piše: Mojca Mesojedec
]]>piše: Mojca Mesojedec
V začetku julija se v Alberti odvije spektakularno praznovanje zahodne tradicije in vrednot. Svetu se predstavi največji zunanji šov na planetu, ki v provinco vsako leto privabi več kot milijon obiskovalcev iz različnih držav in kontinentov.
Rojstvo rodea
Znameniti Stampede se je leta 1912 rodil iz ideje Guya Weadicka, ki je bil znan poklicni kavboj in zabavljač na potujočih šovih divjega zahoda, ki so bili v začetku 20. stoletja popularni po celem svetu. Bil je mož s sanjami o proslavitvi romantike in avtentične kulture starega zahoda.
Calgary Stampede je zrastel v enega največjih in najbogatejših rodeov na svetu, v enega največjih festivalov v Kanadi in, kot verjetno ni potrebno posebej poudarjati, v izjemno turistično atrakcijo za samo mesto Calgary. Rodeo dopolnjujejo čudovita parada, koncerti, nastopi, agrikulturna tekmovanja, (chuckwagon) dirke z vozovi in razstave prvih narodov, Indijancev.
Dress code
V času Stampeda se podoba mesta spremeni. Vsak košček ‘navadnega’ zamenja western. Poslovne stavbe in izložbe trgovin so v barvah in temah kavbojskega življenja. Službene obleke romajo na počitnice, zamenjajo jih jeans, kavbojski klobuki in škornji. Po ulicah, ki dišijo po palačinkah in kjer barbecue že pripeka, ne hodijo več poslovneži ampak ‘cowboys’ in ‘cowgirls’.
Yee haw!
S pregrešno drago karto sem se najprej sprehodila po sejemskem delu Stampeda. Hot dogi, perutničke, hamburgerji, mmmmm! Limonada, krofki, kokice. Danes zagotovo ne bomo lačni. Štanti in trgovine z western opremo. Čas za nov klobuk! Morda tudi torbico in škornje? Šibam na svoje mesto na najvišji tribuni. Po prehojenih cca. 500 stopnicah imam čas, da pojem kos pice, odprem čips, spijem požirek piva.
Naj se šov začne! Znameniti Calgary Stampede se tudi uradno odpre s predstavo kanadske kraljeve gorske policije (Royal Canadian Mounted Police) v svojih značilnih rdečih uniformah in z velikim okroglim rjavim klobukom. Nato se arena zapraši … pridirjajo rodeo princese in v divjem galopu odjahajo svojo koreografijo. Sledi znamenita kanadska himna ‘O Canada‘ in množični aplavz pozdravi neustrašne kavboje in kavbojke, ki nam bodo danes pokazali, kaj se pravi jahati.
Sedaj pa zares. Najprej rodeo jahanje osedlanih konjev (saddle bronc), nato konjev brez sedla (bareback riding). Divje kavbojke dirjajo okoli sodov (barrel racing), kavboji imajo rokoborbo z mladimi bikci (steer wrestling). Ob norčijah dežurnega zabavljača, pa so na mivki v nizkem štartu že rodeo klovni, t.i. bullfighterji. Vročica je na vrhuncu, glas povezovalca se dviguje, klovni skačejo po areni … ko se vrata končno odpro … Razjarjeni bik skače in brca, na njegovem hrbtu pa neusmiljeno premetava hrabrega kavboja … 8 sekund … neverjetno dolgih 8 sekund … In ja! Uspelo se mu je uvrstiti v finale, kjer se bo potegoval za dih jemajočo nagrado – 100 000 kanadskih dolarjev. Enak znesek čaka tudi zmagovalce vseh prej naštetih disciplin.
Ker slike povedo več kot besede, ne pozabite zarolati še malo nižje.
P.s.: Svoja doživetja z rodea vseh rodeov bom podkrepila z nekaj fotografijami s Ponoka Stampeda, še enega odličnega rodea, ki sem ga obiskala na kanadski dan državnosti, 1. julija.
Minuli teden je Kanada dihala in živela v duhu kavbojev. »The Greatest Outdoor Show On Earth,« mu pravijo. Calgary Stampede.piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5539/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5540/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5566/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_3755/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_3772/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_3773/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_3813/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_3843/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_3858/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_3898/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_3919/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_3924/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_3935/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_3972/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_3983/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_3985/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_3999/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4013/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4014/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4074/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4111/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4116/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4118/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4136/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4144/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4153/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4158/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4163/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4166/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4167/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4172/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4177/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4183/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4195/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4196/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4203/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4210/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4212/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4213/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4219/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4223/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_4234/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1150711/'>piše: Mojca Mesojedec
]]>piše: Mojca Mesojedec
Po izredno lepem koncu januarja, ko smo po nekaj mesecih pri temperaturi okrog nič in celo kakšni stopinji več že odvrgli zimske bunde, smo februarja dobesedno zmrznili. Cel mesec je termometer v Alberti konstantno kazal okrog -30 stopinj, največji mraz pa smo doživeli v noči na prvi marec, ko je bilo -54°C. Zjutraj, ko sva se odpravila ven delat, je bilo ‘samo’ še -44. Kako se da to sploh preživeti, so me spraševali doma. Mrzlo je za znoret, to je enkrat ena. Oblečen si po slojih kot čebula, edini delček telesa, ki gleda izpod blaga, so oči. Te pa že ob nekajminutnem pohajkovanju zunaj začnejo boleti, saj imaš občutek, da ti zmrzujejo. Nos imaš pokrit, ker drugače ti vse zamrzne. Skozi usta se ne da dihati, ker mrzel zrak sili na kašelj. Najbolj hvaležna sem mojim debelim zimskim škornjem, ki naj bi ‘držali’ vse do -51°C, saj so tudi v najhujšem vetru in mrazu moje nogice obdržali tople, če ne celo vroče.
Sredina marca nam je končno postregla s prijaznejšimi temperaturami, tudi do 10 stopinj celzija. Sneg se je počasi začel topiti in izpod njegove oddeje je končno pogledala travica, ki je nismo videli že od oktobra, ko nas je obiskala prva snežna nevihta in s seboj prinesla več kot pol metra, ponekod do dva metra napihanega snega.
Spomladanska utrujenost
Že samo dejstvo, da delava po 10, 11 ur dnevno, in to večinoma fizično, pove svoje. Sneg pomeni še dodatno obremenitev, saj velik del dneva preživiva zunaj (konje ven, nato noter, kidanje snega, pripravljanje sena, …). Tudi prvi pomladni dan nam je postregel z novo snežno nevihto in mrazom. Vse boli. Zapestja, ramena, hrbet. Sedaj vem, od kje izraz spomladanska utrujenost. Energije ni … Dokler ne posije sonce. Dokler ne zagledaš popke na drevesih in narediš prvi korak na rjavi zemlji. Takrat je vse lažje in lepše. In začenja se čas izletov …
Mall, ki ruši rekorde
Odpravila sva se do 150 km oddaljenega Edmontona, v West Edmonton Mall, nakupovalni center, ki je vse do leta 2004 veljal za največjega na svetu. Danes na tej lestvici zaseda 10. mesto, še vedno pa mu pripada zavidljiv naziv največjega nakupovalnega centra v Severni Ameriki. Mall, ki ga dnevno obišče med 90 000 in 200 000 ljudi, se nahaja na 490 000 kvadratnih metrih, vsebuje prek 800 trgovin in storitev, v katerih je zaposlenih 24 000 ljudi, njegov parkirni prostor pa sprejme 20 000 avtomobilov.
Mestece v mestu
West Edmonton Mall je kot malo mestece. Notri človek najde vse. Če si zaspan, je tu hotel. Če si lačen, je tu na destine restavracij in bifejev. Če bi rad plaval, je tu drugi največji notranji vodni park na svetu, z največjim notranjim bazenom z valovi na svetu, ki se dvigajo do dva metra. Njegov največji tobogan je visok kar 25 metrov. Če si zaželiš adrenalina, je tu Galaxyland, drugi največji notranji zabaviščni park na svetu s 24 atrakcijami. Največja je zagotovo Mindbender roller coaster, ki je največji notranji vlakec smrti (to ime mu lahko pripišemo dobesedno, saj je leta 1986 iztrilil in pri tem ubil tri ljudi) s tremi ‘zankami’ na svetu.
