… dočaka pu kurca. Tako mi rečemo po domače, pomeni pa nič. Nada. Ama ništa. Kdor čaka, ne dočaka, ampak izvisi.

piše: Jure Marolt

Dekleta, ki že svoje celo brhko življenje sanjajo o princu na belem konju, ki ga čakajo, kot pomladno cvetlice čakajo na majsko sonce, da vzbrstijo v vsem svojem sijaju, bodo preživela svoje dni v čakanju. Princ ne bo prišel do vas, ker si ga ne zaslužite. Kdor čaka in si le želi, da mu nekaj pade v naročje, je razvajen kot tisto dvanajstletno dekle, ki že prejema očkovo štipendijo na svoj bančni račun in se ne more odločiti med Chanelovo ali Diorjevo torbico za v šolo. Najlažje je bentiti, da so vsi res dobri fantje že zavzeti ali pa pedri. Ne gre zato. Gre zato, da so ambiciozna, pametna dekleta, ki vedo kaj hočejo in zato nekaj naredijo, že pohopsale fante, ki so bili kaj vredni. Potem pa imamo kopico čakajočih moških in žensk, ki se zadovoljijo z ostanki. Eni z drugimi, torej.

Čakaš na boljši jutri. Na boljše vreme. Na boljšo službo. Čakaš in upaš, da si kaj od tega zaslužiš. Čakaš na srečo. Nič ne narediš zato, da bi bil srečen, ampak čakaš, da to iznenada postaneš. Srečen ne postaneš čez noč. Ljudje celo življenje garajo za srečo. Nekateri celo življenje delajo zato, da so lahko srečni nekaj zadnjih svojih let. Nekateri so tako dobri, da srečni postanejo že prej. Zato, ker niso čakali nanjo, ampak so jo izborili.

Potem pa je tukaj seveda nadvse pomembna percepcija. Kaj je tebi dovolj? Si zadovoljen z dobrim kosilom, lepo besedo, zvokom dežnih kapelj, ki odzvanjajo na strehi, medtem ko v topli postelji bereš knjigo pred spanjem? Včasih je dovolj, da na radiu slišiš komad, ki ti je zelo všeč. To pomeni, da ne čakaš, da se ti zgodi nekaj dobrega, ampak to sam narediš. Greš korak naprej, ker veš, da ni nič v tem življenju podarjeno. Nič. Za vse, kar je res vredno, se je treba boriti. Za vse. Najbolj za kraljico svojega srca. Zanjo se boriš tudi, ko nimaš več moči. Ker je ravno ona tista, ki je tvoja moč.

Ne delaj tega, kar drugi pričakujejo od tebe. Naredi nekaj drugače. Delaj to, kar čutiš in se ne podredi vsakemu mnenju. Ne čakaj pomladi. Pred tabo je še skoraj pol leta, da narediš nekaj iz sebe. Da osvojiš tisto res lepo dekle. Pred tabo je pol leta časa, da se naučiš nekaj novega. Da se naučiš sprejemati drugačnost kot nekaj normalnega. Saj je popolnoma vseeno. Porabi naslednje pol leta zato, da vsak dan v tednu vsaj nekomu poveš eno lepo stvar. Eno lepo stvar na dan, how hard can that be?

Pride dan, ko ugotoviš, da ni najbolj srečen človek tisti, ki je vsak dan v novi dizajnerski obleki in se pripelje na popoldansko kavico v najboljšem avtu, ker je zato marsikaj žrtvoval. Čas, spanec, igro, ljubezen. Srečen je tisti, ki živi v majhnem enosobnem stanovanju z osebo, ki mu je cel svet in ji pri svojih sedemdesetih še vedno vsak dan pove, kako je lepa in jo na sprehodu drži za roke. Osladnosti, pa kaj! Tako kot naše telo vsake toliko časa potrebuje nekaj sladkorja za normalno delovanje, tudi naša duša včasih potrebuje sladke besede, da je izpolnjena.

Ne čakaj, da se bo nekaj zgodilo, ampak to naredi sam. Ne čakaj lepih, sončnih dni, ampak se druži z ljudmi, ki izžarevajo več toplote kot to zmore popoldansko julijsko sonce. In ne jebi polenarjev. Tistih majhnih ljudi, ki raje mečejo polena pod noge drugim, kot da bi naredili kaj iz sebe in zase. Resnica je pač taka, da več kot narediš iz sebe, večjemu številu ljudi gre to v nos. Naj bo tvoj cilj, da bo njihova surla polna tvojih vrlin. Ohoho, kakšen speven konec!