Knjiga Janet Street – Porter: ŽIVLJENJE JE ZA POP***IT PREKRATKO je vsekakor pravo sprostitveno branje, nič kaj pretirano novega ne boš izvedela, se boš pa gotovo nasmejala, verjetno našla v kakšni situaciji in upam, da bo odslej tvoje življenje (še) bolj lepo, preprosto, zabavno, srečno.

NAJPOMEMBNEJŠA OSEBA V TVOJEM ŽIVLJENJU – TISTA, KI PIŠE PRAVILA, DOLOČA CILJE TER ČISTI DUŠEVNE IN TELESNE SMETI – SI TI.

Življenje je za pop…it prekratko, da bi vsako jutro delala trebušnjake.

• Nauči se poudariti privlačne dele svojega telesa in prikrij »šlaufke«. Moški imajo radi ženske z oblinami. Vsaka si želi imeti lepo oblikovane roke in noge. Toda zelo težko se boš znebila zajetne mišelinke okoli pasu, če jo imaš že več kot dve leti. Lahko jo zmanjšaš – z redno telovadbo in drugačno prehrano – toda nikoli je ne boš popolnoma odpravila.

Življenje je prekratko, da bi se kar naprej pritoževala nad najrazličnejšimi načini, na katere moški ne uspejo narediti tega, kar jih prosimo. Nikar ne poskušaj preoblikovati, polikati ali spremeniti njihovega obnašanja. 

• Nikar si ne ženi k srcu občutljivega vprašanja nakupovanja hrane! Moški skozi vrata odnese tvoj nakupovalni seznam, si ga malomarno zatlači v zadnji žep kavobjk in ga izgubi nekje na poti od doma do trgovine. Čez nekaj ur se zmagovalno vrne z desetimi vrečkami, polnimi stvarmi, za katere je ON mislitl, da jih TI potrebuješ. Neprebrani seznam kasneje najdeš kot odvržen košček origamija na sprednjem sedežu v avtomobilu.
• To, kar moški govorijo, in to, kar počnejo, sta dve popolnoma različni strani.
• Večina moških ima selektiven spomin. Če jih doma ali v službi prosiš, naj nekaj storijo, pozneje pogosto trdijo, da jim nisi nič rekla. Neumnost. Moški možgani so tako obremenjeni, da njihovo miselno omrežje nikoli ne bo sprejelo določenih ukazov.

Življenje je za pop…it prekratko, da bi ga zapravila v službi, ki te ni vredna. Na potovanju si in to je ena od postaj.

• O svojem sedanjem statusu razmišljaj kot o nečem začasnem, kot o še enem mejniku na tvoji poti. Vsak dan preberi pameten časopis, ne dvigni rok nad svojim življenjem.

Življenje je za pop…it prekratko, da bi poslušala kritike drugih ljudi.

• Ne pozabi, nekaj posebnega si in nikoli ne dovoli, da bi te šef ali sodelavci prepričali v nasprotno.

Bodi pametnejša od svojih nasprotnikov, saj jih bo na tvoji poklicni poti še veliko.

• Če bi prebrala vse sranje, ki so ga napisali o meni, bi se že zdavnaj obesila.

Načrtuj vsak mesec, ne vsako desetletje.

• Nikoli ne razmišljam, kaj bom počela čez pet ali deset let, čez dve leti ali naslednje leto. Moje načelo je, da je moja sedanja služba to, kar želim početi, dokler se ne bom domislila česa boljšega. Veliko časa in energije lahko porabiš za razglašanje zamisli, za katere ni povpraševanja. Shrani jih – še vedno se lahko vrneš k njim – in pojdi naprej. Če ne dobiš želene službe, poskusi z drugačnim pristopom kje drugje.

Najpomembnejša lastnost, ki ji potrebuješ, je SAMOZAVEST.

• Nikoli nisem za trenutek pomislila, da nečesa nisem sposobna. Bodi pripravljena na to, da ga boš včasih tudi polomila, in se uči na svojih napakah.

Življenje je za pop…it prekratko, da bi na internetu brala pisanje druge patetične trape o tem, kako je vstala, si umila lase in morala v pisarni prenašati sitnega šefa. Briši!

Zberi pogum in opravi z dolgočasneži, s katerimi se nočeš pogovarjati. Iz svojega življenja izženi nepotrebno sporazumevanje.