Prava paša za oči je notranje jezero s slanovodnim habitatom in tremi morskimi levi, pa tudi repliko Santa Marije, največje od treh ladij, ki jih je Krištof Kolumb uporabil pri svoji prvi plovbi. Nekaj korakov stran sva si ogledala trening umetnostnih drsalcev v Ledeni palači, drsališču, ki služi tudi hokejskim tekmam in drugim prireditvam.
Da človeku res ni dolgčas, so tu tudi mini golf igrišče z 18 luknjami, kino, strelski center ter vrsta nočnih klubov in telovadnic. V centru najdemo še 4 radijske postaje ter tematska območja, kot so Bourbon Street in Chinatown, sama pa sem svoje domotožje potolažila s sprehodom po Europa Boulevardu.
Pogled v daljavo
Še v času novoletne okrasitve pa sva se potepala po največjem mestu v provinci. V Calgaryju še vedno potekajo dela po uničenju lanskoletnih hudih poplav, ki so zajele celotno južno Alberto in samo v Calgaryu prisilile 75 000 ljudi v evakuacijo. Z mestnim vlakom sva se od hotela najprej odpeljala v Downtown in se ob mestnem drsališču sprehodila proti Calgary Towerju. 191-metrski stolp je pri 1228 metrih nad morsko gladino najvišja 360° opazovalna ploščad na svetu, od koder si je najino oko spočilo na dolgih prerijah na eni in zasneženem Skalnem gorovju na drugi strani. Od tu je najin pogled ujel tudi park, v katerem se vsako leto odvija Calgary Stampede, The world’s greatest rodeo and western festival, torej največji rodeo in festival zahodne kulture, ki je tudi na najini letošnji ‘to go’ listi. Nato sva se sprehodila do drugega konca mesta, naredila še nekaj fotografij in čas je bil, da se odpraviva proti domu.
Narava se počasi prebuja
Jelenjad je končno prišla na pašo iz gozda, v katerem je zaradi dolge zime in lakote letos poginilo veliko živali. Kojoti tulijo in v tropih načrtujejo lov. Prejšnji teden so napadli sprehajalko, saj so hoteli pomalicati njenega psa. Lačna puma je le nekaj minut vožnje stran od nas strašila po parku in zaradi varnosti so jo morali ustreliti. Sedaj nestrpno čakamo na lose, ki jih okoli našega ranča nismo videli že vse od decembra.
Danes imam prost dan. Počivam. Skozi okno sploh nočem pogledati. Zakaj? Ker že ves dan sneži. Spet.
Po polletni zimi je tudi v Kanadi prišel čas pomladi. Jelenjad in kojoti na poljih iščejo hrano, na plano prihajajo nevarne pume. Izpod snega je vendarle pokukala travica.piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/0/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/000001/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/000002/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/00001/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/00002/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/0002/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/02/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/10-13/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/11-13/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/12-12/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/13-10/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/14-9/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/15-10/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/16-10/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/17-8/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/18-8/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/19-8/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/20-8/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/21-17/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/22-7/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/23-7/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/24-7/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/25-7/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/320095_10151312120441261_583608799_n/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/4-23/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/5-21/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/6-21/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/7-17/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/8-18/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/9-15/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5015/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5016/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5020/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5021/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5023/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_0829/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_0833/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_0836/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_0837/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_1293/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_1311/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_1318/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/img_1324/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1170044/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1170047/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1170051/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1170054/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1170055/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1170056/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1170057/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1170060/'>piše: Mojca Mesojedec
]]>piše: Mojca Mesojedec
V osrčju kanadskih prerij, v južni Alberti, Drumheller Valley obiskovalcem ponuja edinstveno paleto spektakularne pokrajine. Ceste te odpeljejo v popolnoma drug svet – v svet osupljivih kontrastov med globoko preteklostjo in razburljivo sedanjostjo. Dolga polja nenadoma nadomestijo strmi suhi grebeni, katerih plasti je izoblikovala stoletna erozija časa, vetra in vode. Skoznje pa mirna reka Red Deer nežno naredi svojo pot in odpira nešteto priložnosti za popotnike.
Badlands – slaba zemlja. Zemlja, kjer ne uspeva nič. Gre za tip suhega terena, kjer so bile mehkejše sedimentne skale in glinena zemlja izpostavljene močni eroziji. Gre za teren vulkanskih kamnin, kjer najdemo kanjone, soteske, jarke, hoodooje in druge podobne geološke oblike, ki nam nudijo čudovit barvni zaslon.
Kanadske badlands so dom zahodnih avantur. Unikatna pokrajina, slikovite poti, dinozavri.
Royal Tyrrell Museum
Po krajšem sprehodu v objemu prečudovite slabe zemlje sva upoštevala nasvet Lonely planeta, ki pravi: “No trip to Alberta is complete without visiting one of the preeminent dinosaur museums on the planet.” Royal Tyrrell Museum je tudi edini muzej v Kanadi, ki je namenjen eksluzivno znanosti paleontologije. Poleg ene največjih svetovnih razstav dinozavrov muzej ponuja široko paleto ustvarjalnih, zabavnih in izobraževalnih programov, ki prinašajo prazgodovinsko preteklost nazaj v življenje.
Največji dinozaver na svetu
“There is nowhere quite like the Drumheller Valley!” pravijo. Da bi bilo temu res tako, so v deželi prazgodovinskih zveri postavili še največjega dinozavra na svetu. Anatomsko gledano gre za samico Tiranozavra rexa, ki je sicer štiri in polkrat večja od dejanskega dinozavra, saj je visoka 26 in dolga 46 metrov. Mogočna velikanka je skoraj v celoti izdelana iz jekla in tehta dobrih 66 ton.
Wild west
Muzej naju je naredil lačna. Lačna novih pogledov, novih raziskovanj. Tako sva se odpravila v naravo, proti kanadskemu Grand Canyonu. Pot nama je naenkrat prekrižala reka. Cesta se konča in nato nadaljuje na drugem koncu reke. V vodi naju je že pričakoval majhen ‘trajekt’. Trajekt Bleriot povezuje dva dela Severne dinozavrove poti, ko prečka reko Red Deer. Stvar izgleda bolj kot velik splav, zasnovan pa je bil že leta 1913, da bi zagotovil osnovno prevozno storitev, kot tak pa je deloval tudi kot glavno socialno vozlišče v dolini Drumheller. Zapeljala sva na brezplačni trajekt, ki sprejme okrog 10 srednje velikih avtomobilov, in se podala na 105 metrov dolgo plovbo do drugega brega.
Ne le danes, tudi nekoč so konji igrali pomembno vlogo v zahodni kulturi. In tako sta tudi dva izmed najlepših kanjonov povezana s temi elegantnimi živalmi. Najbolj priljubljen je Horseshoe kanjon, ki je ime dobil po svoji podkvasti obliki. Prečudovit pogled na raznobarvne plasti, ki očem govorijo svojo stoletno, tisočletno, milijonletno zgodbo o nastanku. Od tu naju je ravna cesta odpeljala naprej …
… Tja, kjer se srečajo svetlo rumena polja oljne repice in velikanske oljne črpalke. Tja, kjer badlands zaživijo v vsem svojem sijaju. Tja, kjer se nahaja kanadski Grand Canyon. Horsethief kanjon. Ta je poimenovan po ameriških tatovih konj iz starega zahoda, ki so ga uporabljali za skrivališče in skrivno pot do kupcev v kanadski Alberti. Kanjon mnogih poti, po katerih se zlahka izgubiš …
Okameneli velikani
Dolina Drumheller obiskovalcem ponuja mnogo in še več. Prava paša za oči pa so nenavadno oblikovane skale, imenovane hoodooji, ki nastanejo z erozijo. Da se hoodoo, ki se navadno dviga od 5 do 7 metrov visoko, oblikuje, je potrebnih na milijone let. Gre za peščeni steber, ki počiva na debelem dnu skrilavca in je na vrhu pokrit z velikim ploščatim kamnom. Te trde skalne kapice pred erozijo ščitijo mehek peščeni steber pod sabo, zato je geološka zgradba hoodoojev v obliki gobe. So zelo krhki in se lahko zlahka sesujejo, če se njihov temelj omaje (z drugimi besedami, plezanje strogo prepovedano).
