PESKOVNIK - triumfator.si - triumfator.si

Napravi to zmeraj

2014-05-19T00:00:00+02:00

Torej, zbudiš se vsako jutro ob isti uri, ko je zunaj še mrak, sonce pa se počasi in sramežljivo prebuja sorazmerno s tabo. Spal si eno uro premalo, zato se zbudiš slabe volje. Poješ jogurt ali kos kruha, namazanega z marmelado. Odpelješ se v službo ali se sprehodiš v šolo. Tam si naslednjih sedem, osem, deset ur. Vmes kavica ali dve, medtem ko si s sodelavcem/sošolcem izmenjaš nekaj vsakdanjih banalnih puhlic, ne da sploh razmišljaš o tem, kaj govoriš. Počakaš, da kazalec ure odbije štiri in se lahko zopet odpelješ domov. Vmes nekajkrat pomisliš, kako bi nategnil tisto hudo sodelavko/sošolko, ki te niti povoha ne. Potem si doma s svojimi običajnimi mislimi, nekajkrat pogledaš na uro in ugotoviš, da bo kmalu konec še enega novega dneva. A to te ne skrbi, ker boš jutri ponovil vajo.

piše: Jure Marolt

Življenje brez čustev, srca, razburjenj, pusto, mehansko življenje, po katerem bi lahko naravnal uro. Torek je enak četrtku, maj novembru, nikoli se nič ne spremeni, vedno se vse predvideva. Ista znamka špagetov, tune, paštete, ista znamka avta, srajce, ista poletna hišica na morju, isti prijatelji na petkovi pijači, ki so iz tedna v teden bolj redke. Tam je on, ki ga ne maraš, tam je ona, ki je ne razumeš. Veliko razmišljaš, predvsem o sebi, a ne veš, ali iščeš samega sebe ali se le zasleduješ na predvidljivi poti. Pri tebi je vedno na prvem mestu razum. O vsakem dejanju trikrat razmisliš, vsako situacijo natančno oceniš. Srce je pri tebi izključno zato, da ohranja primarne življenjske funkcije. Sicer ga ne razumeš najbolje. Pošilja neke sumljive signale, opominjajo te, da danes ne rabi biti kot včeraj, da ona ni kot tista prejšnja, da raja vedno ne najebe, ampak najebe tisti, ki se prepusti temu razmišljanju. Delaš, kar ti naročijo, ker s tem ne izzivaš usode.

Potem tekmuješ. Z njim, ker ima boljši avto. Z njo, ker ima višjo plačo/boljše ocene. Z njimi, ker jih nikoli nisi razumel. Tekmuješ tudi sam s sabo, v vsaki stvari. Da bolje izgledaš, da več narediš v istem času, da prihraniš več, da fukaš bolj pogosto, da postaneš bolj priljubljen, da tvoja zadnja objava dobi več lajkov kot prejšnja. V tem začaranem krogu nenehnega tekmovanja se vrstijo tvoje male zmage in porazi, ki so vitalen del tvojega vsakdana. Srce pa je še vedno nekje v ozadju, ne slišiš ga. Bije vedno glasneje in hitreje, ampak vztrajen, kot si, zaupaš razumu. Služi ti že celo življenje in poglej, kako daleč te je pripeljalo. Na sam vrh povprečnosti. Tam, kjer je največja gneča, kjer je naslednji človek na las podoben prejšnjemu, kjer pohval ne sprejemajo, saj trdno verjamejo, da so bile posredovane s slabimi nameni.

Ne ljubiš iskreno in brezpogojno, ker so te učili, da te ljudje vedno prizadenejo. Zato tudi ti nimaš slabe vesti, ko se poigraš s čustvi nekoga drugega. Tudi ti si samo človek in za vse veljajo ista pravila. Nekdo ti je pravkar ponudil, da ti pomaga znositi težke vrečke iz avta do hišnih vrat. A ne, to pa ne, gotovo ima slab namen, hoče me oropati. Ni problema, grem lahko sam sedemkrat tja in nazaj. Ne sprejemaš pomoči, ker je tudi sam ne ponujaš drugim. Vse, kar si naredil v svojem življenju, si naredil sam, brez tuje moči. Nikogar ne rabiš, ker si vsega sposoben sam. A s tem si le najbolj osamljen, brez strasti, brez upanja, robot v človeškem telesu, utelešena suhoparnost, ki jo takoj prepoznaš.

