Če si človek kadarkoli zaželi retrospektivni čas le zase ali bi le rad idealno kuliso za tuhtanje o vsem, kar mu v danem trenutku leži na duši, mu priporočam vožnjo po nemški avtocesti.

piše: Jure Marolt

V primeru, da se ti kam mudi, se jo izogibaj na vse pretege, kajti konča se nikoli ne. Vsaj v resnici ne. Odštevaš tiste kraje z umlauti – Würzburg, Nürnberg, München – in ko se že znebiš zadnjega med njimi in na tablami omenjajo le še del nemške province, ki sliši na ime avstrijski Salzburg, je do njega še nekaj ur vožnje. Avstrijske ceste so zgodba zase, vso pot do Beljaka – kje se kriva Rumenjak, pač ne ve nihče – poskakuješ po tisti preživeli avtocesti, ki si jo že trikrat preplačal (vinjeta, cestnina, Karavanke). Zgodba zase je obisk WC-ja na avstrijskem Rasthausu. Med težko pričakovanem izločanju v pisoar, ki je dejansko poslikan z regratom, ti nad glavo čivkajo ptički. Ampak to le malo popravi sliko, če se pa zunaj takoj spotakneš ob pločevinko pred vrati in na bližnji fasadi vidiš napis Armada Rijeka 1971. Kar je pa še vedno veliko boljše kot nemški WC-ji, ki s svojimi 70 centi za enkratno uporabo prisilijo še tako razdražen mehur, da večkrat premisli, preden se olajša.

Wir bauen für Sie. Delamo za vas. To je najpogostejši napis na autostradi, nad katero se je že več desetletij nazaj zgrožal tudi Bajaga, medtem ko je opisoval pot svojega očeta. Kar je slaba tolažba, ker se pred vsakim večjim mestom promet občutno zgosti. Nič ne de, počasnega koraka dalje, kajti Nemci so potrpežljivi vozniki in kot taki ne smemo dovoliti naši balkanski, trobujoči strani, da pride do izraza. Na avtoradiu pa pogoste prometne informacije, kjer z neverjetno razigranim tonom glasu za tovrstno temo sporočajo besede, ki jih pač razume še nekdo, ki se nemščine uspešno izogiba že celo življenje. Köln, sieben kilometer Stop. Frankfurt, zehn kilometer Stop. Vseprisotni München, funf kilometer Stop. Stop …

Naš novi Adriin Coral Plus pa veselo drvi dalje. Hitrejši od ostalih avtodomov, vštric z osebnimi. S presenetljivo veliko predali, ki so izredno priročni za vse manjše embalaže živil, predvsem študentfutra in oreščkov. Na radiu pa nobenih germanskih šlagerjev, ampak le podvojen glasbeni zaklad našega nenadkriljivega radia 1.* Ko s snemalcem po več kot pol dneva vožnje le prispeva v težko pričakovani Düsseldorf – dorf sicer pomeni vas, kar je pri velemestu z 1,5 milijona prebivalci malo hudomušno pojmovanje – se veselo priklopiva na elektriko v bližnji kamp, rezerviran za Presse. In nato storiva najbolj nemško stvar, kar ji je, seveda le za potrebe dokončne aklimatizacije na novo okolje – spijeva mrzlo pivo. Na samem prizorišču pa izstopava kot dva Japonca brez fotoaparata na pešpoti na Gorjance. Verjetno zato, ker nimava kariraste srajce, hozentregerjev, natikačev in belih nogavic. Zvečer pa živa glasba, ki jo spremlja pregovorno ritmično petje in ples domačinov.* Zanimivo, koliko pet se suče ob pesmi Allein im Amsterdam, sam v Amsterdamu, ki je slišati kot srce parajoča balada. Nekako se mi zdi, da ob vseh legalni ponudbi opojnih substanc in prodajalk ljubezni, ki jo premore nizozemska prestolnica, človek tam niti ni tako osamljen. Zamislite si recimo, da si sam v Jesenicah. To pa že zna bit problem.

Caravan Salon Düsseldorf v dobrem tednu obišče skoraj dvesto tisoč ljudi. Najprej sem bil glede številk malo skeptičen, ker sem iz slovenskih izkušenj navajen, da organizatorjem uspe iz 40 obiskovalcev za medije pričarati njih vsaj tristo. Neverjetna sposobnost. Nato se pa v kamp usuje v enem dnevu več kot tisoč prikolic in avtodomov. Pet minut po odprtju sejma se salon napolni z obiskovalci, ki, pregovorno z njihovo nemško natančnostjo, pregledajo čisto vse, se uležejo pod podvozje in v diktafon detajlno opišejo sleherno malenkost, ki jo opazijo. »Ah, hier ist Adria,« je bil le eden pogostih odzivov ob obisku njim vse ljubše znamke. Nemški trg je svetla izjema v svetu prikolic in avtodomov, tukaj se namreč še vedno kaj kupuje. Ljudje so iz vseh koncev, med njimi pa izstopa tudi črnska družina, za katero se izkaže, da je iz Angole in katere želja je, da prikolice pripeljejo tudi v to afriško državo. Človek nikoli ne ve, morda pa se odpira nov svetovni trg. Presenečen sem bil tudi nad dejstvom, da so se lahko po tako prestižnem sejmu veselo sprehajali tudi naši štirinožni prijatelji. Vendar, če človek situacijo le malo premisli, mu je takoj jasno, zakaj je temu tako. Psi so isti, kot pri nas, le lastniki so drugačni, odločni in mirni, ki ne tolerirajo lajanja in vsesplošne pasje histerije, ki je pri nas domala že folklora. Na klobasice pa nisem šel, ker imajo menda Nemci radi svoje würste nekoliko sladkega okusa, kar pa mi ni ravno ljuba kombinacija.

Vse dobro se enkrat konča in pot domov se začenja. Nič krajša kot prvič, čeprav je gužva v nasprotno smer, posledica dejstva, da so mnogi izkoriščali zadnje dneve počitnic za odhod na južno morje. Ob avtocesti tako vidiš znak za Autobahnkirche, kar bi v našem primeru pomenilo avtocestna cerkev. Grešniki vseh dežel so tako le izvoz oddaljeni od čiste duše in vesti, če potrebujejo očiščenje. Ko se sredi noči pripeljeva v ljubo Slovenijo in ustaviva na prvi bencinski črpalki, spet tisti v Jesenicah, nehote preslišiva zaključek pogovora med prodajalcem in gostom. »Najlepša hvala gospod in nasvidenje«, je dejal nasmejani prodajalec. »Nema na čemu, Janezu,« mu je odgovoril bradati možak blede poti in z orlovskim nosom. Kako lepo se je vrniti domov!

*ob povedih, ki so označene z zvezdico, je avtor zapisa (uspešno ali neuspešno, hote ali nehote) poizkusil dodati ščepec sarkazma