Ime ‘Hoodoo’ sicer prihaja iz besede ‘vudu’, ki smo jih tem geološkim formacijam dali Evropejci. Indijanci pa so verjeli, da so hoodooji okameneli velikani, ki so ponoči oživeli in bruhali kamenje v vsiljivce.
Ghost town
Postanek, ki ga po prerijskem raziskovanju ne gre zamuditi, pa je malo mestece Wayne. Del filma Shanghai Noon z Jackiejem Chanom so tu posneli in na stotine Harley Davidson navdušencev se tu sestane vsako poletje na Wayne reliju. Mestni Last Chance Saloon je ena zadnjih kavbojskih relikvij v Alberti. Vonj tobaka v zraku, strelne luknje v stenah, in če naročiš steak, si ga sam spečeš na enem od žarov na terasi. You really can’t get more Albertan than that!
Da prides do mesta duhov (ime, ki se je Wayna prijelo zaradi naglega upadanja števila prebivalstva – trenutno številka znaša le 27), moraš prečkati 11 enosmernih mostov. Ti so mestece vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov, saj tu najdemo največ mostov na najkrajši razdalji.
Badlands v Alberti so edinstvena popotniška in turistična destinacija v kanadskem divjem zahodu. To je kraj, kjer pozabiš zajeti sapo. Kraj, ki te posrka vase in na tebi pusti pečat. V njegovo paleto barv sva se ujela tudi midva.
]]>piše: Mojca Mesojedec
]]>piše: Mojca Mesojedec
Po enomesečnih počitnicah v Sloveniji in na Češkem sva se vrnila v Kanado. Imeli smo prelepo jesen, ki pa ni trajala dolgo. Pretekli vikend nas je že ‘razveselil’ snežni metež. Namesto grabljenja listja zdaj odmetavamo sneg. In to že v začetku novembra! Najhujše pa je verjetno dejstvo, da bo belo okrog nas vse do aprila naslednje leto … “Welcome to Alberta,” sem dobila v odgovor na moje nerganje čez polletno zimo.
Rocky Mountains
Pred snegom pa sva uspela nekaj lepih jesenskih dni preživeti v hribih, v kanadskih Rockies. Skalno gorovje, eden najdaljših gorskih pasov na našem planetu, ki se razteza od Aljaske, prek Kanade in Združenih držav Amerike, pa vse do Nove Mehike. Od najinega doma v Red Deeru sva se odpeljala mimo Calgaryja, največjega mesta v Alberti, ki šteje prek milijon prebivalcev, in njegovega olimpijskega parka iz leta 1988. Transkanadska avtocesta, ki poteka prek vseh desetih provinc, od Pacifika do Atlantika, naju je najprej pripeljala do vznožja gorovja, v Kananaskis Country. Table z opozorili in zavarovani zabojniki za smeti na vsakem koraku so naju prepričale, da nama sprej proti medvedom in zvončki, ki sva jih pripela na nahrbtnike, lahko še kako prav pridejo.
Najprej sva se odločila za krajši pohod na Lake Barrier. Veselo sva se odpravila v hrib in po dobri uri oči spočila ob pogledu na turkizno jezero pod nama, po obratu za 180 stopinj pa na Calgary v daljavi. Lumir je ob tem še veselo kramljal v svojem materinem jeziku, saj sva srečala dva kanadska Čeha, ki sta na to stran luže imigrirala pred več kot dvema desetletjema.
Sledil je vzpon na Grassi Lakes. Po krajšem sprehodu skozi gozd nama je pogled na vrhu vzel dih. Dva majhna, smaragdno-turkizno obarvana jezerca – poimenovana po italijanskem rudarju Lawrence Grassiju – se v objemu skal, po katerih se vsakodnevno kot mravlje plazijo plezalci, bleščita v soncu.
Na območju medveda in pume
Pred vrnitvijo nazaj med konjičke nama je preostal še en dan. Tokrat sva kampirala na obrobju nacionalnega parka Banf. Canmore je prisrčno gorsko mestece z 12 000 prebivalci, ki konkurira avstralskim Blue Mountains s svojimi Tremi sestrami. Trije vrhovi so znani tudi kot Big Sister, ki je simbol za vero, Middle Sister, ki predstalja ljubezen, Little Sister pa se proti nebu vzpenja v duhu upanja. Ob pogledu nanje sem, tako kot tudi v deželi down under, mislila na moji dve sestrici.
Na najinih dosedanjih pohodih so bile poti precej obljudene, zato sva si za naslednji podvig izbrala bolj lokalno poznano pohodniško pot, do katere sva se morala podati nekoliko globlje v divjino gorovja. Po polurni makedamski vožnji in srečanju z nekaj jeleni sva s prstom na zemljevidu prispela do vznožja vzpona. Parkirala sva ob jezeru in se tokrat prvič resnično zavedla divjine okrog naju. Nikjer nobenega avtomobila, tišina, zvoki narave. Le čakanje, kdaj bo kakšen medved pribrundal iz grmovja.
Hec gor ali dol, na začetku poti znova tabla: “Vstopate na območje medveda in pume.” Ker sem se v tem trenutku počutila, kot da bi me nekdo grabil za vrat, stvari nisem prepuščala naključju. Zgrabila sem zvončke in sredi ceste zaplesala ‘antimedvedji’ ples, ob skakanju divje mahala z rokami in glasno ‘pela’. Ob pogledu na črne oblake, ki so se nama hitro približevali, pa sem totalno stisnila rep med noge in bila PROTI pohodu in ZA vrnitev do avta. Po nekajminutnem pričkanju sta se pripeljala dva avtomobila, iz katerega je skočilo šest nasmejanih pohodnikov. Ok, to je že boljše. Gremo na West Wind Pass. S sprejem v enem in nožem v drugem žepu ter z zvončki na torbi.
Pohod skozi iglasti gozd je bil izredno lep. Pot je bila precej strma, na vsake toliko pa nama je postregla z naravnimi razglednimi terasami, od koder sva občudovala pogled na turkizno modro jezero in okoliške vrhove … ter črne oblake, ki so bili v tem trenutku že nad nama in počasi začeli puščati. Bolj sva se približevala vrhu, bolj je pršelo in bolj je pihalo (morda ime West Wind z razlogom?). Ker pa pa je bila pot res čudovita in razgledi spektakularni, sva trmasto vztrajala naprej, firbčna, kaj naju čaka na vrhu. Kmalu je zmanjkalo dreves, s tem pa tudi zavetja. Premočena do kože in precej premražena sva prilezla do vrha, kjer so naju pričakali megla, grmenje in bliskanje. Uro in četrt sva rabila do gor, čimprej dol! Tekla sva vso pot, neurje se je krepilo, skale so bile že precej spolzke, vmes srečava skupino treh ljudi, ki pogrešajo enega člana (naletel na kakšne ostre kremplje? :o), pritečeva do avta … sonce. Ja hudiča … Med najinim preoblačenjem v dolino pritečejo še pohodniki iz ostalih dveh avtov, izgubljenec se je nekako našel.
Zadovoljna in prijetno utrujena se odpeljeva. West Wind Pass, prehod med dvema vrhovoma. Sem se bova zagotovo vrnila. Vendar ne letos, zima se bliža. Čas je, da se vrneva v Red Deer. Naše zveri naju že pričakujejo. Šest psov, šest mačk in 80 konjev.
Obarvano jesensko listje in toplo vreme kličeta na plano. Nahrbtnik, pohodniški čevlji, šotor, popotniške brošure. In via Rocky Mountains.piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/1/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/10/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/11/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/12/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/13/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/14/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/15/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/16/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/17/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/18/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/19/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/2/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/20/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/21/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/22/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/23/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/24/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/25/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/26/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/27/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/28/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/29-5/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/3/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/30-4/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/31-4/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/32-4/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/33-4/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/34-4/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/35-4/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/36-4/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/37-4/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/38-4/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/39-4/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/4/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/40-3/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/41-3/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/42-3/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/43-3/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/44-3/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/45/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/46-3/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/47-3/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/48-3/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/49-3/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/5/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/50-3/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/51-3/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/52-3/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/53/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/54/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/55-2/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/56-2/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/57/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/58-2/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/59-2/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/6/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/7/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/8/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/9/'>piše: Mojca Mesojedec
]]>piše: Mojca Mesojedec
Svoje sanje si uresničujemo sami. Nič nam ne bo samo skočilo v naročje, razen morda kakšna bolha. Če si nečesa želimo, se moramo za to potruditi in kaj narediti v tej smeri. V najinih sanjah je bil kavbojski klobuk. In ranč. In konji.
