Ko sem bil mlad in dojemljiv za veliko večino zunanjih vzgibov, sem gojil simpatije do Ala Pacina v Scarface-u, ko se je postavil vsem po robu in živel nekakšno »die hard« življenje. V enem od prizorov pove enega bolj znanih citatov v filmski zgodovini: “All I have in this world is my balls and my word, and I don’t break ’em for no one.« 

piše: Jure Marolt

In si mislim, wau, potem človek resno misli tisto, kar reče. Dokler me leta izkušenj niso naučila, da je večina ljudi spregledala ta pomemben rek in je za njih lastna obljuba tako lahkotna kot mrzel piš vetra v vročem julijskem popoldnevu.

Ne bom bentil nad tistimi, ki prelomijo svojo obljubo, sploh ne. Mislim, da je težava v tistih, ki verjamejo sleherni stvari, ki jim jo nekdo zaupa. Na to tudi ne gledam kot na laganje, ampak le najlažji izhod v sili. Z obljubami je ponavadi tako – navezujejo se na nek dogodek, ki se bo zgodil v bližnji prihodnosti in najprej so seveda vsi za. Ko pa pride dan d, tisti, ki od nas dejansko zahteva tisti minimalni napor, ki je bil iz naše stvari obljubljen, marsikdo stisne rep med noge. Ali pa se mu preprosto ne da, ker je tako lažje. Pravzaprav ne maram tega »the easy way out« izhoda, ki kaže na grozno nekarakternost človeka, nekoga, ki je pač preprosto brez hrbtenice.

Z zakonom bi prepovedal SMS-e pet pred dvanajsto, ravno pred tistim, ko se naj bi nekaj zgodilo. Prek sporočila mi ni nihče sporočil, da potrjuje udeležbo, da bo izpeljal stvar do konca. Vedno se najde junak, ki z obžalovanjem sporoča, da mu iz tega ali onega razloga ne bo uspelo. Mislim, da mora vsak zbrati vsaj toliko poguma, da pokliče ali osebno sporoči novico. To je bolj osebno, bolj pristno, sprejemljivejše.

Zato ne obljubljam nič. Če rečem, da bom nekaj naredil, to izpeljem do konca, obljubljam pa nikomur nič. Nekako se mi zdi to edino pravično tako do samega sebe kot prejemnika. In iz istega naslova tudi slepo ne verjamem vsakemu, ki mi obljublja, da se bo cedilo med in mleko. Če se bo, super stvar, lepo da sem zraven, do takrat pa s tem ne belim svoje simpatične glavce.

Besede so najlepše stvari, ki jih ima vsak med nami in jih lahko podarimo drugim. Zato sem bil vedno zagovornik morda najbolj preproste misli, ki sem jo kdaj izustil: če ne misliš povedati nič lepega, je bolje, da ne poveš nič. Namenoma se izogibam tistim »jamrajočim« pogovorom, kjer se zbere množica nergačev, nezadovoljnih s sleherno stvarjo. Škoda izgubljati energije na takih. Nekateri pozabljajo na zlato pravilo, da svojih problemov ne razlagaj drugim, kajti 80 % teh je veselih, da jih imaš, preostali petini pa je čisto vseeno za te težave. In njim nazdravljam, tem t.i. jebivetrom, ki se ne napijajo z negativno energijo drugih in jo prenašajo naokoli. Tudi socialna omrežja so postala zatočišče hipohondrov, z vsemi težavami tega sveta obteženimi posamezniki, ki iščejo druge, v realnem življenju njim neznane posameznike, ki delijo njihov siv pogled na vsakdan in se predajajo malodušju. Zato močno cenim vsakega, ki se potrudi s svojimi statusi nekoga vsaj nasmejati. To je zame pravi junak.

Besede so mi bile vedno zelo ljube. Morda zato, ker se toliko ukvarjam z njimi. Ampak v slogu Al Pacina tudi sam ne »lomim« svoje besede, ker so mi vsaj tako ljube kot moja jajca. In vsak moški dobro ve, kako boli udarec v naš najobčutljivejši del telesa. Morda je to le naivni apel drugim, da ne obljubljajo nekaj, kar morda ne bodo nikoli izpolnili. V današnjem svetu izginjajočih osebnih vrednot je ravno to nekaj, kar bi lahko bolj vzdrževali. Če že kaj poveš, povej nekaj lepega. Če kaj obljubiš, to tudi izpolni. Če se ne motim, smo vse to že počeli, ko smo bili otroci. Nazaj h koreninam, torej.