»Drugih svetov nimamo pravice spreminjati, lahko jih le sprejemamo, takšne, kot so, ali pa jih zavrnemo. Kdor ne sprejema človekovih slabih strani, si dobrih ne zasluži.« (psi)
piše: Jure Marolt
Ker je to najbolj preprosto pravilo odnosov. Človek je, kar je, brez tvoje pomoči in predlogov. Če vidiš v njem nekaj posebnega, nekaj, kar lahko drugi navadni smrtniki le od daleč povohajo, ga vzameš za svojega in odmisliš tistih nekaj napak, ki jih ima. Ker jih ima. Ker jih ima vsak od nas, na srečo. Če želimo teh nekaj drugačnosti v razmišljanju, ki se ne sovpadajo z neko našo predstavo, vztrajno preoblikovati, delamo krivico tako sebi kot tisti drugi osebi. Ker verjamemo, da so naša prepričanja več vredna od njegovih, ne da bi se res detajlno potrudili razumeti okoliščin in ozadja, ki so soustvarili nekoga drugega.
Če ugotovimo, da nekdo ni po naših merilih, ga pač pustimo, da gre svojo pot. Ne vztrajamo z njim, če se zavedamo, da ne bo nikoli tak, kot smo si zamislili. Gremo dalje, kajti že za naslednjim ovinkom, za sosednjo mizo v lokalu, na naslednji stojnici nas čaka nekdo, ki pač je veliko bolj kompatibilen z nami. Ni idealen, a je več kot vreden truda. Ima nekaj napakic, a nas še zdaleč ne motijo. Vidi tudi naše pomanjkljivosti, pa jih odpravi s preprostim nasmehom.
Takoj, ko verjameš da je tvoj svet več vreden od tistega nekoga drugega, si naredil kardinalno napako. Po domače, globoko si zaril v drek. In to je tako gosto govno, da te drugi ne bodo vlekli ven, ampak bodo počakali, da se naučiš na svojih napakah in zablodah.
Nekako mi je všeč dejstvo, da poznam veliko večino vseh klošarjev, pijančkov, čudakov in cigančkov Novega mesta, s katerimi se pogosto srečamo in če situacija in volja to dopuščata, tudi rečemo besedo ali dve – pogosto gre za precej ekstravagantne teme, moram priznati. Pač, izhajam iz tega, da bi bil lahko, če bi se situacija v nekaterih križiščih mojega življenja obrnila nekoliko drugače, sam na njihovem mestu. In verjetno bi si kdaj pa kdaj zaželel tudi pogovor z nekom, ki me ne bi obsojal. Tudi zato, ker ne morem z gotovostjo trditi, da sem kaj na boljšem od teh »drugačnih«. Morda pa je pijanček v trenutku, ko dobi svoje mrzlo pivo na vroč poleten dan bolj srečen kot jaz, ko dobim celotno novo kolekcijo oblačil in obutve pomlad/poletje 2013. Čeprav, iskreno povedano, tudi sam zelo cenim mrzlo pivce. On pač živi v drugem svetu kot jaz in tam veljajo drugačna pravila. To ne pomeni, da je moj pravilen in njegov napačen. Jaz se pač bolje znajdem v svojem, on pa v njemu lastnem.
Čeprav je včasih hudičevo težko. Težko prebavim dejstvo, da ima nekdo raje sedem čokoladnih tortic na dan kot pa lepo telo. Ampak to je lastna izbira svobodomiselnega posameznika, ki jo moram spoštovati. Saj me ne sili, da tudi sam pojem te čokoladne cukrčke. Če bi me, bi se pač tej osebi začel izogibat. Ker bi me poizkušal preoblikovati po svoji podobi. Jaz imam svoj svet, načela in pravila, ki jih prav tako morajo drugi spoštovati. Če ne, potem so se sami zavestno odločili, da nimamo skupne poti. Ampak najboljša stvar pri tem je to, da kjer se ena pot konča, se druga začne. Lahkih nog naokrog.