Namesto da bi bil zaljubljen v tako preprosto stvar, kot je zrak, ki ga dihaš. Ker ga imaš za samoumevnega. Ves svet in ljudje v njem, vsi se vsak dan neprestano trudijo, da nam pokažejo čim manj stvari, ki jih je vredno imeti rad, z vsem, kar imaš v sebi. Na tebi pač je, da ne obupaš. Da vztrajaš, ko te rinejo po tleh. Da se nasmeješ, ko te žalijo. Da ljubiš, ko drugi sovražijo. Da te udarijo po levem licu, ti pa jim nastaviš desnega. Sonce se za nas zbudi čisto vsak dan, nekateri pa se z vso močjo trudijo, da ga zastrejo z oblaki. Ne bodi kot drugi, pomagaj mu, da sije za tiste, ki si to zaslužijo.

Na zdravje!

2014-05-12T00:00:00+02:00

Nekateri prizori iz otroštva se ti živo vžgejo v spomin, kot bi ti nekdo osmodil kožo z žerjavico. Mislim, da sem imel 11, 12 let. V spalnici svojih staršev, kjer je močno opit ležal moj oče. Za njim sem počistil vso bruhanje, ki ga je izločil po postelji in ob njej. Najbolj nenavadno pa mi je bilo dejstvo, da tam leži trideset let starejši moški, sicer mogočna figura, povsem nemočen, ki se je smilil samemu sebi, medtem ko je njegov otrok pospravljal njegovo bruhanje. Takrat sem si obljubil, da nihče od mojih potomcev mene ne bo nikoli videl v takem stanju.

piše: Jure Marolt

Moj fotr ni bil nikoli pijanec. Pač eden tistih, ki je preveč spil, ko je bil v družbi, ker ga je to hkrati razpoložilo in opogumilo. Tak, kot so bili včasih domala vsi. Tisti, ki so rabili alkohol zato, da so ubežali vsaj za trenutek ali dva iz svoje kože. Alkohol kot izhod v sili.

Nisem čistun, ne razumi me narobe. Tudi sam pijem, ampak v večini primerov pazim, kako doziram. To pomeni, da se ga ne napijam samo zato, ker se ga lahko. To pomeni, da ne pijem zato, ker bi rad ubežal nečemu v svojem življenju. To pomeni, da nikoli ne pijem zato, ker verjamem, da zaradi tega izpadem kul. To je bil mogoče trend pri naših šestnajstih, potem je pa to le beden izgovor zato, da s tem zakriješ globlje rane. Vsak kdaj zajebe, temu se je nemogoče izogniti. Gre za to, kako v takem položaju potem odreagiramo oziroma kako se ob tem obnašamo.

Alkohol večino ljudi zamori, to je povsem jasno. Ne nabije te z energijo, ampak te trdno prizemlji, vzame ti večji del elana, zamegli čute in razsodnost.

Slovenska folklora je ta, da je bolan tisti, ki nima glažka v roki. Glaž kot simbol klenega, pokončnega človeka. Na kamnitih stopnicah pred vrati zidanice, obsijan s soncem, kot da bi sam Dioniz pozdravil njegovo odločitev. Dokler seveda človek ne začne delati kretena iz sebe.

Agresivni pijančki. Tisti, ki so pri belem dnevu nedolžno jagnje, zvečer po nekaj pirih pa najbolj glasno, grozeče in nadležno bitje, ki se čuti dolžnega obračunati z vsemi. In tisti »prijetni« vonj, ki je globoko zažrt v njihovo kožo in se ga ne znebijo, četudi se cele dneve drgnejo v banji. Ljudje morajo čim prej ugotoviti, da se ne morejo oprijeti alkohola kot zadnje rešilne bilke v svojem življenju, ker jih bo potegnil le še globlje. In kar je pri alkoholikih še najslabše, imajo neverjetno sposobnost, da v svoj drek porinejo še veliko tistih, ki jih obkrožajo.

Zgodbe ljudi, ki so živeli z alkoholiki, so pogosto najbolj pretresljive. Fizično nasilje, psihično izživljanje, konstantni strah v zraku, ki je prisoten tako pogosto kot vonj po pivu v zadahu dežurnega krivca za nastalo situacijo. Zanimivo, da se marsikdo oprime steklenice zato, da ubeži realnosti, a se ne zaveda, da potem v svojo skrivenčeno realnost potegne še marsikoga drugega. Nobena druga stvar ni uničila toliko družin, življenje, zakonov in zvez kot prav alkohol.