Moj dragi bi k temu dodal zagotovo še vsaj eno stvar – odvisna sem od fotkanja in objavljanja na Facebooku. Se strinjam, a le delno!

Fotoaparat, ki ga v zadnjih letih pogosto nadomešča mobilni telefon, je pač nepogrešljiv del opreme v novinarskem poklicu. Četudi nisem vedno v vlogi novinarke, pa še danes ob svojih vsakodnevnih doživetjih ne morem brez njega. Najina tamala prehitro raste (vem, tako kot vsi dojenčki… ker čas res hitro mineva!), njenim navihanim učkom, nasmejanemu obrazku in gibom, s katerimi nas očara vsak dan znova itd., se enostavno ne morem upreti. In vem, da bom čez čas s ponosom in veseljem pregledovala fotke – tako tiste na računalniku kot družinske albume. Ja, točno to! Album, ki ga prelistaš lahko vedno znova in znova, k slikam pa dodaš še kak komentar, je zame še vedno bistveno lepši, kot pa milijon slik na računalniku.

Pred kratkim smo bili skupaj na krajšem morskem oddihu v Portorožu. Hvaležni smo za družinsko kolegico, ki živi v Luciji in nam je že večkrat dala vedeti, da smo pri njej več kot dobrodošli. Pa smo šli malo na potep, sprememba okolja včasih tako zelo paše! In seveda, kljub temu, da smo šli le za 3 dni, je bil avto poln do zadnjega kotička… itak, ko pa že samo voziček in otroška oprema zavzameta cel prtljažnik. Sem kaj pozabila doma? Itak, da sem… Zase vzela preveč za oblečt, za tamalo premalo… kljub rezervnim oblačilom in preračunavanju, koliko potrebuje. Nič groznega, sem pač kakšne hlačke in bodi oprala na roke in je bila zadeva rešena. Tu res ne kompliciram. Dojenček potrebuje ljubezen mame in očeta, nego in skrb… lula in kaka pa tako kot mi, odrasli… le da ga je treba večkrat preobleči. Za pravi (daljši) morski dopust, ki nas čaka avgusta, bom že vedela – raje v kovčku več zanjo kot zame.

No, fotoaparata seveda nisem pozabila vzeti, saj sem vedela, da nočem ovekovečit družinskim trenutkov na obali samo z mobilnim telefonom. Sicer zdaj, ko sem že doma, vem, da sem samo enkrat vzela fotkič s sabo do obale, a bolje enkrat kot nobenkrat.  Priznam pa, naredila sem bistveno manj fotk kot bi jih verjetno še pred leti.  Po mnenju dragega še vedno preveč, ker vsakič, ko sem hotela kaj slikat, je skorajda zavil z očmi ali pa pripomnil kaj v stilu: “A dej, spet?” Ja, priznam… odvisna sem od škljocanja in vem, da mi bo tudi on nekoč hvaležen, da sem vendarle zabeležila nekaj trenutkov našega prvega skupnega morskega pohajkovanja. Po drugi strani pa…

Če sem še pred leti, ko sem recimo bila na kakšnem koncertu, prireditvi, izletu… fotkala vsepovprek, pa še snemala zraven (in kasneje seveda teh posnetkov skorajda nikoli več nisem pogledala!), se zdaj precej bolj zavedam, kako minljivo je življenje, kako hitro mineva čas in kako pomembno je, da uživamo v sedanjem trenutku. Lepota sončnega zahoda, trenutek, ko se mala nasmehne, ali pa občutki, ko uživam v objemu ljubljene osebe – to je nekaj, kar ne potrebuje stalnega “škljocanja” in bahanja s fotkami po Facebooku ali kakšnem drugem družabnem omrežju. Tu in tam delim kaj bolj osebnega tudi z javnostjo, večina pa ostane “na varnem”.

Bolj kot to, da druge npr. obveščam, kje pijem kavo ali se sladkam s tortico, mi je pomembno, da dejansko UŽIVAM v okusih, v pogledu, ki se razprostira s terase ali balkona, v dobri družbi. Pomembno mi je, da ČUTIM ljubezen, da se ZAVEDAM trenutka.

