Prebral sem sila kratko zgodbico, ki mi je bila sila všeč. Bogataš pristopi brezdomcu. Pogleda ga in se mu nasmeji: »Za mano je zelo dober teden. Na, tukaj imaš nekaj denarja.« Brezdomec ga le gleda, a denarja ne vzame.

piše: Jure Marolt

»Vzemi ga, no, to ni ukana,« ga skuša prepričati bogataš.
»Pa imaš veliko denarja doma?« ga vpraša brezdomec.
»Seveda,« mu odgovori bogataš.
»Pa bi ga rad imel še več?,« ga vnovič vpraša brezdomec.
»Seveda, nikoli ga ni preveč,« se mu nasmeji bogataš.
»Potem ga pa kar obdrži, ker ga potrebuješ bolj kot jaz,« mu mirno odvrne brezdomec.
Bogataš ne more verjeti, kaj je pravkar slišal in vrta dalje. »Ampak vzemi vendar ta denar, potreboval ga boš za hrano!«
»Tukaj imam štruco kruha in nekaj pomaranč. Povsem dovolj za danes,« pove brezdomec.
»Kaj pa jutri, jutri boš zopet lačen,« vztraja bogataš.
»Če mi lahko brez trohice dvoma zagotoviš, da bom živel tudi jutri, potem morda vzamem tvoj denar …«

Vedno mi je bila všeč sporočilnost teh preprostih zgodb. Nič ni zastrto s tančico, ampak jasno in lahko doumljivo. Človek pač naj bi živel za danes. Kot pes. Včerajšnji dan je brezpredmeten, jutrišnji občutno predaleč. Čeprav je to verjetno najtežja stvar, živeti za danes. Letošnje poletje mi je zelo všeč. Ni prevroče, večeri so prijetno hladni in počitku primerni. Pivo je še vedno mrzlo, morje ni pretoplo. Ker se ne prekuham na slehernem koraku, uživam v lagodnem letnem času. Uživam danes, ker ga jutri že ne bo. Ker listje začne hitreje rumeneti tistim ljudem, ki jih skrbi, kaj bo, ko bo.

Če bo! Zakaj ljudje ponavadi ne prenesejo tistih posameznikov, ki se preprosto prepustijo občutku. Ki verjamejo, da je nekje nekaj le zapisano in da največ naredijo takrat, kadar ne komplicirajo, kadar jim majhna težava na poti predstavlja le dobrodošel izziv in ki muh ne spreminjajo v gigantske slone. In to ne v najboljšem mladostniškem YOLO momentu, ampak umirjenem, spokojnem osebnem trenutku, ki te menda vodi po pravi poti. Če ne, pa pač znova nastaviš kompas, verjetno si le vstavil napačne koordinate. Si predstavljaš, da bi imel vsak od nas vgraviran GPS sistem, ki bi nam ob vsaki odločitvi svetoval. »Čez pesto metrov boš srečal tisto osebo, ki je ne maraš. Zavij desno in se ji izogni.« Groza. Nobene napačne odločitve, nobenih lastnih napak.

Vedno znova me preseneča, kako ljudi po dopolnjenem dvajsetem letu iztiri vsak naslednji rojstni dan. Staram se, veš. In kaj je v tem slabega? Kdo hoče biti celo življenje vzkipljiv, aknast najstnik? Ne verjamem v leta, ne verjamem v staranje. Verjamem v to, da zdravo ješ in zdravo živiš. Da poskrbiš za svoje telo in tvoje telo bo poskrbelo zate. Potem lahko pri 45-ih zgledaš bolje kot povprečen 20-letnik. Vse je v percepciji. Če se vdaš melanholiji le zato, ker to počne večina drugih, potem se staraš z najhitrejšim možnim tempom.

Sončen dan je. Ni prevroč, ravno pravšnji. Danes je bila na sporedu joga. Pojedel sem gigantsko, sladko figo. Na sprehod grem, tak daljši, v varno zavetje gozda. Zvečer pa na koncert. Najboljša stvar pri poletju so koncerti na prostem, povsod so. Pa na kakšno pivičko. Life is good, voda vre.