Kreten. Seksist. Mačo. Egocentrik. Ekscentrik. Narcis. Subtilni homofob (?). To so le nekateri od izbranih opisov, ki sem jih dobil od razočaranih bralcev mojega zadnjega zapisa o t.i. pravih moških. Seveda sem dobil tudi zelo veliko komplimentov drugače mislečih, ampak žal si človek vedno bolj zapomni kritike kot pohvale. 

piše: Jure Marolt

To je moj problem, tega se moram odvaditi, ker je to neljuba in škodljiva lastnost. Ah, to predalčkanje. Kar ne razumemo, moramo nekam uvrstiti. Kar ne razumemo, tega ne maramo. Česar ne razumejo, tisto sovražijo.

Vedno sem bil mnenja, da so ideje pomembnejše od tistega, ki jih posreduje. Če je ideja dobra, se o njej razpreda, če ne, se jo opusti. O drugih ljudeh se pogovarjajo le mali ljudje, kajne?

Ne ukvarjam se več s »small talkom«. Nič več pogovorov o vremenu in vljudnostnih puhlicah, nič več kako si, gre, v redu, bo. Male, bele laži. Pogovarjam se o tem, kako je bolje zaslužiti manj in biti srečen, kot zaslužiti več in biti brez prostega časa. Pogovarjam se o samomorih, o smrti v družini. O izgovorih. O tem, kaj koga osreči. O pičkah. S tem ne mislim na vulgarni opis za dekleta, ki ga uporabljajo nekateri nepodučeni, ampak o njihovih sladkih mucah. S tem ne mislim na ljubke živalce, ampak na češplje. You get the point. Banalnosti na stran, govora je o res pomembnih rečeh.

Danes je najlažje biti pizda. Nergač, nekdo, ki ga vse moti. Povrhu vsega mu pa še ti nisi všeč. Kosti za glodanje je dovolj na vsakem koraku, samo izbere si eno. Večni ciniki, mukotrpni iskalci slabega v vsem, ki to tako radi izpostavijo. Ker se zavedajo, da imajo ogromen krog sledilcev, ki so podobnega mnenja. V resnici je pa velika večina stvari fantastično lepih, če si to dopovemo. Če smo zadovoljni s tem, kar imamo, smo lahko sijajni za vse. Družino, okolje, sodelavce. Jaz sem trenutno v stadiju »rad imam vse, ker nimam razloga, da kaj ne bi imel rad.« Zanimiva faza, jo priporočam. Nič ni lepšega kot žvenket prvih dežnih kapel na strehi, ki jih zaslišiš sedemnajst minut čez polnoč, saj veš, da boš danes zaspal v srhljivo seksipilni deževni kulisi. Magično.

INTERMEZZO:
Fantje, ki se družimo, smo v zadnjem času prišli do razodetja. Ženske. Vseh starosti, oblik in okusov, lahko jih le gledamo in se z njimi opijamo. Sreče, energije, želje. Ne lajamo za njimi, le lep, umirjen pogled in lepe besede. Odrasli smo do te mere, da smo sposobni v vsaki ženski najti nekaj dobrega. Tukaj smo, da to iščemo. Ker je ravno to tisto, kar nam daje smisel. Dobro v ženski. In iščemo. Iščemo kot kreteni, do konca, dokler ne iztrošimo vseh svojih baterij in ugasnejo vse luči. In potem iščemo še malo dalje, preprosto in po občutku. Potrebovali smo skoraj tri desetletja, da smo prišli do tega spoznanja, ampak še vedno dovolj zgodaj, da vemo naslednje: dokler bodo ženske, bomo tudi mi. V tisti svoji prvinski, strastni obliki, ki včasih meji na norost, a je vedno pod kontrolo. Drugi lahko imate, kar vam srce poželi. Nam je več kot dovolj možnost, da iščemo dobro v ženskah.

In potem se zavem, da sem srečen. Tisti nenadejani trenutek, ko se zalotiš, da se smejiš samemu sebi, plešeš in poješ nag v sobi in vse deluje tako preprosto. V tem zafukanem času mizernih honorarjev, vinjet, davkov in kazanja s prstom, v tem zafukanem ruralnem kraju, ki se na vse pretege trudi biti meščanski, v tej zafukani državi, tranzicijskem nedonošenčku, ki ohranja slabotne znake življenja le s tem, da visi na zizki večjih bratov in sester, v tem zafukanem obdobju ljudomržnje in apatije, sem srečen. To si bom zapomnil za večno. Ko bo čez petdeset let v mojem naročju sedel vnuk, mu bom škrbavih zob in s smrdljivih zadahom povedal: »Mali, bi rad slišal neverjetno zgodbo? Pravljico? Srečen sem bil, ko so mi vsi govorili, da ne smem biti, da zato ni nobenega razloga. Nategnil sem jih.«

Trpaj in ne vadi.