“Some people are old at 18 and some are young at 90. Time is a concept that humans created.” (Yoko Ono)

piše: Jure Marolt

Ta mi je bila vedno všeč. Starost in mladost, kje je meja, kaj nam razkrije. Vse meje se le premikajo. Včasih so bili zame starci tisti, ki so jih imeli dobrih trideset. Ker se sam nezadržno bližam tej številki, gledam na te stvari nekoliko drugače. Spet poznam veliko ljudi, deset in več let starejših od mene, za katere sem še vedno »junc« ali »zelen«. Spet za tisto dvanajstletno dekle, ki je ravnokar fotkala v ogledalu svoj novi duckface sem verjetno že na tričetrt poti do penzije. Ampak spremembe so opazne. Danes se raztegnem pred vsakim basketom, ki ga odigramo, včasih si še tenisk nisem zavezal. Na festivalih zdržim le še po en dan, ker v treh dneh vročine, alkohola in šotorjenja zgnijem do svojega bistva. Ampak zato pa lahko pridem v svojo klimatizirano hišico, tako da se mi jebe za šotor, ki mi je bil vedno premajhen. Tudi turbo maksimus ni izdatno priskočil na pomoč.

Potem imamo tiste samooklicane »večno mlade« modele. Ki so že petnajst let povsem isti kot v tretjem letniku srednje šole, ko so delovali tako zajebani. Ampak danes še vedno živijo pri starših in se dvakrat na vikend zbujajo v lastnem bruhanju, le da je z vsakim dnem ob njih vedno manj ljudi, ki si želijo prisluhniti njihovim zgodbicam o tem, kako bi v soboto skoraj zapel tisto najbolj hudo pičko za šankom, ampak mu je za las ušla. Do naslednje, seveda.

Potem so tukaj te mlade bejbe, ufurane male ali kako se jim že reče, ki se jim tako hudičevo mudi odrasti. Zadnjič sem na sprehodu videl dve – dal bi jim dvanajst, trinajst let, ampak človek danes o tem res ne more biti več prepričan -, ki sta se hihitali vsaka nad svojim mobilnikom. Pač, opazil sem jih zaradi tistih premajhnih vročih hlačk, zaradi katere je pol njihove riti dejansko še vedno nabiralo barvo ob devetih zvečer. Tako da sem hodil dalje s pogledom usmerjenim stran, ker me je pekla vest. Že res, da pri trinajstih letih dekleta še nimajo celulita, ampak vseeno se mi zdi, da prehitevajo kakšno desetletje. Razen seveda, če so v izredno zgodnjem lovu za potencialnimi partnerji bolj omejenih nazorov. Veselim se dneva, ko bo ta moja generacija imela svoje pamže in dejstva, da bodo sčasoma obe generaciji računalniško pismeni. Koliko tamalih se bo še fotkalo v modrcu in napisalo, da bi bil že skrajni čas, da kaj pade? Fotrov odgovor bi bil lahko res vreden branja.

Ljudje cel teden čakajo na petek, celo leto na poletje, celo življenje na srečo. S tem pa gredo leta mimo njih. Starost, polna lepih spominov in občutij, je ena najlepših reči, kar jih je. Zato ne razumem, zakaj se naj bi kdo bal odrasti. Vsako življenjsko obdobje ima svoje prednosti in slabosti, gre le zato, da se ne naslajamo nad dnevi, ki so že za nami. Tudi obraz in telo, ki so ju leta izoblikovala, se lahko starata na dva načina. Lep, naraven način, ki je pogojen z zdravim prehranjevanjem, mirno energijo in redno telovadbo ali pa mnogo prehiter način vedno nervoznih ljudi s četrtim čikcom zapored v eni roki in tretjo kavico pred kosilom v drugi. Če ne verjamete, primerjate nekaj ljudi, ki jih poznate. Staro gospo, ki ima še vedno vitko linijo in se vam vedno nasmeje ter tisto staro veščo, ki je verižna kadilka odkar so na sceno prišle mild 57 in se vedno dere na svojega psa, kako je nemogoč. Vse, kar je treba vedeti pri starosti je to, da ne glede na to, ali smo stari 20, 50 ali 80 let ne pozabimo na otroka v sebi. Tistega nedolžnega, razigranega otroka, ki je brezskrbno preživljal poletne dni na igrišču pred hišo, ki se je vedno smejal in instinktivno pomagal vsakemu, ki je tako ali drugače potreboval pomoč. Točno tistega, ki ga zob časa še ni uničil.