Verjetno je že vsakdo med vami slišal za psihoterapevta dr. Zorana Milivojevića. Priznani Srb s stalnim bivališčem v Ljubljani opravlja izjemno zanimiv poklic. Ukvarja se namreč z ljubeznijo, z vseh mogočih vidikov. Tudi tistega negativnega, katerega mnogi zelo pogosto spregledajo v upanju, da se mu tako ognejo. Ogniti se nečemu, kar je neizogibno, to je pa precej zahtevna naloga.

piše: Jure Marolt

Ampak tokrat ne bomo citirali Milivojevićeve poglede na to vseobsegujočo temo, podobnih člankov je na spletu malo morje. Z marsičem se strinjam z njim, marsikaj ne razumem. Močno se strinjam s tezo, da ljudje iščejo idealnega partnerja in ko ugotovijo, da njihov zdajšnji to ni, se odločijo, da ga poizkusijo spremeniti. Tukaj sam vidim največji problem. Človeka ne smemo spreminjati, če nas kaj moti na njem ali njej, moramo to najprej razčistiti sami pri sebi. Takoj ko preoblikujemo partnerja po lastnih smernicah, ga začnemo tudi izgubljati. Pa tudi, kdo bi si želel za partnerja nekoga, ki je zelo podoben njemu samemu? Ne predstavljam si, da bi za roko držal nekoga, ki bi bil tako čustveno labilen kot sem sam.

Težko pa tako empirično gledam na pojem zaljubljenosti. Zame sta ljubezen in zaljubljenost tesno povezana oziroma na slednje gledam kot na predpogoj za uspeh prvega. Zaljubim se lahko v ljudi in stvari, vsak dan, brez večjega problema. In čeprav je to pogosto instant zaljubljenost brez dolgoročnega uspeha, čeprav jo spremljajo težki občutki s primesmi apatije in patetičnosti, se mi zdi to več kot vredno. Ker človek žari, ko je zaljubljen. Izžareva neko čisto in neoskrunjeno življenjsko moč, ki se vidi na prvi bežni pogled. Zato sploh ne verjamem, da je človek lahko nesrečno zaljubljen. Pač je zaljubljen v nekoga, ki mu te ljubezni ne vrača. Pa kaj potem, še vedno je lahko v devetih nebesih, še vedno lahko brez tistega drugega prosto lebdi nad vsemi.

Namensko se izogibam citiranju, ker danes zasledim vse premalo avtorskih reči. Tudi če so moje teorije le to – brez dejanske podlage -, se raje učim na lastnih napakah, kot da iščem iztočnice v mnenju drugih. Ljubezen je prelepa reč, ne potrebuje nobenih olepševanj in lepotnih posegov. Naravna lepota, kot povprečna prebivalka Venezuele. Povsem razumem Beatle, ko so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja napisala pesem All you need is love. Vse kar dejansko potrebujemo, je ljubezen. Ljubezen gre še skozi želodec, ohoho!

Bila je zelo mlada. Ah, bila sva zelo mlada, prvi dobri pubertetniški koraki, tokrat v dvoje. Zasanjanost brez predhodnega opozorila. Spomnim se, ko sem hodil do nje, do tistega bloka, na vrhu katerega si lahko od daleč videl okno njeno spalnice. Vedno sem na poti poslušal isti komad, isti kurčevi patetični komad, v katerem me je sleherna beseda spominjala nanjo. Imela je črne lase in športno postavo, majhne prsi in lepo oblikovano rit. Ni se oblačila preveč privlačno, tudi govorila je precej okorno, težke besede in neprivlačen smeh. A vse to sem odmislil, ker sem bil zagledan v njen obraz, obraz, ki je imel na sebi hruškast nos in temne oči, v katerih sem se lahko zgubil. Sedela sva na klopci in se držala za roke, nespretno in nerodno, ne vedoč, ali sva si dejansko všeč ali ne.

V tistih čudnih dneh je bila to edina ljubezen, ki sem jo poznal. Najstniška zaljubljenost, kaj pa drugega. Okorna in nesmiselna, a v danem trenutku domala celi svet. Te zaljubljenosti pa slej kot prej prerastejo v pravo ljubezen. Enkrat se pač vse poklopi. Na mojo srečo se je to zelo kmalu. Nekdo mi je dejal, da vsak par preživlja nekaj kriz, katerih mora premagati. Najpogosteje nastopijo v drugem, petem in sedmem letu razmerja. Precej neumna teza, če se iskren. Vseeno sem se prebil že skozi vse te strašljive številke, tako da sta pred mano samo še med in mleko. Kaj ne?

Nikoli še nisem srečal človeka, ki še ne bi ljubil. Mnogi ljubijo na zelo čudne načine, ampak verjetno le ne znajo na pravi način izraziti svojih občutkov. Čeprav je to včasih nekaj najlažjega. Tudi pisanje ima v tem pogledu terapevtsko vlogo. Ko nekaj napišeš, ko vidiš svojo neuravnovešeno notranjost razlito na papir, ti je takoj lažje. Isti trenutek se zaveš, da vse le ni tako črnogledo. Ali še bolje, zapisuj svoje lepe občutke. Pogrešam tista srednješolska valentinova pisemca, napisana s tisto dekliško, čitljivo pisavo. Pogrešam ljudi, ki bi še vedno pisali dnevnike. Noben dan ni tak, da v njem ne bi bilo kaj zapisa vrednega.