In sedaj sva tukaj. V Alberti, na Quarter horse ranču . Najina služba je delo s prlibližno 80 konji. In to ne s katerimikoli. Naš ranč je eden najboljših v Kanadi, naši šov konji pa so celo med najboljšimi na svetu.
Quarter konji
Do nedavnega sva le malo vedela o teh ljubkih velikanih. O različnih vrstah konj pa sploh nič. Zato sem se o mojih ‘varovancih’ malo pozanimala in na strani Slovenskega združenja quarter konja našla precej zanimivih informacij.
“Ameriški Quarter konj izvira iz kolonialne Amerike, iz začetka 17. stoletja, in je bil zaradi svojih izjemnih pospeškov in mišičaste zasnove primarno uporabljan za hitrostne dirke. Ime Quarter Horse so dobili po dirki “a quarter mile race”, to je dirka na 1/4 milje, v kateri so sposobni premagati vse druge pasme. Njegova zasnova je kombinacija krvnih linij arabskih, berberskih in turških žrebcev ter angleških kobil. Tako kot so rasle Združene države Amerike, pa je rasel tudi Ameriški Quarter konj. Sprejemati so ga začeli tudi kot delovnega konja, ki se ga je dalo uporabiti skoraj za vsako opravilo. Skupaj s prvimi pionirji je utiral pot po divjem zahodu, vlekel je vozove, čuval in zbiral črede goveda ter raziskoval prostrane prerije.
Quarter konj je visok od 1,45 do 1,55 m, odlikuje ga izredno harmonična telesna zgradba, odrasel konj pa tehta od 500 do 600 kg. Majhna, čedna glava ima široko čelo in velike oči, majhna ušesa in usta ter široke nozdrvi. Prsa so široka in globoka. Najbolj opazen pa je zadnji del, ki je lepo zaobljen in močan. Tipični Quarter konj je enobarven ter je všečen in privlačen na pogled.”
Western jahanje
“Quarter konj je najbolj razširjena pasma na svetu, saj je registriranih že več kot 4 milijone konj te pasme. Quarter konji so namreč zaradi svojega izrednega stabilnega značaja in širokega srca povsod po svetu neverjetno priljubljeni pri ljudeh vseh starosti. Trend western jahanja je v skokovitem vzponu. Pa ne gre samo za idejo o kavbojih, ki se preganjajo po neskončnih planjavah, western jahanje je veliko več. Že sam western tip konja, katerega najočitnejši predstavnik je quarter, je bil skozi stoletja selektivno vzgojen v enakovrednega partnerja in ne »orodje«, »pripomoček« za človeško rekreacijo. Konj nižjega in močnega okvirja, z zanesljivimi hodi, je sinonim za pametnega in psihično uravnovešenega sopotnika. Kot tak je izjemno primeren za izvajanje terapevtskega jahanja, kot tudi šole jahanja ali različnih turistično-rekreativnih aktivnosti Quarter konji so primerni za tekmovanja v vseh western disciplinah, priljubljeni pa so tudi za rekreativno jahanje in kot vprežni konji. Okretnost v zavojih, sposobnost nenadnega ustavljanja, tudi v najhitrejšem galopu, bliskoviti obrati okrog zadnjih nog so nekatere izmed lastnosti, ki jih posedujejo. Poleg vseh teh odličnih telesnih lastnosti ga odlikujejo tudi značajske lastnosti. Je miren, voljan delati, nezahteven glede krme, skratka primeren za nekoga, ki si želi nezahtevnega, mirnega in okretnega konja.”
Najin vsakdan
Vsak dan ob 7.30 se napotimo ven v dva hleva, v katerih je nekaj več kot 30 konjev. Tiste, ki notri ostanejo cel dan, nahranimo, ostale oblečemo in odpeljemo ven. Večina konjev ima na sebi ves čas tanko prevleko, če pa je mrzlo, jim zjutraj oblečemo še debelejšo odejo. Pozimi imajo nekateri na sebi celo tri plasti odej in še kapuco, vse to pa zato, da jim je toplo in se jim dlaka ne zgosti preveč. Na šovih pač morajo izgledati brezhibno. Medtem, ko se konjički veselo igrajo zunaj, jim počistimo staje v hlevu, kar navadno traja do približno 12. ure (če čistimo trije), nato je čas za malico. Sledi škropljenje arene z vodo in treniranje/lonžiranje konjev. Kako to izgleda? Konja najprej pripeljem noter, ga slečem, skrtačim z dvema različnima krtačama, mu očistim kopita in zaščitim prednje noge s povoji iz flisa. Če se ga bo kasneje jahalo, ga še osedlam. Nato vzamem lonžo (vrv) in bič ter ga peljem v areno, kjer ga lonžiram. Konjička torej v krogu treniram v kasu in galopu, predvsem zato, da ga utrudim, preden ga zajahamo. Kot že rečeno, gre namreč za šov konje, ki se jih jaha le v areni in ob tem dresira. In če je preveč poln energije in igriv, seveda ni tako ubogljiv in ‘trening’ ni uspešen. Po lonžiranju ali jahanju ga odsedlam, odstranim povoje z nog, ga privežem v stajo (da ne doseže vode; če je prevroč, namreč ne sme piti, ker lahko zaradi nepravilne prekrvavitve pride do hude deformacije nog). Ko se ohladi, ga spet skrtačim, oblečem in odpeljem nazaj ven. Ko po nekaj urah končamo z lonžiranjem, je čas, da pripeljemo konje nazaj v hlev, jih slečemo, nahranimo s senom, v vedra pa jim damo še beet pulp (pesine rezance), vitamine in minerale. Na koncu je potrebno še pomesti tla in to je večinoma to. Konec delovnega dne je torej okrog 18. ure, ura gor ali dol.
Z ostrogami na konjski htrbet
Na ranč sva prišla pred skoraj štirimi meseci in seveda brez jahanja izkušnja ne bi bila popolna. Oba sva že prej jahala, vendar ko sva se usedla na te konje, sva bila popolna začetnika. Jahanje tukaj je popolnoma drugačno od jahanja skozi tajsko džunglo ali po novozelandski plaži. Ti konji so izredno občutljivi in vodljivi, vajeti dejansko sploh ne smemo uporabljati veliko, konja usmerjamo predvsem z nogami. Verjetno nekaj povsem normalnega za kakšnega poznavalca, za naju, kot turistična jahača, nekaj povsem novega. Učiva se torej western pleasure jahanja, jaz pa tudi angleški stil.
Novo življenje
Pomlad prinese toplo vreme, zelenje in novo življenje. Nekaj najbolj ljubkega, kar sva doživela v najini kanadski pustolovščini, so bila rojstva novih žrebičkov. Dejanskemu rojstvu sicer nisva prisostvovala, sva pa bila nekajkrat prijetno presenečena. Zvečer sva nahranila bodoče mamice z velikimi trebuščki, zjutraj pa so naju pričakale mamice z malo kepico ob sebi. Prikupni žrebički, ki sesajo tvoj prst, ratajo nekoliko manj prikupni že kak teden po rojstvu, ko se začnejo z ritko obračati proti tebi in te hočejo brcnit. Zato greva ponavadi kar oba skupaj počistit stajo z mamico in žrebičkom, da se eden igra z mladičkom (itak sva jih že močno scrkljala), drugi pa medtem čisti.
Čas za nov podmladek
Poleg šov konjev se na našem ranču nahajajo tudi trije žrebci (ki so precej hudi in nevarni, zato jih midva večinoma pustiva pri miru; le 21-letni Buddy je precej miren in njega lahko odpeljeva ven) in okrog 30 kobil, ki jih imajo za vzrejo. Te živijo zunaj na ogromnem pašniku in prejšnji teden smo k njim spustili še 12 enoletnikov, ki so jih skotile lani. Te bodo jeseni ujahali in nato prodali. Večina kobil je Buddyjevih hčerk, zato njega sedaj uporabljamo le za draženje, torej preverjanje, katere so pripravljene za paritev, ki jo nato izvedemo z drugima dvema žrebcema. Letos smo se razveselili le sedmih mladičkov (ostale so kobile verjetno splavile med zimo ali pa oploditev lani ni bila uspešna), zato smo v zadnjem mesecu parili že 23 kobil. In če bo šlo vse po sreči, bodo naslednje leto bogatejši za približno 18 žrebičkov.
