Zakaj pijemo? Vsi vemo, kaj nas čaka dan potem. Nepopisne muke in porodni krči, težka glava in še težje misli. Počasni, neokretni gibi, smrdeč zadah in nepopisne bolečine v mestih, ki se jih poprej sploh nismo zavedali. Dan rehabilitacije za tistih nekaj uric popivaja prejšnji večer.
piše: Jure Marolt
Sam sem pozno zacvetel, vsaj po aktualnih standardih. Svoje prve konkretnejše vinjene korake sem naredil pri sedemnajstih letih in celo leto sem porabil zato, da sem določil svojo zgornjo mejo, za celo življenje naprej. Nekajkrat sem posledično seveda obležal na sumljivih mestih in še v toliko bolj sumljivi družbi, vendar vse za ceno vseživljenjskega izobraževanja. Jumfr je predstavljala vodka. Danes jo niti povoham več ne. Potem je sledil rum. Kar dolgo se me je držal, dokler tudi tega nisem zavrgel. Danes sem sezonski pivec. To pomeni pivo poleti, vino jeseni in jeger pozimi. Spomladi pa kombiniram sveto trojico.
Vem, zakaj pijejo moški. Za marsikoga je to pač edini način, da se v družbi sprosti do te mere, da ogovori dekle. Kar je seveda tvegana igra, saj se vzporedno s količino zaužitega alkohola vztrajno zmanjšujejo naše miselne kapacitete, ampak nič ne de! Vztrajnost je lepa čednost in ne odnehamo tako zlahka. Tako da v principu moški pijemo zaradi žensk. Barabe ste, barabe …
Ne razumem pa agresivnih pivcev. Tistih pobcev, ki spijejo kozarček ali dva in so potem vsi razbacani, jezno pogledujejo proti slehernemu obiskovalcu kafiča in iščejo izgovor za ropotanje. Jaz sem le nasmejan, ko sem podkurjen. In malo manj razumljiv, kot se spodobi.
Največkrat pozabim na vodo. Po nekajurnem konzumiranju vsega rumenega, belega, rdečega in črnega vedno pozabim na tisto prosojno, ki je odločilen dejavnik pri tem, ali bo jutrišnji dan vsaj malo produktiven ali ne. Sicer mi je pa všeč maček, ker me na svojstven način opozarja, da sem bil preveč razigran. Torej ne bežim pred njim, ne zaroletam sobe za cel dan in ležim v upanju, da bo bolečina ob štirih zaužitih tabletah nekoliko popustila, ampak se spoprimem z njim. Najprej vstanem, ko mi to niti malo ne paše, nato pa po polurni adaptaciji na ponovno življenje začnem s telovadbo. Približno enourno, da se primerno spotim in nato pod mrzel tuš. Nato nekaj malega za pod zob in nato pol ure oddiha po kosilu in nato ima človek veliko večino dneva še pred sabo.
Zgodba zase je seveda spanje tisti večer, ko smo pogledali pregloboko v kozarček. Nočne more, grozovitosti, pogosta zbujanja v nemogočih položajih, suha usta in celostni občutek, da si bil cel večer igračka 200 kilskemu črncu v strogo varovanemu zaporu brez možnosti izhoda. Nasploh je spanje takrat na moč podobno tistemu, ko se nam blede ob pljučnici ali hudem prehladu. Del nas bi rad nekam pobegnil, pa tega ne more.
Neverjetno mi je tudi obnašanje notranjih organov dan kasneje. Od pretakanja, kruljenja, kolcanja, smrtonosnega zadaha, spuščanja plinov, izločanja, lakote, sitosti, slabosti, vrtenja v glavi in prekomernega znojenja. Mislim, da se ga napijemo le zato, ker vemo, da se bomo naslednje jutro znova rodili. Z vsemi težavami in nejasnostmi, ki pritičejo nedonošenčku. Pravzaprav gre za neko romantično upanje navadnih grešnikov, ki vedno upamo na boljši jutri. Torej ne pijemo zato, da pozabimo, ampak zato, da se kaj novega naučimo. Na zdravje.
