Opazil sem članek o Nelsonu Mandeli, ki je po poročanju nekaterih južnoafriških medijev v precej kritičnem stanju (Namig: kdor si želi kvalitetnega poletnega branja o velikem človeku, priporočam njegovo avtobiografijo Dolga pot so svobode. Več kot zadovoljivo branje). Prva stvar, na katero sem pomislil, ko sem ga zagledal, je bila: ampak on je borec, se bo že zmazal. Čeprav jih ima 94. Mandela je borec za svobodo. Borec za ljudi.
piše: Jure Marolt
Zakaj se ti boriš? Vsak se mora za kaj boriti. Tiste stvari, ki te vlečejo dalje, tiste, ki so prve, na katere pomisliš, ko se upognjen in zaliman komaj privlečeš do kopalniškega ogledala. Zakaj se ljudje borijo za življenje, ko ga začnejo izgubljati? Bolj smotrno je, da se zanj boriš, ko si na vrhuncu svojih moči, ko si optimalen in ne takrat, ko ti začne počasi in vztrajno polzeti skozi prste. Bori se za življenje, ko si najbolj zdrav in tako imaš pred sabo več ustvarjalnih in seksipilnih let. Zakaj se boriš za ljubezen, ko začutiš, da jo počasi izgubljaš? Ko čutiš globoko v sebi, da stvari niso tako čarobne kot prvi dan, ker je popustil prvi, nenadkriljivi vtis zamegljene resničnosti in se začne druga oseba kazati v svoji pravi luči. Takrat se prava borba šele začne. Takrat se okleneš vseh rešilnih bitk v upanju, da se splača. Ker se splača.
Rad si dopovem, da se borim za ljubezen. Vseh vrst in oblik, kakor me pričaka. Borim se zanjo z besedami, mislimi, peresom, nepopisanim listom papirja, preprostimi verzi, iskrenimi dejanji in sramežljivimi nasmehi. Borim se zanjo, ker se mi zdi edina res vredna stvar, za katero se splača boriti. Nekdo bo svoje poslanstvo našel na povsem drugem koncu.
Borim se sam s sabo. Bitka, ki je ne morem dobiti. Težki boji in srditi udarci, po katerih te vse boli, srce, telo in um. Šest udarcev sprejmem na nogah, neomajno, sedmi pa me zbija na tla. Medtem ko ležim na tleh razmišljam, da bom naslednjič zdržal tudi sedmi udarec. Obrišem si pot iz oči in okorno vstanem. Bogatejši za podpluto na očesu in novo življenjsko lekcijo. Borbe s samim sabo so najtežje, a tudi najboljše. Ker nikoli ne zmagam, a se tudi nikoli ne predam.
Za nekaj se moraš boriti. Nekateri se borijo celo življenje le zato, da ne bodo izpadli čudni ali drugačni. Vse je v redu, le da ne izstopajo. Da se o njih ne govori, da prsti dvomljivcev niso usmerjeni v njihov obraz, ki je vedno usmerjen navzdol, točno tam, kjer se ne bo rabil srečati z drugim parom oči. Ker nikoli ne veš, kaj bi lahko ta drugi par oči zahteval od tebe. Morda bi bil pa povsem zadovoljen samo s tem, da ga lepo pozdraviš. Tamali danes se borijo zato, kdo je bul kul. Kdo je večji jebivetar, kdo je bolj ravnodušen do vsega. Slabše ocene, več prekozlanih noči. YOLO, fuckers. Izgovor, da delajo neumne reči.
Največkrat me glede tega mojega bloga kdo vpraša, če mi ne zmanjka tem. Niti ne, ker si jih vedno lahko izmislim. Ne, ker je vsaka malenkost lahko tema zase. Ne, ker se ne borim s tem, ampak se besede pišejo same. Življenje ni mišljeno tako, da je vsaka stvar v njemu borba. Nekaj nam je dano in to izkoristimo. Borimo pa se za to, kar si res želimo in nam ni dano. Najprej s samim sabo, potem z okolico. Nobena najboljša stvar ni samoumevna. In ni je stvari, ki bi bila manj samoumevna, kot je prav ljubezen. Kdor verjame, da je ljubezen nekaj povsem lahko dosegljivega in namenjena vsakomur, se je strašansko uštel. Kot tisti fant iz sedmega razreda osnovne šole z veliko glavo, ki ni nikoli ugotovil, koliko je dejansko koren iz štiri. Fantje, namesto serije trebušnjakov raje tistemu dekletu povejte nekaj lepega. Dekleta, namesto naslajanja nad glavnim junakom ene izmed top serij, ki pa jutri ne bo več top, se raje nasmejte fantu, ki ga srečate na sprehodu. Topli občutki ob tem držijo nekajkrat dlje.