Scrkljani in trmasti, vendar ljubki
Tako kot ljudje imajo tudi konji zelo različen karakter. Nekateri so mirni in pridni kot čebelice, nekateri so žlehnobice, ki ti ves čas grickajo hlače in majico, spet drugi so scrkljani in bi se ves čas pustili stiskat in božat. Nekateri pa so tudi pravi smotkoti, trmasti in samosvoji. Tak je tudi Ringo, moj konj za angleško jahanje. Velik in močan, trmast in nestrpen. Ampak po polurnem lonžiranju je super za jahanje. Trenutno se ta tečka sicer nahaja v Texasu na svetovnem prvenstvu Appaloosa konjev.
Drugače pa so konji prave boječke, nekateri se ustrašijo vsake travice, ki zabinglja v vetru. In zato se seveda nemalokrat zgodi, da ti kdo stopi, ali še huje, skoči na nogo.
Ko sem pred nekaj dnevi zaključevala s pisanjem tega prispevka, sem v naslednjem stavku zapisala: “Razen nekaj modric pa zaenkrat na srečo še nisva staknila.” Danes pa se mi je žal pripetila neljuba nesreča, v kateri sva jo skupila tako kobila kot jaz. Kot navadno sva zjutraj peljala konje ven. Tako sem zagrabila dve kobili in ju odpeljala do njune ograde. Medtem ko sem bila z eno že na polovici skozi vrata, se je druga splašila in priprla vrata, med katerimi je bila prva kobila. Ta je seveda znorela in se še bolj zapletla v vrata ograje, mene priprla med vrata in ograjo, kjer sem v kotu stisnjena obtičala, kobila pa je ob meni norela in me kar pošteno premlatila. Ko se je končno rešila, jaz pa padla na drugo stran ograje, je bila kobila bogatejša za nekaj odrgnin na nogah in odprto rano na zadnjici, jaz pa za močno otečene noge, popraskan hrbet, lepo število modric in lažja za nekaj solzic. Na žalost je tudi to sestavni del življenja na ranču.
Auč! Led, ki je bil v brisači, ki je bila na mojem boku, ki je vijolično obarvan, se je stopil. Auč! Čas je za nov protibolečinski tablet. Auč! Pa lahko noč …
Kanade. Provinca, ki jo zaključuje eden najdaljših gorskih pasov na Zemlji, Skalno gorovje. Dežela velikih zveri. Alberta. Nedvomno eden najlepših krajev na Zemlji. In midva. Ter konjički.piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/bez-nazvu-1-kopie/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/bez-nazvu-2-kopie/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn4918/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn4926/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn4936/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn4945/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn4956/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5036/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5052/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5067/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5074/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5081/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5083/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5394/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5399/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5405/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5407/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5408/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5417/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5427/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5436/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5447/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5452/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5458/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5464/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5470/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5475/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5477/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5484/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5490/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5491/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/dscn5503/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1150215/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1150505/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1150509/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1150510/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1150512/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1150555/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1150562/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1150565/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1150573/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1150632/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1150645/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1150654/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1150657/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/p1150666/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/photo0045/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/photo0061/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/photo0072/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/sprehod3/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/sprehod5/'>piše: Mojca Mesojedec
]]>piše: Mojca Mesojedec
Od Ontaria do Alberte
Kar tri dni in tri noči je trajala vožnja od Toronta do Edmontona. No ja, če bi slo vse po planu, bi bili na cilju pol dneva hitreje. Ampak kaj hočemo, trčenja vlakov pač ne moreš predvideti. Vendar 9-urna zamuda niti ni tako hudo. Vlak za nami je zamujal kar 18 ur …
Začetek
“Dost mam pucanja hiš!” sem rekla in začela pošiljati prošnje v Alberto. No pa se pred Alberto za trenutek ustavimo v Ontariu. Kaj sva delala v Ontariu, natančneje v Torontu? Prva Lumirjeva služba je bila sprehajanje psov. Vsak dan so s kombiji pobrali cca. 15 kužkov in jih peljali na sprehod v park za pse, kjer jih lahko sprehajaš brez povodca. In tako so trije ali štirje sprehajalci imeli 11-18 kosmatincev (načeloma so sicer na sprehajalca dovoljeni le trije ali štirje psi). In lahko si mislite, kako pestro je bilo, ko so se srečale tri skupine sprehajalcev.
Sprehajanje psov je Lumirju vzelo 2 jutranji uri na dan. Nato je na hitro pojedel, se preoblekel v uniformo in šel v UPS, eno največjih svetovnih dostavnih služb, kjer je za polovični delovni čas dostavljal pakete.
Dragoceni denarčki
Moja prva služba pa je bila čiščenje hiš. Moj prvi intervju za delo po skoraj treh tednih od prihoda v Kanado. Vprašanja: “Rada čistiš?” Mmmmmm, ja itak! “Kako bi se lotila čiščenja wc-ja?” Aaaammmmm, najprej čistilo not, potem z metlico … No whatever, službo sem pa dobila. Vsekakor ni to moja sanjska služba, ampak hej, nekako je treba zaslužit tiste dolarje. In tako sem naslednjih nekaj mesecev dvakrat, trikrat, tudi štirikrat tedensko čistila tuja stranišča, mikrovalovke, štedilnike, sesala in brisala prah z družinskih slik.
Moja druga služba, v kateri sem resnično uživala, pa je bila Bath And Body Works. Mila, kremice, spreji za telo, parfumi, lip glossi, dišave, svečke, … In vse tako neverjetno diši in prav za vsako stvar smo imeli tester. Tako da moj ritual ob prihodu v službo je izgledal nekako tako: se odločiti, kateri vonj bi imela na sebi danes (v to sem se navadno poglabljala na avtobusu na poti v službo), odložiti torbo, se naparfumirat, si namazat ustnice, si namazat roke, nato si nadeti delovno uniformo (torej predpasnik), si natakniti slušalko v ušesa in spraviti ‘vokitoki’ v žep (čeprav trgovina ni ne vem kako velika, tako pač poteka komuniciranje med zaposlenimi. S tem si namreč prišparaš precej časa, ko ne rabiš za vsako stvar leteti z enega konca trgovine pogledat, če imamo to in to kremo v tej in tej obliki; raje vprašaš prek radia, saj veš, da se nekdo nahaja v tistem predelu), se logirat v računalniski sistem in iti na teren. Vmes se rokice seveda umažejo ničkolikokrat, v tem primeru se je treba s testnimi mili umiti roke v umivalniku sredi trgovine in si seveda obvezno namazati roke z drugo kremo. Ja, ni mi bilo hudo. Tako sem vsak dan v Bath And Body Works z veseljem prišla, še z večjim veseljem pa zasluženi denarček tam kar pustila in domov prinesla polne vreče dišav. Ja, Lumir je na začetku kar zavijal z očmi. Ampak po uporabi mil, šamponov, svečk, …, pa je postal moj zvesti spremljevalec pri tovrstnih nakupih.
Korak naprej
Ja, lepo je bilo, ampak tudi to le za polovični delovni čas. December je bil pester, čas daril in to, tako da sva oba delala veliko. Po praznikih pa so se stvari umirile in dela je bilo veliko manj. Delala sva po trikrat, dvakrat tedensko, včasih le enkrat. Razen umazanih hiš (ki sem jih zdaj čistila že z veliko muko) dela ni bilo. Tako sva se odločila narediti korak naprej.
Alberta
Najin sanjski kraj. Nadvse sva si želela delati s konji in tega je menda tukaj veliko. Zato sva začela delati v tej smeri – pošiljati prošnje na ranče v Alberti. Po dobrih dveh tednih se nama je nasmehnila sreča, ko nama je zazvonil telefon. Ranč s približno 70 konji potrebuje dva delavca, ASAP! Pogledava za prevoze, najugodnejši bo vlak, odhod čez 4 dni. It’s a deal! Vesela!