Vidite torej nesmiselnost tistih pivskih nominacij? Kdo več spije v čim krajšem času in se s tem postavlja pred drugimi? Sam bi bil najbolj srečen, če bi posedoval sposobnost Azijcev, ki se opijejo že takrat, ko samo odprejo steklenico piva. Menda jih jebe nek encim, ki ne prebavlja alkohola. Veš, koliko denarja bi potem privarčeval? Skrajni čas je, da nehamo poveličevati tiste, ki lahko spijejo največ, ampak se poveselimo s tistimi, ki so ob kozarčku ali dveh najbolj zabavni, prijetni in pripravljeni za ples. Poanta alkohola ni v tem, da te čim prej zadene, ampak da ga dejansko zaužiješ s čim več čuti. Hedonistični pristop do dobre kapljice se je izgubil v dirki za čim hitrejši fiks. Namesto alkoholnega delirija bi človek moral izgubljati razum ob tem, ko poizkuša zaužiti vse lepo, kar mu ponuja oseba ali trenutek. Mene je včeraj navdušilo mlado dekle na invalidskem vozičku, ko je s tako pristno navdušenostjo in iskrenostjo z vsako svojo potezo izžarevalo nekaj težko dosegljivega. Ker se niti za trenutek ne smili sama sebi, čeprav ji je veliko vzeto, saj se zaveda, da ji je obenem mnogo več dano. Ona ima nekaj, česar jaz še nimam, a vztrajno iščem.

Kozarček vina na dan odžene zdravnika stran. Liter vina na dan te pa zjebe do amena. Človek bi moral imeti le moralnega mačka, ker ni ogovoril tistega lepega dekleta, ki ga je dlje časa opazoval, ne pa da se vsako drugo jutro komaj sestavi, ker je včeraj spil več kot njegov kolega in se potem s tem še hvali.

Cona udobja

2014-05-05T00:00:00+02:00

Nekateri izrazi imajo precej več smisla in poslušljivosti v drugih jezikih. »Comfort zone« je eden od teh. Vseeno, bodimo v teh razklanih dneh nekoliko bolj enotni in se zadovoljimo s cono udobja. Jezik ne tleskne tako sočutno ob ustno nebo kot v angleščini, se strinjam, ampak malenkosti na stran. Kaj pravzaprav je cona udobja? To je tisti navidezni ali dejanski prostor, ki se ga na vse pretege ne upamo zapustiti.

piše: Jure Marolt

To so tiste reči, na katere smo navajeni in se posledično v njih/z njimi najbolje počutimo. Recimo določena znamka avtomobila ali mobilnika, zato vse druge vztrajno zavračamo. Podobno je tudi z ljudmi. Imamo skupino ljudi, ki jo razumemo, in se zato bojimo odpreti novim posameznikom, ker ti lahko razbijejo naš navidezen oklep, našo cono udobja. Prav ta strah je tisti, ki nam ne dovoli, da jo zapustimo. Vendar šele s tem, ko poizkusimo nekaj novega – stvari, ljudi, kraje, okuse –, lahko dokončno zaužijemo življenje.

S ponavljanjem enega in istega vzorca iz dneva v dan, z druženjem z vedno istimi ljudi vztrajno ubijamo kreativni del sebe, ki hrepeni po vedno novih doživetjih. Tudi iz napak se človek lahko marsikaj nauči, ampak občasna napaka v odkrivanju vedno nečesa novega je veliko več vredna kot majhni uspehi znotraj predvidljivih vzorcev, ki dolgočasijo ne le nas samih, ampak tudi okolico. Zelo težko je zapustiti cono udobja. Izredno težko je reči, da imamo dovolj majhnih zmagoslavij, ki pa so bila vedno pričakovana, saj smo se gibali v ustaljenih ritmih. Včasih moramo pač upoštevati nasvet Louja Reeda in se sprehoditi po divji strani. Se usesti sredi lepega dneva na travo v mestnem parku, odpreti mrzlo pivo in razmišljati, kaj bi raje bili, če bi imeli možnost: mogočno drevo ali deroča reka.