Kar pomisli… si na koncertu priljubljenega glasbenika/ce, pa namesto, da bi s popolnim zavedanjam poslušal/a oz. gledal/a nastop, ti snemaš s telefonom – posnetek je (to vidiš kasneje, ko ga celo enkrat ali dvakrat pogledaš!) zvokovno obupen, slika tresoča oziroma zamegljena… trenutek vrhunskega nastopa pa je minil in ga ne bo več nazaj. Ali pa sediš ob obali, piješ kavo (ali pivo, koktejl… karkoli ti je pač dobro!), zreš v morje, dihaš svež zrak… zakaj bi te čudovite trenutke “pokvaril/a” s škljocanjem, potem pa še nadaljnjih nekaj minut (ki se hitro lahko razvlečejo v uro!) urejala fotke prek telefona, se povezal/a s FB, Instagramom, e-pošto?! Škoda, res škoda je, da pustimo takim trenutkom, da minejo na način, da zremo v mobilca, namesto, da bi še bolj uživali.

Sama se še nisem povsem uspela “odklopit”, priznam. Verjetno se nikoli povsem ne bom. Sem pa precej zmanjšala uporabo mobilnega telefona v vsakdanjem življenju. Zavedam se namreč, da uživam zase, ne za druge, in da mi tega, kako živim, res ni treba razgalit pred celim svetom in iskat potrditve pri drugih. Pa tudi kava v živo, z osebo, ki jo imam rada, je precej slajša kot tista na filtersko obdelani fotki na Instagramu.

Sleherni dan našega bivanja je neulovljiv biser v nizu draguljev na unikatni ogrlici življenja. Izkoristi dan!

Na stadionu Portovald je namreč v četrtek, 5. maja, potekala jubilejna, 10. Mini olimpiada, ki se jo je udeležilo 222 otrok iz Vrtca Ciciban (enote Ciciban, Labod, Marjetica, Najdihojca in Kekec) ter obeh vrtcev ob osnovnih šolah Stopiče in Brusnice.

Otvoritveni protokol, ko so otroci s pomočjo Rosane in Bojana iz OKS-a spoznali olimpijske simbole – olimpijski ogenj, zastavo in himno – so nekoliko še motile drobne dežne kaplje. A že nekaj minut zatem, ko so se razigrani mali nadobudneži v spremstvu vzgojiteljic in s pomočjo atletov in atletinj AK Krka (Karla Ljubi, Kristina Krnc, Ahac Moretti in Blaž Brulc) ogreli s tekom in razmigali svoje telo z nekaj vajami, pa se je izza oblakov pokazalo sonce.

Zatem so se otroci preizkusili v različnih disciplinah, prilagojenih njihovi starosti in zmogljivostim. Tako so se zabavali v štafetnih igrah, pretekli so 200 metrov, skakali v daljino in metali vortex.  Na koncu so – ker so bili prav vsi, ki so sodelovali, zmagovalci! – prejeli zaslužene medalje in priznanja.

Še več fotografij z 10. Mini olimpiade je na voljo tukaj: FB stran Agencije za šport NM

Anji so nedavno odkrili bulo (cisto) v možganih, ki sicer ni maligna, a vseeno ogroža njeno življenje. Če se poveča samo za kak milimeter, Anja lahko umre. Reši jo lahko operacija pri svetovno priznanem kirurgu dr. Henryju Schröderju, specialistu za zdravljenje ciste pinealne žleze, ki pa stane 25.000 evrov.

Veliko ljudi se je že odzvalo njenemu klicu Na pomoč!, ki ga je sprožila z javno objavljenim pismom, ki ga prilagamo spodaj.  Med drugim ji pomagajo v Društvu študentov kadrovskega menedžmenta, donatorska sredstva zbirajo v novomeškem fitnesu Panter Gym, prav posebne akcije pa so se lotili tudi člani Moškega rokometnega kluba Krka iz Novega mesta. Na zadnji domači tekmi sezone, ko bodo v dvorani Marof v soboto, 23.4. 2016, ob 18.uri gostili ekipo RK Gorenje iz Velenja, bodo zbirali prispevke za Anjo – namenili ji bodo denar od prodanih vstopnic, igralci so se odrekli delu mesečnega honorarja, po svojih močeh boste lahko prispevali tudi obiskovalci tekme. Donacijo ” Za Anjo” boste lahko oddali pred vhodom v dvorano. Vse to z namenom, da se Anji še pravočasno omogoči operacijo.

Zdaj je čas, da stopimo v akcijo tudi vsi ostali. Vsak evro pride prav, občutek, da lahko z malenkostmi pomagaš človeku živeti, pa je neprecenljiv!  

