeš pri svojih 25-ih biti isti kot drug, morda malce bolj znan petindvajsetletnik, to je pa grozno. Ljudje opazujejo neke like po TV-ju in prevzemajo njihove zvezdniške muhe in razvade s to veliko razliko, da so doma iz Pangrč Grma in živijo pri svojih starših, vrhunec tedna pa jim predstavlja vsakotedensko tekmovanje v tem, kdo več spije in najmanj bruha (vsakršna povezava z dejanskimi osebami je povsem nenamenska).

Ne želim si biti tak, kot je nekdo drug. In brez tistih zlajlanih patetizmov v slogu da sem unikat v dobi polni ponaredkov, ampak raje se učim na nekih svojih banalnih napakah, kot pa da živim že preživete vzorce nekoga drugega. Zmoti me, ker me pogosto ljudje označijo za flegmatika. Pa nisem čista flegma, lahko se konkretno razpizdim, če mi kdo brez razloga serje po glavi. Ne razumem, zakaj si ljudje tako trudijo klasificirati druge, on je pa tak in tak. Ne maram predalčkanja. S tem razvrednotimo posameznika, kar je do obisti grozna zadeva.

Mislim, da sem preponosen, da bi imel kakšnega pravega vzornika. Ampak dejansko v tem ne vidim nič slabega. Pač drugim ne priznam, da so v nečem boljši od mene, preden se sam v tem preizkusim. Ugasni TV. Zapri svoj laptop. Ustvari nekaj, nekaj pod kar se lahko podpišeš. Tvoje ime in priimek pod tvoj izdelek. Stremi po temu, da ustvariš čim več stvari, ki bodo nosile tvoje ime. Stremi po tem, da iz sebe narediš nekaj takega, kar bodo drugi mladi imeli za vzor. Do določenega leta. Potem bodo uvideli, da tudi ti še zdaleč nisi bil oseba brez napak in neumnih odločitev in bodo dalje pisali svojo zgodbo o uspehu. Ti pa vztrajaj na svoji poti. In podpiši se pod nekaj. Lahko se podpišeš pod dobro večerjo, pod lepo dejanje. Če meniš, da se nisi sposoben pod nič, si le poln/-a izgovorov. Driska. Pusti svoj pečat, ne kopiraj drugih.

P.S.: Z Aljažem sva na koncu dosegla dogovor. On se vsaj še deset let ne bo tetoviral, če ga peljem na košarko. Povsem razumen dogovor za naju oba. Seveda je po ogorčenem dvoboju zmagal on, čeprav še ne vrže do koša. Učenec mora pač vedno premagati učitelja.