Ljubiš lahko mnogo več, kot le ljudi. Najlažje je imeti rad lepe občutke. Tiste, ki nas dvignejo nad drugimi. Ko si v družbi nejevoljnih ljudi, ti pa v svoji glavi rišeš barvito sliko, ki jo ne more nihče oskruniti, čeprav na prvi pogled res ne zgleda najbolj privlačno. Čeprav se morda malo prestrog do svojih risarskih sposobnosti, ki niso spet takoj za odstrel. Lahko ljubiš zvok ali vonj. Misel. Sosedovega psa. Čisto dnevno sobo. Lep nasmeh. Takoj vzamem nazaj, kar sem nekaj odstavkov prej zapisal o citiranju. Someščan in pisatelj Nejc Gazvoda je na vprašanje, kaj je njegov hobi, zapisal: »Zbiranje lepih dekliških nasmehov.« Pridružujem se temu pronicljivemu odgovoru. Tej nasmehi napolnijo v povprečnem moškem čisto vse baterije, ki so potrebne obnove. In to za daljši čas.

Ker že toliko časa interno razglabljam o ljubezni, tej neusahljivi temi, sem se odločil, da se danes zopet v nekaj zaljubim. Morda pa ta zaljubljenost na prvi pogled zopet privede do prave ljubezni. Več ljubezni, boljše je, to je povsem preprosta enačba.

Zelo rad opazujem, kako novopečena zagledanost, zaljubljenost ali dejansko ljubezen, kakor vam je ljubše, vpliva na določeno osebo. Iznenada se spremeni vse na tej osebi. Njegovi pogledi na svet, prioritete, občutki. Na vse gleda povsem drugače, še stare stvari imajo nov vonj in okus. Po svežem. Stvari, ki so ga prej mučile, sedaj delujejo povsem nepomembno. Če ljubiš, postaneš drug človek. In ker smo ljudje v svojem bistvu bitja, ki morajo vedno stremeti po nečem več, po nekaj novem, si ne morem predstavljati lepše reči, kot da se spreminjaš. Morda ne vedno na bolje, a nikoli ne stagniraš.

Nekateri preveč razumsko gledajo na ljubezen. Včasih je preprosto ne moremo secirati na koščke, ne moremo je razložiti. Ampak najlepše reči so bile vedno najtežje razumljive. Če ne, bi obstajal le en priročnik o ljubezni. Tako pa vsaka knjiga razpreda o različnih načinih spopadanja z boleznimi srca. Ali ni že Jan Plestenjak nekoč prepeval, kako je dobra bolezen, če je bolezen ljubezen?

Nekaj najlepšega je, ko se vzporedno z naravo prebujajo tudi naši občutki. Lokalni parki bodo zopet polni najstnikov, ki se držijo za roke in sramežljivo nasmihajo drug drugemu, prijatelji se bodo dobivala na pivih in koktejlih, lepa dekleta se bodo oblačila vedno manj in tako soncu in radovednih očeh pokazale določene telesne atribute. Mnogi pesniki so svoje največje stvaritve napisali ravno v tej spokojni pomladi, ki da življenju nek nov, drugačen smisel.

Če bi dobil to temo za pisanje pred kakšnim mesecem, ko je bilo razpoloženje mnogih povsem primerljivo z vztrajno plundro, bi morda napisal nekaj povsem drugega. Ampak danes sem optimistično razpoložen. Danes so dovoljene sanje! O čem razmišljaš, ko ponoči ne spiš? Ljudi največkrat pokonci držijo skrbi, nekaj pa je še vedno takih, ki ne morejo zaspati, ker razmišljajo o prelepem. To so ljudje, ki so zaljubljeni in ki ljubijo. Več različnih ljudi in stvari, ker se odločijo, da na celotno zadevo gledajo skozi barvne in ne črno bele leče. Povsem preprosto, kaj ne? Še zdaleč ne. Ena najtežjih nalog vsakega človeka je, da se priuči ljudi najprej ljubiti, šele nato, če se izkažejo za res nevredne, pa jih lahko brez slabe vesti tudi ovrže.

Ljubezen je povsem dovolj. Romantika ni nikoli umrla. Umrlo je le upanje v nekaterih ljudeh. Čas je, da ga obnovijo. Da ga najdejo, kjerkoli je že skrito. Zakaj se pa bomo borili, če ne ravno za ljubezen? Meč v roke, rožo, pero, pač tisto orodje, s katerim si najmočnejši in naredi vse, kar je v tvoji moči, da nekoga prepričaš, da se splača biti ljubljen. Morda še pomembnejše, da se splača ljubiti. Da je pač to tista reč, zaradi katere vztrajamo tudi takrat, ko nič ne deluje kot vztrajanje vredno. Ali pač?