Ko sva končno dobila službo v Alberti, sem že kot pravi ekspert v čiščenju tuš kabin z največjim veseljem na zadnji delovni dan moji ‘čistilni’ šefici rekla: “I quit!”, ker v tistem trenutku so mi stranišča res ze štrlela čez ušesa. Nekoliko težje je bilo v BBW, ker sem se s sodelavkami resnično dobro razumela. Izljubile smo se, si izmenjale naslove, za popotnico pa sem dobila še darilce.
Na vlak
Pakirava za dolgo pot. V torek zvečer čakava na postaji v Torontu. V vrsti tudi kužek, ki dvigne tačko in se polula na prtljago svoje lastnice. Vmes ugotoviva, da imava v žepu 4 ključe od najine hiše v Ajaxu, kjer sva bivala do pred nekaj urami. Ups … Ob 22. uri se vkrcava na Via Rail (na katerega so mimogrede pred nekaj tedni teroristi načrtovali bombni napad, ko bi bil na poti od Toronta do New Yorka). Nič žalostna pomahava v slovo Torontu. Sedeži na vlaku so veliki in udobni, kul sprevodnik Fabien nas lepo pozdravi, prvi daljši postanek jutri ob 6. uri zjutraj.
Prva noč je kar hitro minila. Spala sva nekje 5-6 ur, jutranji postanek pa ni prišel prav le kužkom, ki so mogli odtočit, ampak tudi nam, da smo se malce nadihali svežega zraka in pretegnili noge. Tudi dan sva kar nekako prebila. Uživala sva v zasteklenem panoramskem vagonu, vmes sva si prek računalnika ogledala kakšen film, rešila kakšen sudoku, še za kakšno urico zadremala in že je bil tu večer.
Druga noč je že bila malo težja. Resda so sedeži udobni, ampak ne ravno za spanje. Do jutra končno zapustimo Ontario, smo že v Manitobi. Pravijo, da je pot od Ontaria do Alberte dolgočasna. Zdaj vidiva zakaj. Sama ravnina, prerije spredaj, zadaj, levo in desno. Dolgočasna? Midva pokrajino požirava z odprtimi usti. Vse zasneženo (je bil le začetek marca), nikjer žive duše, milje pred in za nami … Potujemo proti Winnipegu, rojstnemu kraju Medvedka Puja, vendar do tja ne moremo in ne moremo priti. Pred nami sta namrec trčila dva vlaka in z enega so popadali avtomobili. 4 ure je trajalo, da so to počistili in naš zaostanek se je začel kopičiti. Se že približujemo provinci Saskatchewan. Prostrane prerije postajajo vedno bolj zanimive, saj nam končno postrežejo z nekaj življenja. Opazimo losa, nekaj kojotov ter precej košut in prerijskih kokoši. Čas na vlaku pa kar nekako mineva, tudi po zaslugi najine sosede, temnopolte Tare, ki je filmsko-črnska pojava. Ženski Martin Lawrence, bi jaz rekla. Nasmejali smo se ji do solz. Ko se je nekoliko zresnila, pa nam je zaupala, da zapušča Toronto, ker so ji pred natanko enim letom pred blokom člani tolpe do smrti ustrelili sina …
Prihaja tretja noč. Tara se začne dreti, da jo je nekaj pičilo in naredi celo paniko. Se zdere do onemoglosti na ubogega sprevodnika, ki jo preseli. Dobiva novega soseda, Latvijca, ki glasno smrči in govori v spanju, zelo smrdeče noge pa ves čas moli na moj sedež!?
Tretji dan. Smo zelo pozni, spet stojimo, tokrat zaradi pokvarjenega vlaka pred nami. Edmonton v ozadju.
In končno …
… na cilju! Po treh dneh in treh nočeh. Taksi do centra mesta in čakanje na avtobus. Čaka naju še dveurna vožnja do Red Deera, najinega novega bivališča. Tam naju pričaka Cindy, najina delodajalka. Zunaj je že temna noč, po zraku se vije le oddaljeno tuljenje kojotov. Nastanitev, tuš po treh dneh, posteljaaaa!!! Ura je polnoč, ko se vanjo uleževa, izmozgana po neprespanih nočeh na sedežih. Spat. Počitka ne bo, jutri je že prvi delovni dan, konjički naju pričakujejo ob 7.30. Pa lahko noč …
P.s.: Tokrat vam privoščim le eno fotografijo konjičkov, več pa kmalu …
deželo javorja sva se odločila, da je čas za spremembo. Čas za nove priložnosti. Čas za nove dogodivščine. Čas za selitev.piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/1/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/10/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/11/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/12/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/13/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/14/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/15/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/16/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/17/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/18/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/19/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/2/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/20/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/21/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/23/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/24/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/25/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/26/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/27/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/28/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/3/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/4/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/5/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/6/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/7/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/8/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/9/'>Piše: Mojca Mesojedec
]]>Piše: Mojca Mesojedec
Razlog? Gledali so hokejsko tekmo.
To pa ni bila katerakoli igra hokeja. Približno 22 milijonov Kanadčanov, dve tretjini države, je gledalo svojo olimpijsko ekipo, ki je z rezultatom 3:2 premagala ZDA in na domačih tleh leta 2010 na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru osvojila zlato medaljo. Zanimanje za tekmo je bilo tako močno, da so rezultate med odmori objavljali celo v kanadski Operi med izvajanjem Otella.
DEŽELA HOKEJA
Zima je čas, ko se naše misli od športnih zelenic preusmerijo tudi na mraz in led. Letos so za naše dodatno navdušenje nad zimskimi športi poskrbeli ne le Tina Maze in smučarski skakalci, temveč tudi naši drsalci. Slovenski hokejisti so se namreč s senzacionalno zmago nad Dansko prvič v zgodovini uvrstili na olimpijske igre v Sočiju leta 2014.
In ker smo ravno pri olimpijskih igrah in hokeju, se spodobi, da kakšno besedo rečemo tudi o aktualnih olimpijskih prvakih v tem športu. In prav država zmagovalcev naj bi bila rojstni kraj hokeja. V deželi, ki se razprostira od Atlantika pa vse do Pacifika, pa že zadnje 4 mesece na vsakem koraku čutim hokejski utrip tudi sama. V Kanadi.
PLOŠČEK V GLAVO!
Mednarodni olimpijski komite je ta šport definiral kot ´hokej na ledu´ (ice hockey). Preprosto pa ga imenujemo kar ´hokej´. In če ga v Kanadi, ki se rada pohvali kot rojstni kraj te igre, hoče kdorkoli poimenovati kako drugače, tvega ne le čudne poglede ampak celo plošček v glavo.
Izvor hokeja v Kanadi ni bil nikoli natanko določen. Zahtevki za ta laskavi naziv so in še prihajajo iz številnih krajev, zlasti iz Montreala, Halifaxa in Kingstona. Pregovarjanja o tem pa bodo nedvomno še trajala in se razvijala, vsaj tako dolgo, dokler bo ta šport trajal.
Nobenega dvoma ni o tem, da se hokej v Kanadi igra že zelo dolgo. In posamezni klubi, kot je npr. Victoria iz Montreala, so znani kot eni izmed prvih. Montreal naj bi bil tudi prvi, ki je organiziral ligo klubov.
Prva organizacija, ki se je dejansko ukvarjala z administracijo in razvojem tega športa, pa je bilo kanadsko Amatersko hokejsko združenje (Amateur Hockey Association of Canada – AHAC), ki je začelo delovati 8. decembra 1886.
BOLJ RELIGIJA KOT ZABAVA
Hokej v kanadski kulturi predstavlja bolj religijo kot le navadno športno zabavo. Hokej je združevalna sila v državi s 34 milijoni ljudi, ki jih sicer pogosto razdružujeta politika in jezik. Hokej dejansko navdihuje s tako vnemo, da ga lahko primerjamo z religijo. Arene so njegovi templji in zvezdniški igralci njegovi visoki duhovniki.
Ta šport je del nacionalne identitete, nekakšen obred med očetom in sinom, v zadnjem času vse več tudi med materjo in hčerjo, saj se je igra razvila preko njenih tradicionalnih spolnih meja.
Generacije Kanadčanov so odrasle ob poslušanju Hokejske noči na radiu in desetletja kasneje se sobotno večerna tradicija nedotaknjeno nadaljuje prek televizijskih ekranov.