Obsežen članek o Anji in njeni življenjski preizkušnji pa si lahko prebereš tudi na povezavi: 
Če se cista razširi za milimeter, bo umrla – Slovenske novice

Pomembno pa je, koga imaš rad/a in koga prizadeneš. Pomembno je, kakšen/a si do sebe. To je vprašanje zaupanja, sreče in sočutja. Pomembno je, da držiš s prijatelji in da sovraštvo zamenjaš z ljubeznijo. Pomembno je, da se izogibaš zavisti, premaguješ nevednost in gradiš zaupanje. Pomembno je, kaj rečeš in kaj s tem misliš. Da vidiš ljudi takšne, kot so, ne glede na to, kaj imajo.

Najbolj pomembna pa je odločitev, da se s svojim življenjem dotakneš drugega na način, ki ti to omogoča in ki osrečuje. Te odločitve so tisto, kar je najpomembnejše v življenju…

(neznan avtor)

Zaspim nazaj še za kakšno urico, nato si – ker Kiana še spi – privoščim razvajanje zase: osvežilni tuš, sveža oblačila, zdrav zajtrk, kavica z riževim mlekom (tisti z lešnikovim ali kokosovim okusom je za prste obliznit in zaradi njega ne rabim kave posebej sladkat)… No, ni vsako jutro tako. Pogosto ne znese, ker se je treba prilagodit ritmu, ki ga narekuje ona, toda resnično drži – mirna, zadovoljna, srečna mamica – miren, zdrav, srečen dojenček.

Čeprav je nedelja, pa si nekaj prostih trenutkov vzamem za podjetniško ustvarjanje in izobraževanje. Člankov na spletu ne manjka, brezplačnih webinarjev tudi ne, tu so še knjige, izposojene iz knjižnice… Izbira je res velika. Morda bo kdo zdaj rekel: »Pa kaj ti je tega treba? Saj si vendar na porodniški!« Drži, sem. Toda kot samostojna podjetnica se tudi v času, ko je na prvem mestu skrb za dojenčka, lahko izobražujem, spremljam trende, svetujem ljudem na področju brandinga, promocije, komuniciranja z mediji… Ko sem več kot desetletje delala kot novinarka za različne medije, sem vedno govorila, da je novinarstvo način življenja. Ni 8-urnega delovnika, je pa vsak dan obilo priložnosti za razvoj in napredek. V podjetništvu je enako. Biti mama pa je tudi služba 24 ur na dan, vse dni v tednu. Kako torej usklajevati oboje? Dilema, pred katero se je znašla že marsikatera ženska… in jo tudi uspešno rešila. Sama se z njo spopadam vsak dan. Recimo, da uspešno. Ni pa lahko.

Predvsem se mi zdi pomembno, da resnično obožujem svoje delo, da s tem, ko pomagam drugim na poti do uspeha, nisem pod stresom, ampak vsak dan čutim posebno zadovoljstvo. Ja, zdaj ko sem v prvi vrsti mama, mi res pogosto ne uspe obkljukati vseh stvari, zapisanih na »to-do« seznamu, tako da pogosto kakšno stvar premikam iz dneva v dan in včasih mine skoraj cel teden, preden dejansko naredim kljukico (tako je tudi s tem blogom, ki ga pravkar bereš!). Tudi klepeti ob kavi ali druženja na različnih prireditvah, ki so sicer stalnica v mojem poslu, so zdaj precej bolj redki. Toda ob dobri organizaciji, načrtovanju in predvsem razumevajočem partnerju in najbližjih se da. V podjetništvu je pač tako, da konkurenca ne čaka… čas se s tem, ko sem na porodniški, ne ustavlja. Prej obratno – dnevi še hitreje minevajo. In vem, leto se bo hitro obrnilo, zato se mi zdi pomembno, da sem tudi ob skrbi za Kiano ozaveščena s trendi na področju, kjer delujem, da spremljam dogajanje pri nas in v tujini, sem v stikih tako s svojimi naročniki kot s kolegi, ki počnejo podobne stvari kot jaz. Seveda ne vsakodnevno, ampak kolikor le lahko. No, toliko, da sem še vedno sproščena, polna energije, zadovoljna.

