Zakaj nisem pisala prej? Preprosto, nisem čutila potrebe… Nisem ena tistih, ki bi svoje zasebno življenje razgalila pred vsemi, hkrati pa sem že pred časom prišla do spoznanja, da se res vse zgodi ob svojem času, z razlogom. In tole brcanje, ko sem prvič na svojem trebuhu dobesedno nekaj sekund lahko opazovala izboklino (rokico ali nogico malega bitjeca, ki raste v meni), je sprožilo željo po tem, da napišem prvi zapis.

Šport je vedno bil, je in bo moj način življenja. Tako da vsi tisti, ki ste morda začudeni, da se mi nosečnost dejansko pozna le v trebuh, evo – zdaj veste, zakaj. Ker na teži pridobivam postopoma: pred nosečnostjo – spomladi letos sem imela približno 51 kg, trenirala sem v povprečju 3x tedensko (fitnes, jogging, rolanje). Na prvem pregledu (8. teden nosečnosti) je tehtnica pokazala 52 kg, no zdaj jih imam 58 kg… in dejansko se mi zdi, da gre vse v trebuh…

Ker se zdravo prehranjujem in ker tudi v nosečnosti precej migam, pa vem, da bom tudi po porodu kaj hitro spet v akciji. Takšna preprosto sem. Imam srečo, da vse poteka brez zapletov, da sem fit nosečka, kot rada pravim. Hvaležna, da je tako.

Zahvala gre tudi Vanji (ŠD DUOS Active), ki vodi odlično vadbo za nosečnice (in mamice z dojenčki), Renati (Studio Revital – Reny Rocks), ki mi je omogočila, da spoznam t.i. Baby bootybarre, Vereni (fitnes Panter Gym), ki mi omogoča vadbo v fitnesu, ter vsem prijateljicam, znankam, razumevajočim poslovnim partnerjem in nenazadnje (pa ne najmanj pomembno!) vsem mojim najbližjim ter moji ginekologinji Martini Bučar, ker na različne načine skrbijo zame, za moje dobro počutje.

Ko se pogovarjam s prijateljicami, ki so že mamice, mi marsikatera reče, da žarim… Ampak, a ne žari vsaka nosečka? Mislim, da ja. Vsaka po svoje. Ker gre za obdobje, ko se dodobra pomešajo hormoni, ko žensko telo dobi nove dimenzije, ko čustva preplavijo razum… in ko se dejansko začne neko novo poglavje v življenju. Se mi zdi, da sem sama šele v zadnjih nekaj tednih dejansko začela dojemati, da je res pravi čas, da postanem mamica. Da občutim vse tisto, kar že nekaj let govorijo moje vrstnice ali celo mlajše prijateljice, ki so bolj kot karieri dale prednost družini. Sama pa, priznam, tam okoli 30. leta, ko sem bila samska, so bile moje misli usmerjene v kariero… delo v medijih, naj gre za novinarski ali voditeljski posel, pač zahteva celega človeka in le redkokdaj sem bila dejansko “na off”. Priznam, ko mi je kdo rekel, da nimam časa za fanta, je imel po svoje prav… no, zdaj vem, da bi ga imela, če bi prišel pravi že takrat. Pa ni. Pri 34-ih letih pa je prišel Blaž in v moje življenje prinesel vse tisto, zaradi česar ženska reče, da resnično LJUBI in je LJUBLJENA. Prioritete so se spremenile, čustva pa vse bolj poglabljala… in ta proces traja še danes… Resnično se stvari “poklopijo”, ko je pravi čas… stvari se zgodijo, ko smo pripravljeni, ko smo dali v življenju določene lekcije čez…

In ti, moj dragi dojenček, ki rasteš v meni (ja, midva s tvojim atijem že veva, kako ti bo ime, kakor tudi, katerega spola boš, a javnosti ne bova razkrila, dokler ne prideš na svet!), ti zdaj spet brcaš… tako kot večkrat čez dan, ko me spomniš, da obstajaš in da mi boš spremenil življenje. Z vsako brco te imam raje. Z vsakim premikom v maternici pa imam raje tudi sebe. Zdaj že vem, da si moram večkrat vzeti premor med delom, da ne smem več dvigovati težkih stvari, da moram pogosteje hodit lulat, da je tudi spanec otežen. Vem, da si ti že zdaj na prvem mestu, pa čeprav tvojega joka ali smeha še ne slišim, čeprav te še ne morem stisniti k sebi. Te pa imam že zdaj neizmerno rada in z vsakim dnem, ko ti pridobivaš na teži in se razvijaš, se povečuje tudi intenzivnost čustev – do tebe, Blaža, mene in življenja samega. Še trije meseci, pa se bomo spoznali in vsak dan skupaj ‘odkrivali’ za zdaj še neznane življenjske situacije.

Lahko rečem, da me prihodnosti ni strah. Nisem skeptična glede financ, ker uživam v tem, kar počnem, ker vem, da delam dobro in drugim pomagam na poti do uspeha, kar posledično prinaša uspeh tudi meni. Ne obremenjujem se s tem, kakšna bo bolečina pri porodu. Bo, kakršna bo, verjamem, da bo vse dobro in da bo potem sreča še večja. Niti glede tega, ali bom zmogla prenašati vse, kar novorojenček prinese s sabo, nisem zaskrbljena… Vem, da zmorem. Ker me vodi ljubezen.