Tudi sam imam pogosto težavo s cono udobja, natančneje s tem, da jo zapustim. Vem, v katerih stvareh sem dober, v katerih sem zanič, in zato ponavljam prve in se izogibam drugih. Vseeno se vztrajno trudim poizkusiti nekaj novega, delati stvari, v katerih sem slab, da bi bil v njih boljši. Pogosto mi ne uspe, ampak tukaj gre bolj zato, da se ne ustrašim izziva. Ko se enkrat bojiš živeti – in človek, ki vsak dan živi povsem na isti način, obkrožen z istimi ljudmi in občutki, je zame največji bojazljivec med vsemi –, potem postane življenje sila dolgočasno. Potem obstajajo res le še dnevi v tednih in meseci v letih, medtem ko odštevaš čas do penzije. Mimo tebe gre nekaj tako čarobnega, kot je prebujajoča se pomlad, hladen piš vetra na soparno julijsko popoldne ti postane samoumeven, jeseni ne grabiš listja na kup samo zato, da se lahko potem vržeš vanj, in pozimi ne postaviš novega snežaka na vrtu, čeprav se stopi le nekaj ur kasneje. Vse je v trenutkih, v instancah čiste sreče in domala zemeljske blaženosti.

Cona udobja se kaže tudi v tem, da pišeš vedno o istih rečeh. Da vedno bentiš, da vedno ponavljaš ugotovitve drugih in se bojiš razvijati lastne misli. Cona udobja je ta, ki vam govori, da je povsem v redu, če preživite še en večer v postelji z laptopom v naročju. Vendar interaktivni stik še zdaleč ni primerljiv z dejanskim in vsi dobro vemo, da je bil človek ustvarjen zato, da se ga dotikamo, čutimo in zaužijemo. To pa je nekaj, kar sila težko dosežemo doma, ko smo sami s svojimi mislimi. Vsak trenutek je najboljši možni čas, da spoznamo nekoga novega ali poizkusimo nekaj novega. Včasih je že misel v pravo smer prvi korak, da se premaknemo iz naše cone udobja. Vendar ne sme vse ostati le pri besedah. Ko boste potegnili črto pod svoje življenje, se spomnite na čim manj obžalovanj. Predstavljajte si cono udobja kot kletko, ki vam preprečuje, da dosežete vse tisto, o čemer ste kdaj sanjali. Osvobodi se okov, tukaj in zdaj.

Resničnost ali iluzija?

2014-04-28T00:00:00+02:00

Ko sem prišel domov, je bila televizija že prižgana, MTV Adria. Na ekranu sem zagledal več ljudi, nekje med 20-im in 30-im letom, vsi tipi nabildani, vse ženske umetne in izumetničene, vsi skupaj brez polovice zdrave pameti, ki so se pogovarjali samo o tem, kdo lepše zgleda, kdo več gvihta, kdo zna boljše uporabljati maskaro in kdo več spije, ne da kozla.

piše: Jure Marolt

Iz skrajno raziskovalnih vzgibov sem gledal približno pol ure tega skrajnega kretenizma. Zavem se, da v globoki nejeveri premikanje ljudi na ekranu spremljam z napol odprtimi usti, kar je bil seveda znak, da sem se že začel tudi sam poneumljati.

Šlo je za resničnosti šov, kjer so v eno hišo zaprli osem ljudi v Manchestru v Angliji, katerih edina naloga je bila, da so bili čim bolj neumni, ergo za potencialne gledalce zanimivi. Tipi, ki so imeli bolj urejene obrvi kot vsaka manekenka in so se vsak večer sprejali s porjavitveno kremo, medtem ko so razglabljali le o tem, katero bodo poizkušali kresniti ta večer. Pičoze, ki so bile bolj umetne kot rože na pokopališču, naličene pa v maniri slepih tranzvestitov z malarskim čopičem v roki. One so se seveda pogovarjale le o tem, katera je lepša in zakaj.

In to je celoten šov. Preveril sem spored kanala. To serijo so vrteli štiri ure zapovrstjo, Beauty School Cop Outs. Isti dan so sledile še serije z enako pomenljivimi naslovi: Snooki in Jwoww 3 (?), Sleeping With The Family, The Walleys 3, Ex On The Beach, da raznih Jordie/Gordie Shorov sploh ne omenjam.

Ta reality sranja torej vrtijo cel dan. Ogromno ljudi s povsem izkrivljenimi pogledi na svet, kjer jih zanima izključno (minljiva) fizična lepota, medtem ko njihovi pogovori na ravni neandertalcev, ki so jim pridevniki tuji, medmeti pa ljubi. Ampak ti šovi se vrtijo z nekim razlogom. To je tisto, kar, kot kaže, ljudje gledajo. Ko so v tem kraljevali Američani, se temu še nisem preveč čudil, saj gre za izprijeno neuravnotežen narod. Ampak sedaj imajo že britansko verzijo tega zaostalega kramljanja, tudi avstralsko. Ali lahko potem kmalu pričakujemo tudi slovensko? Recimo Mestno četrt, kjer bodo razni Nejci poizkušali v Cirkusu nategnit Zale, medtem ko bodo to vse ljubosumno spremljale Tinkare?

