500 podjetnih src. 500 žensk. 500 različnih motivov, idej in inspiracij. In sploh ni pomembno, ali se nas je zbralo 500 iz celotne Slovenije, ali nas je bilo nekoliko manj ali celo nekoliko več. Pomembno je tisto, kar je vsem skupno – pogum, vztrajnost in samozavest.

piše: Doroteja Jazbec

Srečanje, ki je po lanskoletni premierni izvedbi privabilo XY žensk več, so zaznamovale izvrstne govornice, ki so ponosno in odkrito delile svoje poslovne izkušnje – le-te so pogosto tesno prepletene tudi z zasebnim življenjem…In ker smo ženske, kljub temu, da se v družbi istega spola počutimo še posebej močne in nepremagljive, odprte za vse dobro in spodbudno, smo odprtih oči in ušes prisluhnile tudi moškima predavateljema. Ivo Boscarol je med drugim dejal: »Ovire so samo v glavah in so naš največji sovražnik,« s čimer mi je le potrdil, da sem v poslovni sferi svojega življenja že naredila ključno potezo.

Namreč, povsem spontano so z mojih poti kar »izpuhteli« ljudje, ki so ob mojih zamislih ali predlogih vedno našli tisoč in en razlog, zakaj ideja ne bo mogla postati realnost in svoje mnenje običajno zaključili z mislijo, da to pa res ne bo šlo tako kot sem si zamislila. Po drugi strani pa je ostala in prišla peščica tistih, katerih prvi odziv je »Seveda! Zakaj pa ne? Poskusi in boš videla – če ne poskusiš, tudi ne boš nikoli vedela! Imaš smisel za to in to in greh bi bil, da se ne lotiš, česar te je prešinilo!« Da človek v sebi lahko nosi pogum, je pomembno prepoznati negativnosti in se le teh izogibati ali jih, še bolje, odstraniti.

Matevž Slokar je tekom pripovedovanja svoje zgodbe poudaril: “Ne delaj, ampak ustvarjaj in se pri tem ne pozabi zabavati,« kar me je spomnilo na moje prve korake v novinarstvu, ko sem prostovoljno, ker me je to področje pač zanimalo, pričela delati na lokalni televizijski postaji. Moje vodilo ni bilo, koliko bom s tem zaslužila, temveč, kako bom z vsakim prispevkom s terena ustvarila nekaj svojega, nekaj, kar bo vsebovalo mojo osebno noto preko načina govora in izražanja, vodila me je želja, da bom postala boljša, bolj samozavestna in bolj suverena.

Tu se srečata misli obeh moških govornikov – in sicer, da denar sicer je najpogosteje tisto otipljivo dejstvo, s katerim (lažje) začneš svojo poslovno pot, nikakor pa ne sme biti to naš motiv. Marsikdo, ki je danes v očeh ožje ali širše javnosti uspešen, je začel z volonterskim ali simbolično plačanim delom. A stvari niso vedno takšne kot se zdijo na prvi pogled. In če morda mislite, da zastonj dela le nekdo, ki je preprosto nor ali pa ima v življenju lepo postlano in to počne iz golega dolgčasa, pomislite še enkrat. Kar danes in še morda nekaj časa delaš zastonj, je zastonj resnično le navidez. Tekom omenjenega dela se namreč nabirajo izkušnje, spletajo se zasebna in poslovna poznanstva in vsakodnevno se ustvarjajo številne priložnosti, zato sem s svojega povsem osebnega vidika vesela in glede na materialno usmerjen svet tudi ponosna, da sem v zgodnjih najstniških letih precej naredila »zastonj« in v sedanjem času na račun tega lahko uživam zaupanje posameznikov in organizacij, ki tako kot jaz sama, verjamejo v moje delo in mi zaupajo. Lahko delam, kar me veseli in osebnostno zadovoljuje in izpopolnjuje, pa tega ne jemljem kot delo, temveč kot hobi, ki mi obenem prinaša zaslužek. Preživeti moramo navsezadnje vsi – vsaj do smrti, in če bi vse življenje delali, kar nas veseli, pa od tega ne prejeli plačila, bi nas to veselje slej kot prej minilo, kajti ne živimo le od notranjega zadovoljstva, ampak je potrebno tudi kaj vtakniti v lonec, plačati položnice in še kaj, kar zahteva finančna sredstva.

Kaj se me je še dotaknilo? Poleg fantastičnega rokovnika, katerega bom zagotovo poiskala ob vsakem slovesu koledarskega leta, so mi dušo pobožale besede Dunje Tadić, ki je osvetlila še nekaj segmentov… Lahko je ženska še tako uspešna podjetnica in je njena poslovna pot še tako odlična, pa vse to izgubi svoj sijaj, če je obenem živčna mama, zafrustrirana žena in je njeno družabno življenje na psu zaradi stroge usmerjenosti v poslovni svet. Zato je vsekakor bolje delovati tako, da je zadoščeno našim minimalnim željam z vsakega segmenta življenja, kot pa blesteti na enem področju in biti nezadovoljen na vseh ostalih. Potrebno je poiskati ravnovesje, ko je to potrebno in kot radi rečemo – v vsem ubrati (vsaj) zlato sredino. Vsi vemo, da pridejo meseci, ko zaslužimo več od želenega in pričakovanega in pridejo meseci, ko zaslužimo manj. In včasih je kakšni priložnosti, ki bi nas oddaljila od zadovoljstva v celovitem pogledu, potrebno dovoliti, da gre mimo nas, če nam notranji glas tako prišepne. Če spadamo med ljudi, ki najdejo tisto nekaj, kar zadovoljuje in osrečuje, bo poslovna pot nedvomno prepletena z zasebnim življenjem – v pozitivnem in ne obremenjujočem smislu. Francoski pisatelj Andre Gide je dejal, da je veselje do dela znamenje, da nam to delo ustreza…

Prisotnost na seminarju 500 podjetnic, katerega ustanoviteljice in idejne vodje so Petra Škarja, Zorica Jakolin in Urša Žorž, ni pomenila le dneva, preživetega s podjetnimi ženskami in obdanega z obilo pozitivne energije – ta dan je bil za, drznem si trditi, marsikatero udeleženko mnogo več. Vase smo vsrkale ključne spodbudne misli, katerih se je nujno oklepati v svetu podjetništva. Različni ljudje so nam natrosili čarobni prah, iz katerega bo vsaka zase, vsaka v svojem svetu, zamesila kruh, ki bo dišal po uspehu.

Ohranjajmo v svojih življenjih čarobni prah – pogum, vztrajnost, drugačnost, željo po ustvarjanju in tako bomo resnično za seboj pustili sled….