HOKEJSKI PLOŠČEK IN PALICA V VESOLJU
Na svojem prvem potovanju v vesolje leta 1984 je kanadski astronavt Marc Garneau s sabo vzel hokejski plošček in palico. Ta izredno simbolična gesta jasno kaže na pomembnost hokeja po vsej državi. V ostrem in hladnem podnebju države z zelo raznoliko geografijo in še bolj raznoliko politično pripadnostjo hokej drži ljudi skupaj in jim služi kot skupni imenovalec.
Kot je jasno, hokej bolj kot kateri koli drug šport vpliva na življenje Kanadčanov. Ali ga ljubiš ali sovražiš, pobegniti mu pač ne moreš. Ob sončnem vzhodu jutranji časopisi in radijske oddaje vsem kanadskim domovom postrežejo z informacijami in statističnimi podatki o tekmi, ki je potekala včeraj zvečer. Vozniki morajo biti pozorni na številne mlade ljudi, ki igrajo hokej na ulici. Celo njihov jezik si je sposodil izraze iz hokeja. Na primer, ko se nekomu bliža čas za upokojitev, mu pravijo, da bo počasi moral obesiti svoje drsalke na klin.
SREČNI LOONIE
Prizor otrok, ki na zamrznjenem ribniku igrajo hokej, lahko najdemo na kanadskem bankovcu za pet dolarjev. Srečni loonie (kot se imenujejo kanadski kovanci za en dolar), ki je bil skrito zakopan pod ledom leta 2002 na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju, kjer je Kanada končala 50-letno sušo zlatih medalj, pa se zdaj kot nacionalni zaklad nahaja v Hockey Hall of Fame.
Povsod od Atlantskega pa vse do Tihega oceana se torej hokej dotika življenj Kanadčanov, tako mladih kot starih. Otroci se seznanijo z igro že v zgodnjem otroštvu, nekateri se učijo drsati in držati palico že takoj ko shodijo, nekateri pa gredo v dresu svoje ekipe celo v grob.
HOKEJ V KANADSKI DRUŽBI
Hokej vzbudi najboljše v Kanadčanih, pravi Dan Diamond, izdajatelj uradnega NHL priročnika. „Igra odraža laskavo podobo sebe kot pogumnega, predanega, spretnega, samostojnega in kreativnega,” pravi. „Igranje hokeja je znak za plemenitost.”
Hokej med drugim običajno uravnoteženim in vljudnim Kanadčanom omogoča biti agresiven. Bojevanje ni le sprejemljivo, v določenih okoliščinah je celo pričakovano, na primer, ko igralec nasprotne ekipe ´sesuje´ tvojega vratarja.
Nepisana pravila obstajajo tudi o tem, kako se obnašati v primeru poškodbe. Od poškodovanega igralca se pričakuje, da sam zapusti led, ne glede na to, kako močno je poškodovan. „To je koda. Vsi to vedo,” pravi Diamond.
Zdi se, da priljubljenost hokeja v Kanadi še vedno raste (če je to sploh mogoče), zlasti med dekleti. Leta 2009 je hokej igralo več kot 570.000 otrok, od tega 80.000 deklet. Desetletje prej je številka znašala 500.000, od tega je bilo deklet le 43.000.
DOLGOČASNA IN STARA, VENDAR ZMAGOVALKA!
„Hokej nam pomeni vse,” je Roy MacGregor, eden izmed najbolj spoštovanih kanadskih hokejskih pisateljev in avtor več knjig o tem športu, povedal za Reuters. „To je nekaj, na kar se Kanadčani zanašamo. Radi si mislimo, da je to naša podoba v svetu. Podoba pridne, marljive ekipe, ki sodeluje, je močna, zmagovita, čudovita in predvsem zmagovalka v hokeju. To je podoba, ki jo imamo o sebi in si želimo, da bi jo videl tudi svet, ko gleda na dolgočasno staro Kanado.”
„Kanadčani pričakujejo zmago, zahtevajo zlato in vsak, ki zastopa Kanado, odraste v tem mišljenju. Kanadčani čutijo ponos in izpopolnitev skozi hokej,” pravi MacGregor in dodaja: „Hokej nedvomno združuje našo državo. Pritisk za doseg uspeha pa ni le na 23 moških in ženskah … pritisk je na 34.000.000 Kanadčanov.”
HOKEJ KOT DRUŽINSKA IGRA
Takšna strast do hokeja se začne že zgodaj. Wendel Clark, kapetan Toronto Maple Leafs v začetku 90. let, pravi, da ga je njegov oče spodbujal k ´racanju´ z drsalkami na nogah okoli hiše, ko mu je bilo le dve leti. Clark je enako storil s svojim sinom.
Za Brendana Shanahana, ki se je po zvezdniški 21-letni karieri od NHL poslovil pred tremi leti, kanadska hokejska strast pomeni lepilo, ki drži skupaj številne družine, v času, ko vse več stvari trga domove narazen. Shanahan je odraščal s štirimi brati in zaposlenimi starši. „Vsi so bili vedno na poti,” pravi, „toda ob sobotah se je vedno našel čas za ogled kanadske Hokejske noči.” Ko se je družina zbrala pred televizijskim ekranom ob tedenski igri, se spominja Shanahan, je njegov oče kadil pipo in pestoval družinskega psa. Njegova mati je včasih naročila pico. Sam pa je bil še posebej vesel zato, ker je na Hokejsko noč lahko ostal dlje pokonci.
„V bistvu se bolj spominjaš družinskega rituala kot igre,” pravi. In to je povezovalna vloga, ki jo hokej še vedno igra.
KANADČANI LJUBIJO HOKEJ!
Ljubijo hokej? Ta beseda verjetno ni dovolj dobra za oris občutkov, ki se porajajo v ljudeh. Ni pravična. Morda nobena beseda ni pravična. Ker dejstvo je, da Kanadčani jedo, živijo in dihajo s hokejom. Za nekatere je hokej tisto, kar jih določa.
Hokej v Kanadi še naprej cveti … Cveti kot vir ponosa in zadovoljstva.
Piše: Mojca Mesojedec " href='http://triumfator.si/1-21/'>piše: Mojca Mesojedec
]]>piše: Mojca Mesojedec
Skoraj tri mesece je že, odkar sva pripotovala v to 7000 kilometrov od Slovenije oddaljeno deželo. Medtem sva se lepo ustalila, našla stanovanje in službe. Vse to je terjalo veliko truda in tudi časa, zato sem si šele sedaj vzela čas za moj prvi zapis. Ampak obljubim, da vam na naslednjega ne bo potrebno čakati tri mesece
Namestila sva se v Ajaxu, mestu s 110 000 prebivalci, ki se nahaja v regiji Durham. Tako so nanesle okoliščine in midva sva jih sprejela z odprtimi rokami, saj nisva ravno ljubitelja betonske džungle. Ajax ni majhno in ne veliko mesto. Če si zaželiva hrup in trušč na ulicah, skočiva na vlak in se odpeljeva 50 km proti zahodu, kjer naju pričaka največje kanadsko mesto z več prebivalci kot jih premore cela Slovenija – Toronto.
Božično vzdušje
Mašnjice, zvončki, lučke, zelena in rdeča, bunkice, dreveščki, jelenčki in navsezadnje – Božicek! Seveda! V tem duhu sva tu živela pretekla dva meseca, zato se pisanju o tem ne morem in nočem izogniti. Doma zavijamo z očmi, ko se vse to svetlikanje, bleščanje in podobne reči začnejo že s prvim decembrom. Če ste mislili, da je to zgodaj … Prva Božičkova parada na ulicah Ajaxa je bila natanko 6. novembra. Že dan po Halloweenu se namreč vse spremeni v barve Božiča. Novoletne jelke v nakupovalnih centrih, kjer igra božična glasba, okrašene ulice in hiše in najpomembneje – nakupovanje daril! Vse to že od prvega novembra. Sama se nad tem ne pritožujem, ker naravnost obožujem božično vzdušje, letos sem torej v njem živela kar dva meseca. Midva sva najino mini smrečico (za katero sva v dolar shopu z lučkami in okraski vred odštela celih 8 dolarjev, kar znaša približno 6 evrov) postavila 3. decembra in to je bilo zelo pozno. V vsem dogajanju pa me je verjetno najbolj navdušil Božiček. V nakupovalnem centru, kjer delam, so postavili pravi pravljični grad, kjer je Božiček vsak dan čakal na otroke in njihove starše, ki so obogateli za nov spominek – božično fotografijo. Tukaj ni tako kot v Sloveniji, ko otroci dobijo pismo za srečanje z Božičkom, ta pa jih nato obdari. Tukaj je skoraj greh, če otroka ne pelješ na fotografiranje s starim gospodom, za katerega moraš seveda odšteti nekaj dolarjev. In ne boste verjeli, koliko ljudi (predvsem tisti brez otrok) pripelje na fotografiranje z Božičkom svojega … psa!