Nikoli nisem maral resničnostnih šovov. Ko ljudje spremljajo življenja drugih, neznanih ljudi, namesto da bi živeli svojega. Polno tisti ljudi, ki so potem »famous for being famous«, brez posebnega razloga torej. Ampak ti resničnostni šovi podepiliranih, s kemijskimi zvarki nabitih Kenov in neumnih, prekomerno naličenih Barbik, ki jim je pomembno izključno to, kdo ima lepše lase, res ne more biti standard oziroma zgled mladim, ki se še iščejo v svojem življenju. Če bi bilo življenje dejansko tako plehko, potem bi lahko ob rojstvu usmrtili vsakega otroka, ki ne bi imel potenciala, da bo nekoč, pa čeprav za zelo kratek čas, resnično lep.

Vedno me je skrbelo za tiste, ki gledajo žajfnice, kjer vse tako čustveno in kričeče doživljajo, da s tem škodujejo gledalčevemu psihofizičnemu zdravju. Ampak po kratkem ogledu teh MTV resničnostih šovov vidim, da so ti mnogo hujši za vsakršno zdravje vsakega posameznika. Še posebej, če so tem vplivom izpostavljeni tisti, ki so zunanjim vzgibom najbolj dojemljivi. Sedaj že najstnice pri nas furajo tisti pajkice look, da se le poudari njihova zadnjica. Seveda je ne prekrijejo s kakšnim bolj elegantnim delom oblačila, kot je bilo vedno mišljeno, ampak so pajkice kar oblačilo samo zase, kot hlače. Fantje pa že češejo eden drugega, medtem ko štirje tolažijo tistega, ki ima mozolj na čelu, da je še vedno najbolj čudovita oseba na svetu. Upam, da to ne preraste v še bolj izprijene oblike oblačenja/izražanja in da ne bodo izbirali prijateljev le na podlagi tega, kako zgledajo. Ker potem bodo z leti, ko se jim pojavijo gubice in sivi lasje, vsi tečni za popizdit.

Izogibaj se sranja na televiziji, raje preberi knjigo. Pelji dekle na sprehod. Speci muffine. Koga nasmej. Tudi sebe, to še kako šteje.

Pazi, kaj si želiš!

2014-04-21T00:00:00+02:00

Pazi, kaj si želiš. Morda se tvoja želja tudi uresniči. Vse naše življenje nas vodijo neke želje, ki se razlikujejo pri vsakem posamezniku. Nekateri želijo denar, drugi slavo, tretji pet otrok in urejen vrt, četrti pa le naslednji obrok. Težava z željami je v tem, da se človek po navadi nikoli ne zadovolji.

piše: Jure Marolt

Prihraniš veliko denarja, dovolj, da živiš lepo in urejeno, a ga naenkrat hočeš še več. In potem, ko ga imaš še več, ga hočeš še več. Namesto ene zaposlitve si najdeš še drugo, ker imaš s tem dve plači. A cene, ki jo moraš zato plačati, ne upoštevaš. Cena je tvoj prosti čas, druženje z ljudmi, ki so ti blizu, vrtoglav način življenja, ki v svojem prehitrem tempu ne dovoli, da globoko vdihneš. Potem se enkrat zaveš in imaš več denarja, kot ga boš kadarkoli potreboval, a živiš sam, ker si s svojo pohlepnostjo odgnal druge ljudi iz svojega življenja, hitreje se staraš, ker si postal verižni kadilec in spiješ tri kave do prve dopoldanske malice in imaš dvajset kil več, kot bi si želel. Ampak lej, denarja imaš pa veliko.

Znanstveno dokazano je, da so ljudje, ki so kdaj na loteriji zadeli večjo vsoto denarja, čez leto dni bolj revni, kot so bili pred zadetkom. Ker vmes razvijejo grde in drage razvade, ki jim vztrajno odžirajo tisti denar. Ko pa tega zmanjka, pa tudi nimajo več, da bi te drage razvade vzdrževali.

Nič ni narobe, če si kdaj v življenju rečeš, da si zadovoljen s tem, kar imaš. To ne pomeni, da se zadovoljiš in izgubiš strast v svojem življenju, ki bi moralo biti vodilo vsakega pri njegovem delovanju, ampak da te pohlep ne premami. Nekateri hrepenijo po slavi, pa se ne zavedajo, da težje najdeš zadovoljno in srečno slavno osebo kot pa Črnogorca, ki uživa v delu.

