Lahko rečeš ne drogam. Veri, alkotestu, navodilom za uporabo, nasvetu, sladkarijam. Ampak drugemu človeku naj ne bi rekel ne. Ljudi pač naj bi prenašali, z vsemi njihovimi muhami in ekstremizmi. Človek je le človek, ima čustva in vse te pičkarije, ne smeš ga prizadeti.
piše: Jure Marolt
Če mene vprašaš, daš človeku pet minut, v katerih govori ali moči, kaj počne ali le sedi in se na podlagi vtisa odločiš, če ti sede ali ne. In če ti ne, ga/jo iskreno pogledaš globoko v prestrašene oči in mu s svojim najbolj žametnim glasom poveš: »Lej, stari, sej mogoče si čisto kul, ampak meni ne potegneš. Pravzaprav mi greš po petih minutah že na kurac. Trikrat Ne.
Tako je vse skupaj bolj iskreno. Okoli sebi imaš ljudi, ki so kompatibilni s tvojo unikatno čudovitostjo in se ne ukvarjaš z ljudmi, ki so ti karakterno tako zgrešeni, da z njimi ne najdeš ene skupne točke. Jaz ne prenesem hipohondrov. Tistih, ki so v konstantni fizični ali psihični bolečini, tistih, proti katerim je usmerjen cel svet. Tistih, ki jih razjezi rdeča luč. Slišim, da nekaj govorijo, tudi vidim jih, kako premikajo svojo izrazito čeljust, vendar ne razberem, kaj mi hočejo povedati. Takim globoko v sebi rečem Ne. Začnem se ritensko umikati in brez slabe vesti povem, da nimam časa za jamre. Isto meri vljudnosti pričakujem tudi od drugih. Če me ne prenesejo, veliko raje vidim, da se me izogibajo, kot pa da se iz vljudnostih vzgibov družijo z mano in me kasneje šinfajo.
Kot tisti ljudje, ki se obnašajo, kot da njihov drek ne smrdi. Finoče, ki so nekaj nadstropij nad drugimi, s sveže napudranim nosom in vzvišenim odnosom breje mačke. Ki svoje riti sploh ne obrišejo, ampak le posušijo s fenom. Po fiziološki konstituciji smo vsi isti. Po karakterju pa mnogo različni. Ergo, lahko rečemo Ne karakterju osebe, ki nam ne prija. In če se že ne morem izogniti vsem hipohondrom tega sveta, lahko močno omejim število tistih, ki prečkajo mojo pot. Samo senzor moram razviti, svoj hiposenzor. Nekaj značilnosti opazim že na daleč: pogled pod noge, sključena hrbtenica, namrščene obrvi in nestrpen korak.
Težave imam tudi z ljudmi, ki neprestano govorijo le o sebi. Pa ne zato, ker bi se rad pogovarjal o meni, tej pogovori me močno dolgočasijo, ker že vse vem. Ampak ko je zbrana vesela družba petih ljudi in neprestano govori le eden od njih, to ni dober znak.
Najraje pa imam ljudi, ki me poživljajo. Tiste, zaradi katerih rad razmišljam in ob katerih občutim tisti ravno pravšnji odmerek nervoze. Tik, ki me vseskozi opozarja, da moram biti na svojem najboljšem nivoju. Osebe, zaradi katerih se trudiš, pa je trud zadnja stvar, na katero pomisliš. Ker je vse naravno. Ker gre v principu za sebično reč, saj se ob njih ti bolje počutiš. Ampak to so tisti pravi ljudje. Ob pravem človeku se vedno dobro počutiš, tudi ko se pogovarjaš o težkih rečeh. Neštetokrat rajši sem ob človeku, ob katerem sem prijetno nervozen, kot pa ob nekom, ki me dolgočasi do te mere, da si od dejanskega in figurativnega zehanja skoraj spahnem čeljust.
Danes začnite ustvarjati dogodke, ki jih boste jutri pogrešali. Pogrešamo le ljudi in reči, ki so čudovito neverjetni. Nihče ne pogreša večera, ko je pod odejo na kavču gledal film. Pogrešaš večer, ko si se zdivjal v odlični družbi. Nihče ne pogreša človeka, ki mu je šel na živce. Pogrešaš pa tistega, ki te je vedno nasmejal in ob katerim si se dobro počutil. Do včeraj ni nihče pogrešal Louja Reeda. Ampak sporočilo je nekoliko drugačno. Če se sprehodiš po divji strani, lahko preživiš such a perfect, fucking day. Preveč razmišljate, premalo čutite. Če imate ob sebi prave ljudi, jih zaužijte danes in ne čakajte na dan, ko jih boste lahko pogrešali. Takrat je prepozno.