Božična pojedina. Najpomembnejše praznično opravilo, poleg odpiranja daril, seveda. Nadevan puran, večji od naše pečice v Sloveniji. Ta nikakor ne sme manjkati na mizi. Midva sva bila povabljena k slovensko-kanadski družini (znanci od znancev od mojih staršev), pri katerih sva bivala prvi mesec. Gre za celodnevno druženje, izmenjavo daril in polnjenje trebuščkov z raznoraznimi dobrotami. Nekaj podobnega kot doma torej.
Grmeče vode Niagarskih slapov
Nato sva začela razmišljati o tem, kje bova staremu letu pomahala v slovo. Odločitev ni bila težka – na eni izmed največjih zanimivosti v Severni Ameriki, na Niagarskih slapovih. Gre za skupino treh velikih slapov na reki Niagari, ki razmejuje ZDA in Kanado.
Zadnji dan leta sva torej zjutraj nase ´navlekla´ kar nekaj slojev oblačil, še dodatnih nekaj sva spakirala za sabo. Najprej avtobus, nato vlak in spet avtobus. Po 180 km in nekaj več kot treh urah sva se znašla v luštnem mestecu Niagara Falls s 83 000 prebivalci na kanadski strani, ki nekako spominja na mali Las Vegas – taka in drugačna razvedrila, od igralnic do restavracij. Ker nisva imela blage veze, kje sva ob izstopu iz avtobusa, sva se ob obupnem iskanju toalete v precej vetrovnem in mrzlem vremenu sprehodila do centra dogajanja. Po kratki pavzi in topli kavici sva si končno želela oči spočiti na grmečih vodah, kot so Irokezi krstili ta veličasten naravni prizor. Stopila sva korak dlje in se usedla v kabino ogromnega kolesa (Sky wheel), ki naju je popeljal 53 m visoko … in od tam sva jih zagledala – Podkvaste slapove (Horseshoe Falls, tudi Kanadski slapovi), Ameriške slapove (American Falls) in Slapove nevestine tančice (Bridal Veil Falls).
Po prvih dveh krogih skoraj histeričnega fotografiranja in navdušenja sva si v naslednjih 5 minutah lahko nagledala mestece pod nama, bližnje razgledne stolpe ter grmenje voda. Niagarski slapovi sicer niso izredno visoki (komajda se uvrstijo med prvih 500 na svetu), so pa najbolj pretočni slapovi Severne Amerike. Rob Ameriških slapov in Slapov nevestine tančice skupaj meri 323,08 m, visoki so 53,6 m, pretočnost vode pa je 567,811 litrov na sekundo. Resnično dih jemajoči pa so kanadski Podkvasti slapovi, katerih rob meri 792,4 m, višina je 50,9 m, vsako sekundo pa čez rob prigrmi za več kot milijon kopalnih kadi vode – neverjetnih 2 271 247 litrov. Ob tem sem se spomnila na različne pustolovce in kaskaderje, ki so jih slapovi privlačili. Prečkali so jih po napeti vrvi, ali pa so se po slapovih spustili v sodovih. Norci …
Sicer pa se pretočnost iz dneva v dan spreminja, saj zaradi proizvajanja električne energije inženirji slapovom odvzemajo vodo (predvsem ponoči in v zimskih mesecih). Ob tem se tudi vodna višina reke Niagara močno spreminja, razlika znaša kar do 10 m.
Kako so nastali Niagarski slapovi?
Severno Ameriko je v zadnji ledeni dobi pokrival velikanski ledenik. Vode, ki so se topile na južnem delu teh ledenih gmot, so se zlile v morje, ki je odtekalo sprva v mehiški zaliv, Kasneje pa v Atlantski ocean. Kot ostanek celinskega morja v ledeni dobi pa so ostala Velika jezera. Zemeljski hrbet je ločeval globlje ležeče jezero Ontario od drugih jezer, ki so zdaj ostala brez odtoka. Iz jezera Erie pa je nastal pod pritiskom vode nekakšen pretok v jezero Ontario. Padajoče vodne gmote so se v tisočletjih zajedle v skrilaste in apnenčaste kamnine zemeljskega hrbta. Vodni padec je bil sprva čisto blizu jezera Ontario, zaradi izpiranja tal pa se je pomikal čedalje bolj nazaj in puščal za seboj kanal. V bližini jezera Erie teče Niagara, široka približno 1200 m, še razmeroma mirno. Razcep v manjši ameriški in večji kanadski slap se začne nedaleč pred padcem. Iz struge drveče reke štrli tu Kozji otok (Goat island), ki zavzema skoraj četrtino 1500 m široke reke.
Dan In noč glodajo vodne gmote rob, prek katerega padajo v globino, in ta rob se zato vsako leto pomakne za kakšen meter nazaj. V nekaj tisočletjih bodo slapovi dosegli jezero Erie. Padajoče gmote kamenja pa delajo strokovnjakom skrbi. Bojijo se, da se bodo nekoč zlasti ameriški slapovi spremenili v dolgočasno brzico – če se seveda pred tem ne bo kdo domislil, kako naj bi odstranili sipine, ki marsikje segajo že do polovice prepada. Inženirji pa gledajo trezneje na Niagarske slapove. Njim se je že od nekdaj zdela potrata, da grmeče vode neizkoriščene padajo petdeset metrov globoko. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so prvič tvegali poskus, da bi ukrotili del energije, ki jo cenijo na 50 milijonov konjskih moči. Prvo hidroelektrarno na Niagari pa je sicer zgradil Nikola Tesla in s tem začel elektrifikacijo sveta.
Happy New Year 2013 z Nelly Furtado
Praznovanje novega leta na Niagarskih slapovih je v Kanadi zagotovo največja in najboljša noč v letu. Zvečer so v mesto pridrvele množice ljudi. Ob razsvetljenih slapovih v Parku kraljice Viktorije se je namreč odvijal spektakularni novoletni koncert, ki ga prek televizijskih ekranov spremlja več kot dva milijona ljudi. Mini praznovanje z ognjemetom in odštevanjem za otroke smo doživeli že ob 21. uri. Pravo rajanje 60 000 ljudi pa se je začelo s prihodom Grammyjeve nagrajenke in kanadske superzvezdnice Nelly Furtado, s katero smo odštevali zadnje sekunde minulega leta. Ob treh ognjemetih, ki so švigali nad Niagaro, sva nazdravila s šampanjcem, skupaj z Nelly zapela njenega ´Maneaterja´ in nato jutranje ure pričakala ob obisku muzeja voščenih lutk, igranju mini golfa …
Lahko noč
Po dnevu počitka je bil tako kot pri vas tudi pri nas že čas za delo. Božični duh je torej mimo, lučk ni več, novoletne jelke ležijo zunaj in čakajo na smetarje. Najin mini drevešček pa bo še nekaj časa svetil. Kdo ve, morda celo do našega naslednjega slišanja … Pa lahko noč v Slovenijo!
Kanada.piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/1-19/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/10-10/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/11-10/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/12-9/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/13-7/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/14-6/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/15-7/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/16-8/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/17-6/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/18-6/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/19-6/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/2/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/20-6/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/21-15/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/22-5/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/23-5/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/24-5/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/25-5/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/26-4/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/27-5/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/28-5/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/29/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/3-19/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/30/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/31/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/32/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/33/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/34/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/35/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/36/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/37/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/38/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/39/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/4-19/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/40/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/5-17/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/6-17/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/7-13/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/8-14/'>piše: Mojca Mesojedec
" href='http://triumfator.si/9-11/'>