Bral sem teorijo kitajskega filozofa, čigar imena si seveda nisem zapomnil, ker so vsa preveč podobna, ki je dejal, da je idealna življenjska teorija pol-pol. S tem je hotel povedati, da mora imeti človek toliko, da mu je lepo v življenju, a še vedno ne dovolj, da bi si lahko privoščil vse, kar mu pade na pamet. Da je zadovoljen s sabo, a še vedno hrepeni po več. Da ga žene želja po boljšem, a ne na račun drugih. Pol-pol. Nekaj imaš, vsega še zdaleč ne. Imaš pa zato nasmeh in manj gub, ker ne dovoliš frenetičnemu ritmu sodobnega življenja, da te posrka v svoj vakuum in razgradi vse vredno, kar si nekdaj nosil v sebi.

Mislim, da je tisti, ki je načrtoval človeka, povsem pravilno določil njegova življenjska obdobja. Ko začnemo odraščati in se spoznavati s pastmi življenja, ga jemljemo za najbolj samoumevnega. Okoli dvajsetega leta, ko naj bi bil človek fizično na svojem vrhuncu, je tudi najbolj neumen. Potem z leti, vzporedno z degradacijo svojega videza, začne stvari dojemati bolj celostno in rožnato. Zato lahko v zadnji tretjini svojega življenja sprejmemo vse gube, polomljene okončine in nesramno neprivlačen obraz v ogledalu, ker smo sprijaznjeni s tem, da smo življenje živeli, in ne da smo ga le preživeli.

Nihče ni še nategnil življenja, ni ga junaka. Številni so ga želeli pretentati, pa jim ni uspelo. Če hočeš denar, slavo, najbolj hudo bejbo ali direktorski stolček, za katerega se poteguje še dvajset drugih ljudi, boš zato plačal davek. Davek na dodatne želje. Hotel si preveč, zato ti življenje nekaj da, drugo ti pa vzame. Človek ni nikoli zadovoljen. Žival v naravi je zadovoljna, če je uplenila naslednji obrok. Ona ne kopiči hrane za dva meseca vnaprej. Zadovolji se, ko so zadovoljene njene primarne potrebe. Človek je pa razvil še nešteto drugih potreb in je pripravljen žrtvovati svoje življenje, zato da jih izpolni. Poanta življenja ni v tem, da imaš vse. Poanta je v tem, da ljubiš, živiš, se smeješ, uživaš, kdaj zajebeš, se zabavaš, sprehajaš, uživaš v pomladi in da nikoli ne izgubiš tiste iskrice v očeh. Iskrice, ki da drugim vedeti, da se za njimi skriva prijazen in dober človek, ki se trudi, tudi ko mu ne uspe. Ki ljubi, ker drugače ne zna, in ki ne obsoja, česar ne razume. Mislim, da takemu tudi življenje na koncu razkreči noge, da vsaj enkrat užije vse te sladke sokove, ki jih ponuja. Da se predata strasti in v tem brezsramno uživata.

Plesniva tečnoba

2014-04-14T00:00:00+02:00

Na kurac mi gre ta nova oddaja. In ta njena voditeljica. Pravzaprav je ta celoten TV program v kurcu. Na kurac mi gre on, ker je drugače oblečen. In ona, ker ima čudno barvo las. On, ker prepočasi govori. Ona, ker pleše salso, ker jaz plešem swing. Na kurac mi gre vse, ker mi pač lahko gre na kurac. Tudi ti, ki to bereš.

piše: Jure Marolt

Ta »I don't give a fuck attitude« je zanimiv, če si morda star petnajst let. Saj veš, kako gre. Kot otrok si naiven, misliš da je svet le rožnat in posledično pričakuješ le lepe reči. Potem pa te počasi, a vztrajno začne tepsti. Stvari, ki jih nimaš, ljudje, ki te razočarajo, situacije, ki jih ne razumeš. Torej je jezen najstnik le logičen odgovor na življenjska razočaranja. Ampak potem z leti to prerastemo, kajne? Kajne?