Biti mama je pa itak privilegij, ne obveznost. Ker z vsakim njenim nasmeškom, vsakič znova, ko me pogleda s temi njenimi modrimi učki, pa tudi vsakič, ko smrdljive, mokre pleničke zamenjajo sveže, suhe in ko njena koža še posebej lepo diši… takrat se zavem, da imam res srečo. Ljubim in sem ljubljena. Zdrava sem, pa moji najdražji prav tako.

Uff… Včasih pomislim, da bi bilo bolje, če o tem ne bi pisala in da se ne bi smela preveč hvaliti, kajti vem, kako mnogi ljudje razmišljajo… zavisti je preveč. Toda po drugi strani … vedno sem verjela v dobre stvari in dobre ljudi in sledila prepričanju, da se sreča podvoji, če jo s kom deliš. Torej – če sem srečna jaz in delim to srečo s tabo… jo bo še več, a ne? No, vsaj upam! Zato bom tudi ta večer, potem, ko bo Kiana že sladko spala, izrazila hvaležnost za vse lepe trenutke in dobre ljudi, obljubila sama sebi, da bom maksimalno izkoristila tudi dan, ki sledi, hkrati pa se bom pogledala v ogledalo, brez mejkapa, lahko tudi s skuštranimi lasmi in brez laka na nohtih, z nekaj odvečne maščobe na trebuhu, oblečena v trenerko, ki niti pod razno ne sovpada s podjetniškim stilom oblačenja, ter si rekla: »Rada se imam.«

Kdaj si to nazadnje sama sebi rekla ti?

P.S.: Nalašč napisano za ženske, ker vem, da bo le redko kateri moški tole prebral do konca. Če pa si – vsa čast. Pocukran zapis, vem.

Če bi rad/a prebral/a še kakšnega, klikni tudi katero od spodnjih povezav:

Kdaj bom spet fit? 

Smeh in solze

Kiana – moj največji zaklad in učiteljica za življenje

“Ta vikend sem izredno užival, užitek jih je bilo gledati. Vesel sem, da sem lahko s takšnimi karakterji sodeloval skozi celo sezono!” je upravičeno zadovoljen in ponosen Simon Petrov, ki poleg tega, da vodi Krkine mladince, opravlja vlogo trenerja tudi v KK Kolpa Črnomelj.

Kako pa so mladi krkaši prišli do naslova najboljšega? V polfinalu so ugnali Union Olimpijo, nato pa v finalu še KK Zlatorog Laško. Lahko bi rekli, suvereno, saj so Novomeščani vodili večji del srečanja.

Po izenačeni uvodni četrtini, se je Novomeščanom uspelo oddaljiti na začetku druge četrtine. Najprej je Aljaž Marinč zadel tri proste mete, trojko je dodal Bor Šteblaj, po še nekaj uspešnih akcijah pa je semafor v Domžalah dve minuti pred koncem druge četrtine kazal že 40:27 v korist Krke. V nadaljevanju se je Laščanom uspelo nekajkrat približati na manj kot deset točk zaostanka, a zgrešeni meti Zlatoroga v zadnjem delu igre, in učinkoviti napadi Krke so botrovali temu, da je prednost ekipe iz Novega mesta sredi zadnje četrtine znašala že 15 točk (60:45). Visoko razliko so Novomeščani uspeli zadržati do konca, ko so se veselili zasluženega naslova državnega prvaka.

Najboljši strelec Krke je bil najkoristnejši igralec zaključnega turnirja, Aljaž Marinč, dosegel je 20 točk in zbral še devet skokov, pri Zlatorogu pa je bil z dvojnim dvojčkom (20 točk, 10 skokov) najboljši igralec Urban Durnik.

Te zanima posnetek tekme? Ogledaš si ga lahko tukaj: DP U19 – FINALE

IZJAVI TRENERJEV PO TEKMI:

Ozren Selesković, trener Zlatoroga Laško:
“Čestitam ekipi Krke za osvojen naslov državnega prvaka. To zmago so si Novomeščani povsem zaslužili.  Mi nismo pokazali enake igre, kot smo jo kazali na prejšnjih dveh tekmah. Še posebej v obrambi smo igrali povsem brez energije. Kljub temu smo lahko na nek način zadovoljni z drugim mestom. Še vseeno je to nekaj, kar si želi veliko klubov. Ponosni smo na svoj rezultat in ponosen sem na svoje fante. Zahvaljujem se svojemu pomočniku, ki nam je zelo pomagal skozi celotno sezono.“

