Še dva tedna sta do začetka evropskega košarkarskega prvenstva pri nas. Gre za največji športni dogodek, ki ga organizira naša kokoška, tako da se bo nemogoče ogniti pogovorom o basketu z vsemi in vsakem posebej. Vendar verjamem, da vsi spet ne poznajo dovolj dobro te prelestne igre z žogo, tako da bomo predstavili nekaj osnov. Ali pa odgovorili na nekaj najpogostejših vprašanj.
piše: Jure Marolt
Košarka je zanimiva že zato, ker je doseženih toliko košev. Prepotena moška telesa tečejo gor in dol po tistem pravokotnem igrišču in dosegajo v povprečju 70 do 80 točk, kar je seveda precej več kot dva gola, ki ponavadi »padeta« na fuzbal tekmi. Ne smeš narediti več kot dva koraka, sicer ti sodniki – možje v črnem ali sivem, kakorkoli jih obrneš, so precej dolgočasno zrihtani – sodijo (pazi to!) korake. Zanima te, zakaj tisti velikan ne more zadeti prostega meta, če je pa to njegov šiht in dobi 20 tisoč evrov mesečno. Odgovorov je več: prvi, mogoče je drvo, to pomeni, da nima mehke roke. Kot drugo, njegov srčni utrip pred 5 tisoč gledalci in po uri tekanja gor in dol je okoli 170. Kot tretje, beden je, ker ne igra za našo reprezentanco.
Zabiješ lahko, to ni nekaj, kar znaš. Vsem so všeč manjši košarkarji, ker zgledajo, kot da švigajo med tistimi večjimi. Razen tistim večjim, tej ne marajo teh majhnih, ki jih morajo loviti po igrišču. Zakaj vedno na tribunah kažejo ene in iste ljudi? Tiste tri plešaste možake, ki delujejo povsem nezainteresirano in tiste dve bejbi, ki nista nič posebnega in se vsaka naslaja nad svojim mobilnim? Prvi trije junaki so bivši igralci Olimpije, ki so pred 40-imi leti dosegli nekaj košev in se s tem tako prikupili režiserju, da se čuti dolžnega, da jih pokaže. Tiste dve bejbi sta mu pa hudi, ker rad vidi, da sta dve skupaj (nekaj, kar moški razumejo).
Ne razumeš, zakaj imajo Hrvati, Bosanci, Makedonci in Črnogorci črnca v svoji ekipi? Ne, možak ni bil toliko dlje na soncu, ampak lahko vsaka reprezentanca ponudi državljanstvo enemu tujemu igralcu v zameno za dobre novce, kakopak. Mi imamo Begića. Naturaliziran Bosanec, precej ironije je v tem. In ne dekleta, ne smeš metati »na jajc« iz trojke, čeprav zgleda res daleč. To pač ne gre. To je kot da bi imel tip leggice oblečene.
Košarka ima ogromno pravil. To ni plebejski šport, tukaj je treba razmišljat. In ne, nobeden ne cilja tistega kvadratka nad obročem, kot vam je v drugem letniku srednje šole naročil profesor športne vzgoje, ki je ravnokar končal DIF in se je specializiral v gimnastiki. Tisti kvadratek je le modni dodatek. Če je kdo spregledal spontano frizersko rimo, ga tukaj opozarjam, naj prebere še enkrat. Črnci toliko višje skočijo kot belci zato, ker so njihovi predniki morali preskočiti tiste visoke ograje, da so zbežali iz plantaž. S tem se vsaj tolažimo vsi mi, ki se jebemo, da se obroča pipnemo.
In ne, tudi nam ni všeč uradna himna prvenstva Zorana Predina. Pa čeprav jo bomo v tistih slabih treh tednih prvenstva slišali še neštetokrat. Vseeno bomo vsi dihali kot eden. Preklinjali in ljubkovali bomo tistih nekaj možakov, ki se trgajo na igrišču za nas. Zato sam vedno pravim, da imam rajši vse Lapornike in Morine tega sveta, ki se mečejo za vsako žogo in naredijo napake, pogojene s preveliko željo, kot pa Lorbke in Udrihe, ki sicer zadeneta trojko, ko je treba, ves ostali čas pa nergata nad minutami, ki jih preživeta na parketu. Tam je tista oranžna žoga, ki jo nekateri nabijamo pozimi v dvoranah in poleti na igriščih že odkar pomnimo. Tam je tista žoga, ki bo čez nekaj tednov obnorela Slovenijo. Ko bomo spet vsi s pivom v roki nazdravljali na uspehe ali utapljali žalost. Končni izid je nepomemben, ker basket bo vedno tu. Za vse.
P.S.: Če igraš basket, ne rabiš pederuše s sabo na treningu, da imaš notri gel za lase. To imajo le fuzbalerji. Kdor ni prepričan, kaj je pederuša, ne stanuje v bližini blokovskega naselja. Prilagam fotko naj artikla, tistega s krokodilčkom.