Tudi jaz sem bil eden jeznih najstnikov. Zakaj pa ne, takrat je bilo to kul. Vse, kar ni bilo natanko tako, kot imaš sam zamišljeno, pač zavrneš. S kančkom cinizma, da je somišljenikom zabavno. Vendar z leti človek ugotovi, da je življenje pravzaprav čudovito. Vse te male stvari, ki naredijo lepo, zaokroženo celoto. Sončen pomladen dan. Veter v laseh. Tvoj komad na radiu. Mrzlo pivo na terasi in tišina, ki jo prekinejo le prijetno ptičje čivkanje in zvok otroške igre nekje v bližini. Če bi danes razmišljal enako, kot sem pred desetletjem, bi bil globoko razočaran nad sabo. Dejansko bi bil človek, ki je zaostal v razvoju. Ko je prenehal s fizično rastjo, se je končala tudi mentalna.

Ne razumem ljudi, ki jih čisto vse moti. Ne obsojam jih, morda tako pač najlažje shajajo sami s seboj, ampak razumem jih ne. Starejši kot 25 let in zamorjen. Jezen na cel svet, ker je pač lahko. Jezen zato, ker je bil to tudi v srednji šoli in je bil zato kul. Ampak ni opazil, da je njegov krog prijateljev iz leta v leto ožji. Ker človek z določenimi leti spozna, da ni pripravljen prenašati sranja drugih. Vse je prelepo, da bi nam nekdo razlagal, kako je vse slabo. Z večnimi ciniki in nergači je ista zgodba kot s kruhom. S časom postanejo plesnivi in neprebavljivi.

Pred nekaj dnevi mi je prečkalo pot res lepo dekle. Ravno se je ozrla v mojo smer in se mi tako lepo nasmejala, da nisem zardel le sam, ampak je z mano zardel ves svet. Glede na to, da se je takrat pogovarjala s prijateljico, je možno tudi to, da se je tako čudovito nasmejala nečemu, kar je ta rekla. Ampak to mi je povsem vseeno. Vem, da sem to videl in vem, da se vsake toliko zgodijo čudoviti, na prvi pogled nepomembni trenutki, zaradi katerih je pač čisto vsak dan lahko nekaj posebnega. Vendar obstaja zato pomemben pogoj. Iskati moramo dobro, ne slabo.

Ni lažjega, kot da te vse moti. Če hočeš, lahko najdeš nekaj slabega čisto v vsaki stvari. Ampak v tem je tudi hakelc celotne zadeve. Isto je z lepim. Če hočeš, je vedno tu. Sploh ni skrito, ampak le čaka na nekoga, ki ga je pripravljen odkriti. Vsak mora sčasoma ugotoviti, da univerzalni prav ne obstaja. Obstaja moj prav, tvoj prav, njegov/njen prav. In noben od teh 'prav-ov' ni več ali manj vreden, samo različni so. To je najbolj čudovita stvar. Vsak človek je tako drugačen od drugih in predvsem mene, da lahko celo življenje odkrivaš tiste malenkosti, ki ga delajo posebnega. Naslednjič, ko boste imeli ob sebi nergača, cinika, hujskača, ki bo zopet poizkušal biti kul in popljuvati čisto vse, kar mu pride pred oči, se morate zavedati tudi dejstva, da to pove vse o njem. Več stvari ga moti na drugih, več težav ima sam s sabo. S tem ne ciljam na to, da se ne izpostavi stvari, ki vas zmotijo, ampak da se vedno ne ubesedi in zapiše le slabo, temveč tudi dobro. Ne bomo več dovoljevali takšnega grobega in namenskega zanemarjanja vsega dobrega, dovolj imamo!

Če pa najdeš srečo le v nesreči drugih, potem si pa ti najbolj nesrečen med vsemi turobnimi, zamorjenimi obrazi. Nasmeh, lepa beseda, povabilo dekleta na plesišče ali pijača s prijatelji. Vse je tako preprosto, da bi morali biti res pravi kreteni, če bi tudi to uspeli zakomplicirati.

Geštel

2014-04-07T19:11:33+02:00

7. april 2013. Pred natanko enim letom sem prvič začel z vadbami t.i. hišnega fitnesa. Zelo živo se spominjam tega dne, »Insanity fit« test, približno pol ure nerazumljivega skakanja in posledičnega potenja. Naslednji dan pa tak musklfiber, kot bi me z nožem rezal po golem telesu. In to v mišicah, ki sploh nisem vedel, da obstajajo. Prvih nekaj dni »Insanityja« zvečer še zaspati nisem mogel, ker me je pač bolelo čisto vse. Ampak to je bila dobra bolečina, tista, ki mi je dala vedeti, da delam nekaj prav.