Simon Petrov, trener Krke:
“Tekma se je odvila povsem po našem okusu. Vedeli smo, da bo težka, zopet pa smo bili najboljši takrat, ko je bilo to najbolj potrebno. Pohvale mojim fantom! Ta vikend sem izredno užival, užitek jih je bilo gledati. Vesel sem, da sem lahko s takšnimi karakterji sodeloval skozi celo sezono. Zahvalil bi se vsem navijačem, ki so nas prišli spodbujati, prav tako pa upravi Košarkarskega kluba Kolpa iz Črnomlja, s katerim sodelujemo in razvijamo igralce. Posebna zahvala pa tudi našemu glavnemu sponzorju in upravi kluba, ki omogočata, da se mi lahko žogamo na parketu. Zahvaljujem se tudi vsem igralcem, ki zaradi poškodb niso uspeli zaigrati v finalu, a so bili z nami skozi celotno sezono. To so Rok, Martin, Matic, Jaka in Žiga. Tudi oni so velik del ekipe.“

Končni vrstni red:

1. KRKA
2. Zlatorog Laško
3. Union Olimpija
4. Grosuplje

NAJKORISTNEJŠI IGRALEC ZAKLJUČNEGA TURNIRJA:Aljaž Marinč (Krka).

NAJBOLJŠI STRELEC ZAKLJUČNEGA TURNIRJA:Maid Čičić (Grosuplje).

NAJBOLJŠA PETERKA: Maid Čičić (Grosuplje), Vlatko Čančar (Union Olimpija),Nejc Barič (Zlatorog Laško), Klemen Kužnik (Krka), Aljaž Marinč (Krka).

Ni je besede, ki bi imela takšno moč in vrednost, da bi opisala občutke ob materinski vlogi. In ni ga trenutka, ki bi ga v njeni družbi obžalovala. Tudi takrat, ko me, hlastajoč po najljubši (trenutno tudi edini) hrani, ugrizne v prsno bradavico, da stisnem zobe od bolečine, ne morem, da je ne bi oboževala.

Danes sva imeli prvi pregled pri pediatrinji. Kot nalašč, pol ure pred odhodom v ZD Črnomelj, je mala spala kot ubita. Mamice vedo, kaj to pomeni… prebudit dojenčka iz sladkega sna, ga previt, preoblečt, nato še nahranit (ker je najlepše jesti, ko si čist, itak!)… pravi podvig. Saj veš, nihče od nas ne mara, da se nas prebudi, ko ravno lepo zaspimo, je tako? No,  na srečo Kiana obožuje vožnjo z vozičkom, tako da  smo jo dobro odnesli, kajti v trenutku, ko sem jo položila v voziček in naredila par korakov od hiše, je mala že vihala kotiček svojih ustnic v tisti sladki nasmešek, ki pove, da ji paše, da ji je dobro. In ti trenutki – ko kot starš v malenkostih prepoznaš otrokovo srečo in veselje, so res neprecenljivi! Pomirjujoči pa tudi. In prav to – da otrok čuti mirnost svoje mamice in atija, to je za njegov razvoj zelo pomembno.

Ja, tudi joka, seveda. Ravno prejšnji teden, ko je bil čas za kopanje, je kričala kot nora. Pač, trenutek šibkosti al kaj naj rečem. Ker sicer ne joka veliko. Le ko je lačna, pokakana ali polulana, pa ko jo mučijo krči, značilni za dojenčke do 4. meseca starosti. No, v tistih trenutkih, ko niti duda ni zmanjšala jakosti kričanja, se mi je tako zasmilila, da sem še sama dobila solze oči… da o tem, da sva se s fantom sporekla zaradi malenkosti, ne govorim. Pa mi je bilo že nekajkrat rečeno, da bom morala biti manj občutljiva, da si njenega joka, ko vem, da v resnici sploh ni nič hudega, ne smem toliko jemati k srcu.  A se učim, vsak dan znova… biti potrpežljiva, biti manj občutljiva, biti čim boljša mama.

V mesecu dni, ki so minili kot bi trenil, se je Kiana zredila za skoraj kilo in pol (od dne, ko sva zapustili porodnišnico)… Kar je precej, pravijo. Jaz pa sem izgubila vseh tistih 10kg, ki sem jih dobila med nosečnostjo. Jem kot nora, a vse pokurim,  ker mala pridno papca. Bi me moral/a videti sredi noči, po dojenju, kako navalim na domače piškote… A zavedam se, mamino mleko je najboljše. No, pa Kiana tudi ve, kaj je dobro.

