Kdaj se je vse obrnilo na kislo? Nikoli nisem imel nič proti tej sodobni interaktivni mladini, pač odraščajo s tem, kar jim je bilo dano. Podobno temu, kot smo mi z žogo. Ampak vse ima svojo mero.

piše: Jure Marolt

Vedno več znakov je, da ima aktualna vsesplošna računalniška pismenost več negativnih kot pozitivnih lastnosti na današnji podmladek. Socializacija je destruktivna in impotentna, saj je pomembno le še to, kaj se dogaja na socialnih omrežjih. In potem si priča petim dekletom za mizo v lokalu, kjer ima vsaka pri sebi svoj mobilni v strahu, da jim ne uide kakšna impozantna malenkost osebe, ki jo domala ne poznajo.

In potem imaš skupine fantkov, ki eden drugemu izmenjujejo komplimente, si lepijo srčke in si vzajemno zatrjujejo, kako je točno vsak med njimi najlepši. In potem se med njimi razvije taka soodvisnost, da ne morejo več živeti eden brez drugega in so domala neločljivi, kot da so s popkovino povezani eden z drugim in so nujni za skupno preživetje. Ampak tudi oni bodo enkrat pristali v svetu, kjer jih ne bo nihče več držal za roko. Ko bodo morali zaživeti v pravem smislu besede, brez pomoči staršev ali vrstnikov. Ko bo nastopil trenutek, v katerem ne bo virtualnega zidu, na katerega bi se »limali« srčki tistih, ki sočustvujejo z njihovo bolečino. Oprostite izrazu, ampak vsak enkrat dobi po pički.

Del krivde zagotovo leži v starših. Ta generacija sedaj štirideset do petdesetletnih mamic in očetov, ki so odraščali v nekih drugih časih in želijo svojemu otroku ponuditi prav vse. Otrokom še nikoli niso ničesar odrekli, nikoli rekli ne in so živeli v prepričanju, da bodo svojim malčkom najboljši prijatelji. Kar je kardinalna napaka. Iz tega se ne razvije prepotrebno spoštovanje, ki je povezano s tem očitnim generacijskim prepadom.

Potem se razvije generacije narcisoidnih hipohondrov, razglašujoč svoje banalne težave vsem tistim, ki so jim pripravljeni vsaj za trenutek prisluhniti. Ker v vsakem primeru ste vsaj za nekoga najlepši in najboljši, brez skrbi. Potem tekmujejo v tem, kdo bo v čim krajšem času odgovoril na čim več neumnih anonimnih vprašanj ljudi brez imena in obraza, če vam je tako ljubo, lahko kar z videi, da se v slehernem trenutku izpolnjujejo pogoji za laskanje.

Ti »tamali« nato hočejo prehitro odrasti, biti prezgodaj tako lepi kot tisti, ki je najbolj kul na Facebooku, imeti najboljša oblačila, imeti vse, brez da bi karkoli naredili za to. Saj jim bodo to že starši uredili. V sklopu tega pačijo knjižni jezik in postajajo ilateralni imbecili, da o popolni socialni nesposobnosti, če ta ni neposredno povezana z interaktivno govorico, sploh ne govorim. Kaj naj bi delala ta mladina, ko odraste, ne vem. Verjetno bo imel vsak svoj YouTube kanal in nasvete, kako uspeti na medmrežju. Ker dejanskih veščin ne razvijajo. Kopičijo se v isto misleče skupinice, kjer je vse lepo in prav. Živijo v virtualni čudežni deželi, zgubljeni kot Alica. Ampak vam bo še beli zajček obrnil hrbet, ker štirim dregljajem in sedmim lajkom navkljub te tisti fant sploh ne mara. Samo dolgčas mu je bilo in si je ogledal tvoj profil.

Nič nimam proti Facebooku, tudi sam sem reden uporabnik. Prav tako izrabljam prednosti računalniške revolucije. Ampak, vsaj mislim da, s tisto pravo mero. Lahko si pred računalnikom več ur, če ti to prija. A še vedno pojdi na pijačo s kolegom. Še vedno greš na basket s fanti ali rolerje s prijateljicami. Pišeš kaj več kot samo statuse. Človeka imaš rad tudi v realnem življenju, ne le prek ekrana. In mu priskočiš na pomoč, če te potrebuje. Nekdo se lahko danes preko socialnih omrežij predstavi kot največje zlato, če si to zaželi. Ampak če je v živo gnoj, je še vedno le in predvsem gnoj. Lepo zakamufliran gnoj, kaj več pa ne. »Gnoj = zlato. Zlato = gnoj.« Upam, da razumeš to enačbo Srečka Kosovela. Upam, da si vsaj že kdaj slišal/-a za Srečka Kosovela, ker že kar nekaj časa ni nič napisal, tudi statusa ne. Model je čist neupdejtan.