Ne bom pozabila… bila sem še otrok, živela sem v Plavi laguni, predelu Novega mesta, ki velja za enega večjih blokovskih naselij. No, vsaj v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja je. Do OŠ Center, ki sem jo obiskovala, sem vsak dan prehodila 800 metrov. Tja in nazaj. Torej skupaj 1600 metrov. Bila sem drobne postave, torba je bila za moj hrbet velikokrat pretežka. A sem zmogla… včasih sama, včasih v družbi… tistih 15-20 minut hoje je hitro minilo.

Ne bom pa nikdar pozabila, kako je bilo pozimi… se je zgodilo, da je čez noč zapadlo pol metra snega. Cestarji so se trudili po svojih najboljših močeh, a seveda ob 7. uri zjutraj, ko je še vedno močno snežilo, tudi oni niso mogli vsega plužit sproti. In sem šla. V žametnih hlačah (jih danes mladina sploh še nosi?), skibuckah, bundi, rokavicah in vedno mehkih, toplih ‘naušesnikih’. V torbi pa… no, ne spomnim se ravno, kako pogosto, a verjetno sem poleg zvezkov in učbenikov imela tudi kakšne rezervne nogavice. Ali pa tudi ne. Bi morala mamo vprašat.

Na tisoče snežink je padlo name, seveda, ni se mi dalo v rokah držat še dežnika… korak za korakom je bil težji, saj smo se otroci dobesedno pogrezali v sneg, ki je zapadel čez noč. Pločniki pač niso bili spluženi, če si hodil ob robu ceste, je obstajala velika verjetnost, da te bodisi “zalije” (ker je bilo na določenih odsekih polno vode) bodisi te povozi avto ali avtobus. Aja, ne… to slednje ni prišlo v poštev. Avtobusi tisto jutro niso vozili, vsaj po voznem redu ne.

V šolo sem prišla premočena do kolen. Je zaradi tega odpadel pouk? Ne. Res je, polovica učilnice je bila prazna, saj mnogi otroci iz oddaljenih krajev v šolo niso prišli, vsaj ne na prvo ali drugo šolsko uro. Zastoji na cestah in zamude v javnem prometu so bile pač povsem opravičljiv razlog, da koga tisti dan ni bilo k pouku. A povem vam, nič nam ni bilo hudega. Mokra oblačila smo dali na šolske radiatorje, če smo imeli srečo, smo imeli v torbah vsaj opremo za telovadbo, tako da smo se vsaj za kakšno uro lahko preoblekli, potem so se pa tudi oblačila, ki so visela na radiatorjih, že posušila. Spomnim se, šli smo se kepat… kakšno veselje je to bilo! Naredili smo snežake, občudovali snežinke skozi okna učilnic… in preživeli.

Ti spomini si neprecenljivi. Tudi zaradi tega je bilo moje otroštvo lepo. Zima pa poleg poletja moj najljubši letni čas, verjetno tudi zaradi tega, ker sem rojena v znamenju strelca, ker imam rada veseli december, ko smo velikokrat že imeli povsem zasneženo naravo.

In kaj imamo danes? Več kot 48 ur pred napovedanim obilnim sneženjem – panika. Drama. Na dan, ko se pričakuje obilica snežnih padavin, pa občutek, da ta svet ni več normalen. Evo, še jaz, ki ne dam kaj dosti na javno mnenje, polemike, dramatiziranja nekaterih medijev… priznam, da so šli nekateri predaleč.

Mediji so pomembni z vidika obveščanja. Dobro je poslušati vremensko napoved, tu pa tam klikniti na spletne strani, kjer je prikazana radarska slika padavin ali pa preveriti razmere na cestah. Toda to, čemur smo priča v teh časih, ko zaradi napovedanega pol metra snega zasledim naslov “Metež stoletja” in mnogi več ne vedo, o čem se drugače pogovarjati kot o snegu, je resnično pretirano. Da tu in tam odpade kakšen dogodek, ajde, razumljivo, ker bi bil obisk preslab. Kot mi je znano, odpadajo tudi izpiti na nekaterih fakultetah, koncerti, izobraževalne delavnice in seminarji, ki so bili napovedani že več tednov prej. Ljudje, kam smo prišli? OK, ne greš tvegat in z avtom ne greš na cesto, če ni primerno opremljen. Ampak da se o snežnih padavinah govori kot da so nekaj, kar ne moremo obvladati in vseeno imeti lepo življenje, to je pa preveč…

Zavrtim si melodijo, ki je sicer ne maram preveč, a prav danes si jo z veseljem prepevam: “Bela snežinka, ki pada, spominja me nate in na vse tiste dni, noči…” V Beli krajini, kjer se trenutno nahajam, sneži že od jutranjih ur. Lepo mi je. Odpravljam se na sprehod. V dvoje.

Zima je, ljudje. Uživajte v vsem, kar nam lahko ponudi. Nikoli namreč ne veste, kaj bo jutri, pojutrišnjem… čez nekaj dni, tednov … Sneg je v tem času nekaj povsem normalnega. Aja, morda v zadnjih letih res ne, ampak ne bo konec sveta, če ga zapade več kot pol metra. Vsaj otroci bodo imeli fajn zimske počitnice.

In prosim lepo, včasih je tako lepo, če ne poslušate poročil, temveč preprosto sprejmete dejstvo, da ima narava svojo moč in da se ji lahko prilagodimo, če le želimo. Že vnaprej opravičilo vsem tistim, ki se zaradi snežnih zametov po več ur vozite par deset kilometrov iz službe do doma.

P.S.: Se gre kdo kepat? 🙂