Smeh in solze so tako del našega vsakdana. Na srečo je prvega več kot drugega. Da bi le bilo tako tudi v prihodnje!

Preberi še kakšnega od mojih nosečniško – materinskih blogov:

Kdaj bom spet fit? – MiniMe.si

Kiana – Moj največji zaklad – Triumfator.si

Zdaj razumem! – Triumfator.si

Nova zmaga na obzorju – MiniMe.si

Bodi spontana in se prepusti toku dogodkov… kajti ni ga dneva, ki bi bil enak prejšnjemu, in ni ga vzorca, po katerem bi lahko načrtovala svoje dnevne aktivnosti.  Kiana je tista, ki pove, kdaj se bo jedlo, pilo, spalo, previjalo, igralo, smejalo, jokalo… Mamice in očetje, vam je znano, kajne?

Čas mineva hitreje, vsaj zdi se tako. Če rečem, da bom nekaj naredila čez pol ure, mine par ur… Če nekomu napišem sporočilo, da se javim čez nekaj minut, minejo ure ali celo kar ves dan, preden dejansko uspem poklicati nazaj.

Manj je več. Zavedaj se, da smo ljudje različni in da ga ni dojenčka, ki bi bil enak drugemu dojenčku.  Nasvetov je malo morje. Od ljudi, ki jih srečujem vsakodnevno, do internetnih člankov, knjig in revij, nasvetov že izkušenih mamic, prijateljic, ki so mamice postale pred kratkim… Dobro je vedeti več, a se mi zdi, da se vedno najbolje obnese zdrava kmečka logika.

Poslušaj svoje telo, a ne pozabi – kar daš vase, vpliva tudi nanjo. Včasih se pregrešim pri prehrani, pa mi Kiana to da vedeti, ko jo napenja ali ko je razdražljiva. Zato se do nadaljnjega odpovedujem kofeinu, večjim količinam kravjega mleka, smoothie-jem, solati, čokoladi, medu… Saj se najdejo nadomestki, ki ne obremenjujejo prebave dojenčka.

Ljubezen ne pozna meja. Ko že mislim, da česa ne znam ali ne zmorem, dobim posebno energijo.  Njen izvor je v brezpogojni ljubezni. Ko jo tolažim, crkljam, se jo dotikam, jo lupčkam in objemam, se na njenih ustnicah nariše nasmeh ali pa se jok, s katerim opozarja, da nekaj manjka ali da ji nekaj ne paše, preneha. Ja, objemi in dotiki delajo čudeže.

Poklon ne le materam, ampak tudi očetom. Ne vem, kaj bi brez Blaža. Dojiti je res da ne more, je pa izredno pomemben in se odlično znajde v vlogi atija. Tudi njegovi dotiki Kiano pomirijo in uspavajo, priskoči mi na pomoč pri previjanju, kopanju, uspavanju… In ja, tudi to, da kdaj pa kdaj dobim zajtrk v posteljo, ali da gre namesto mene v trgovino, drogerijo, na pošto… je odločilnega pomena, ko gre za organizacijo in izvedbo vsakodnevnih aktivnosti. Največkrat pa osreči že z objemom in tem, da je z nama, da smo skupaj kot družina.

Bodi hvaležna za malenkosti, ki osrečijo. Tako malo je potrebno za srečo, ponos, zadovoljstvo. V hitrem tempu življenja pogosto pozabljamo na to, da lahko že z malo pozornostjo naredimo veliko in polepšamo dan – sebi in drugim.

Če bi rada prebral/a še kak moj nosečniško – materinski blog, pa klikni na tole povezavo: MiniMe.si

Tisti, ki postanejo najboljši in najpametnejši voditelji pri svojem delu, so tisti, ki razvijejo način razmišljanja, kjer neuspeh ni možnost. To je še ena od misli, ki so me navdušiel v knjigi Robina Sharme – Voditelj brez naziva. Vem, ni vsak človek željan branja knjig, a dejstvo je – krepijo besedni zaklad, sproščajo, pomagajo pri osebnem razvoju in napredku. Če ti je kaj mar za to, kar sem omenila, berii dalje.