Včasih si želim, si da bi bilo vse skupaj tako enostavno kot besedila sodobnih srbskih komadov (Tu je Ivana, tu je i Marko, zvala me Marija, dolazi Žarko), spet drugič pa hočem, da me življenje preverja s svojimi najmočnejšimi udarci samo zato, da utrjuje mojo vzdržljivost. Občutek, ki ga najbolj sovražim je ta, da se zavedam, da sem tečen, ampak ne morem narediti koraka naprej v tem smislu, da bi preklopil na nekoliko boljše počutje. In kar morda še najbolj sovražim je to, da sem lahko tečen brez razloga.

piše: Jure Marolt

V nadaljevanju tega simpatičnega čtiva bom razglabljal o tem, zakaj sem/smo tečni. To velja kot opozorilo za večno nasmejane ljudi, ki jih nikoli nič ne zmoti. Prvič, težko prebavim večno nasmejane ljudi. Upam, da jih višja sila kaznuje s piškavimi zobki, da se le ne bodo vseskozi režali. V bistvu vsakega človeka je, da doživlja celotno paleto občutkov, ne le tistih dobrih. Tako da tudi večno nasmejane marjetice včasih ovenijo.

Ljudje ne razumejo, da je pogoj, da imaš resno rad ljudi okoli sebe to, da imaš rad tudi sebe. Brez tega ne gre. In potem ljudje tisti občutek, ko si zadovoljen v svoji koži, zamenjujejo s samovšečnostjo. Ti to ne gre na živče? Zato pa ljudje lažje sprejmejo nekoga, ki je vseskozi tečen, se sprijaznijo s tem, da danes lahko vse nekoga muči. Nekdo, ki pa je zadovoljen s tem, kar je in tega ne skriva … ta je pa obsodbe vreden. Včasih res težko razumem ljudi.

Kaj je fora teh rdečih valov? Pa obstajajo neke fabule, neke fame, da lahko menda prideš tudi na zeleni val, tri križišča ali več zapored. Jaz ga še nisem opazil.

Ne maram nagrbančene posteljne rjuhe. Ker potem vedno ležim z obrazom na tistih gubah in jih med spanjem (ne)zavedno popravljam, pa nikoli ne nategnem dovolj dobro (nategnem je verjetno pričarala nasmeh na obrazu vseh treh moških, ki so to prebrali … in ene naključne ženske bralke).

Zakaj je v nekaterih študentfutrih toliko rozin? Ker so najtežje in ker s tem nabijajo celotno težo tiste že tako omembe nevredne paknge. In jo odpreš in je pred tabo vse črno, ker preden prideš do prvega oreščka, se moraš prebiti skozi malo morje rozin. Pa res niso dobre, no!

Ne prebavljam teh zarot celotnega sveta proti enemu posamezniku, ki so vedno pogostejše na socialnih omrežjih. Tiste v smislu »đabe ti lijepo lice, kad ti je srce rupa« ali »fak, kak nož v hrbet, nobenemu ne zaupam več«. Kaj je smisel tega? A se kdo počuti bolje, ko mu dvanajst ljudi lajka to težko stanje duha in srca? Statusi so tam kvečjemu zato, da se napiše kaj smešnega ali zanimivega. PMS statusi (tudi moških, kajpada, so pogosto mnogo hujši) bi morali biti prepovedani. Trije jamri in si izključen. Kaj nam je tega treba? Pa moški, ki imajo več kot 15 let in so potem kao pikri s tistimi jezičnimi smajliji … pastirji. Pa tisti ljudje, ki začnejo vsak pogovor v živo s tem, kaj je nekdo napisal na fejsiču. Bljak, fej in fuj.

Zakaj nekateri suhi ljudje vedno govorijo, kako so debeli?

Vedno me stiska, ko se začne v drugi polovici poletja dan občutno krajšati. Kot bi me z zgodnjo temo narava vsakodnevno opozarjala, da so dnevi, ko bo svetlo le še do pol petih popoldne, že v nizkem štartu. »Pripravi lopato in izklopi klimo, Jurček, kmalu bo treba spet kidat.

Vid Valič in Denis Avdić sta tako zabavna kot reklama za Euro Jackpot. Vsakič, ko vidim nekaj od naštetega, izgubim nekaj dragocenega v svoji notranjosti.

Ampak ti si mi pa kul. Še dobro, da imam tudi tebe. Vrata odpiram le še tistim, ki prinašajo mi sveža jajca in odnašajo smeti.