Blogerji so ljudje, ki drugim vsiljujejo svoje mnenje. Verjetno mi zaradi tega ta naziv nikoli ni bil ljub. Ker te – hote ali nehote – definira. Ker te nekako razvrednoti. Ker so blogerji zame ljudje, ki niso dovolj dobri, da bi pisali v tiskanih medijev. Mogoče sem krivičen do nekaterih, a to izključno zato, ker je teh virtualnih piscev malo morje. Kar nekaj svetlih izjem je med njimi, a žal tudi mnogo, mnogo sranja.

piše: Jure Marolt

Vsi mi vsiljujejo nekakšne instantne rešitve: shujšajte v petih dneh, obogatite v mesecu dni in nikoli več vam ne bo treba delati, s to tableto boste močnejši, s to tableto ne boste več potrebovali spanca. Zanimivo, ne glede na to, koliko si star, si vedno nekaj let oddaljen od svojega osebnostnega vrhunca (vse nekje do penzije). Meja se vztrajno premika. Tako se prelagajo vse pomembne reči. Ljudje želijo vse naenkrat in to brez truda. Ampak stvari, ki so nam položene v naročje, v pravilu ne cenimo. In če ne moreš neko svoje dejanje opravičiti na samem začetku, se pravi pri sebi, potem nima smisla vztrajati. Jaz hočem bolečino. Tisto, s pomočjo katere bom dosegel neke stvari v svojem življenju. Trud je bistvo mojih akcij.

Vseeno mi je, če na koncu popušim po celi črti. Naredil sem vse, kar je bilo v meni, drugo je nepomembno. Smešno pri teh stvareh je to, da se reči ponavadi poklopijo na ravno pravi način, če stremimo k temu.

Nek možak na TV-ju mi razlaga, kako je lahko že naslednji trenutek v mojem življenju tisti, ki ga bo za vedno spremenil. Kaj pa, če ne želim, da se spremeni? Povzročitelj nekega preobrata je lahko povsem naključna oseba, ki je še ne poznam. Torej je na meni, da spoznam čim več ljudi. Celotna poanta je v tem, da ne dovoliš drugim, da te spremenijo, če verjameš vase. Morda je poanta v tem, da tvoj slog nevede prevzamejo drugi. Morda, kdo kurca ve! Morda je pa to spet eden tistih bednih blogovskih zapisov, zaradi katerih bralec obžaluje tistih pet minut svojega življenja, ki jih je porabil za prebiranje.

Če ni pričakovanj, ne bo razočaranj. Najbolj preprosta reč na svetu. Vedno te lahko razočarajo le drugi, ne pozabite tega. Sam se ne smeš razočarati, to je kardinalni greh. Verjetno je poanta vsega res to, kar pravi Bukowski: da živimo svoje življenje tako dobro, da se bodo še Smrti zašibila kolena, preden nas sprejme skozi svoje temačne duri. In da se na tej naši poti vedno smejimo.

Medtem ko se napajam z vonjem nove knjige, ki je ni še nikoli nihče prebral, me zanima, če je smart resnićno the new sexy. Ali je to zopet le fraza, ki tiho čaka, da bo postala obrabljena. Vedno mi je bilo zanimivo, ker ljudje tako manično iščejo skrivnost življenja. Največja prevara, ki jo je življenje podtaknilo ljudem je ta, da sploh obstaja skrivnost, nek ključ življenja. Nič takega ni. Ni čarobnih vrat, katerih odprtje bo vaše življenje naredilo čarobno. Vsa skrivnost življenja je v vsakem posamezniku. Od njega je odvisno, ali jo bo našel ali ne.
Skrivnost življenja je v tem, da se mu prepustiš.

Nikoli te ne bo odpeljalo na povsem napačno pot. Napačne poti sploh ni, vprašanje je le, kako se odrežemo na njej. Stranpot je beseda zlobnih ljudi. Morda je vse skupaj le seštevek prehojenih poti, tistih, na katere smo se podali brez strahu, brez drobtinic v žepu kot Janko (ali Metka?). Tudi tisto dekle, ki ti je bilo vedno všeč, pa nikoli nisi zbral poguma, da bi jo ogovoril, je le še ena neprehojena pot. Kaj pa lahko pravzaprav izgubiš?

Veš, kako se imenuje vrtec v romskem naselju? Cicigan. Vidiš, vse le ni tako resno.