piše: Jure Marolt

60 dni »Insanityja« sem seveda zaključil, čeprav me ni nikoli povsem osvojil. Vse preveč skakanja in cardia za moj okus. Potem se prestopil na stran »p90x-a«, kjer gre bolj za definicijo in pridobivanje mišične mase in v tem sem se bolj našel. Zadevo sem že tolikokrat ponovil, da je danes točno leto dni, kar sem začel, v tem času pa nisem niti enkrat izpustil telovadbe. Se pravi 365 dni zapored. Kar fajn. Ne glede na to, ali je bil božič, silvestrovo ali rojstni dan, ali sem bil bolan ali mačkast, svoje sem oddelal vedno. Tudi ko sem bil na morju. Ker sem bil vedno mnenja, da so najpomembnejše telovadbe tiste, ko se počutiš zanič in se resnično mučiš, da jih zaključiš. V optimalnih pogojih lahko vsak nekaj naredi, ko trpi, je pa potrebne več volje. In vse, kar imam od fitnes opreme, je medvratni drog, nekaj uteži in podlago za jogo. Vse ostalo lahko narediš z lastnim telesom in nekaj ravne površine.

Ko sem začel z »Insanityjem«, sem imel 93 kil na 1,90 metra višine. Pogosto sem slišal, da sem že malo okrogel. V prvih nekaj tednih sem prišel do 88 kilogramov, ki jih imam še danes. Torej pet kilogramov razlike. Vendar so mi mnogi začeli govoriti, da sem suh. Vsega pet kilogramov je bilo potrebno, da sem prišel od nekoliko okroglega možaka do suhca. Slišal sem tudi mnenja, da se mi precej malo pozna na definiciji, glede na to, da telovadim vsak dan. To razlagam le zato, ker ljudje le stežka sprejmejo, da nekdo naredi veliko za svoje zdravje in se to tudi dejansko pozna. Veliko lažje je, če je nekdo ali suh ali debel, idealne teže naj ne bi imeli, ker s tem mečemo slabo luč na vse tiste, ki je nimajo. Bodimo realni, teh je večina.

Kar se prehrane tiče, sem velik zagovornik vsega naravnega. Se pravi tega, kar babica proizvede na vrtu. Nobenih praškov in dodatkov, takšnih ali drugačnih stimulansov. Kar da, pač da. Jem čisto vse, čeprav danes telo »junk food« spontano zavrača. Kar ne pomeni, da se vsake toliko ne pregrešim. Če me kdaj zlobni glas v moji glavi še prepriča, da pojem kakšno pico, me potem telo opomni, kakšno gromozansko napako sem storil, saj postanem utrujen, nepremičen in zamorjen. Da o kakšnih zvarkih v stilu Coca Cole sploh ne zgubljam besed, saj dobesedno čutim, kako zavre v mojem želodcu. Voda, voda, pivo, voda, vino, voda. To je vse, kar pijem. Tudi sladkarije so mi zelo ljube, ampak v zmernih količinah. Sicer pa je zelo veliko naravnega sladkorja že v sadju.

Redna dopoldanska telovadba je zame postala nekaj povsem samoumevnega, brez tega ne morem več. Je kot zajtrk, pogoj za dober dan. V tem letu dni nisem bil niti enkrat poškodovan in spim mnogo boljše. Ker lahko vse slabe stvari, ki se nakopičijo v meni, iz sebe spravim že s telovadbo, tudi bolj rožnato gledam na celoten svet. Presnovo imam povsem urejeno in ne morem se več zrediti, ne glede na to, koliko pojem. Prvič v življenju sem eden tistih, ki ga drugi gledajo z zavistjo, ker lahko poje vse, pa se mu to ne pozna.

Ko človek po dolgem času začne s telovadbo, najprej hitro izgubi nekaj kilogramov, ampak ti so zavajajoči. To je predvsem voda v telesu in potem se začne pravi boj. Zato ne poizkušajte hujšati z dietami, ampak s telovadbo. Ker tisti kilogrami, ki ste jih izgubili s stradanjem, se bodo vrnili. Še težji kot prej.

Pri svojih skoraj 30-ih sem v najboljši formi v življenju. Bolečin v križu nimam več, imel sem tudi ponavljajoče se težave s kolenom, ki so se tudi razrešile. Največ težav imam z vajami z ravnotežjem, ampak zato na njih še toliko več delam. Kdor še nikoli v življenju ni poizkusil z jogo, mu jo najtopleje priporočam. Ker izpostavi tvoje šibke točke in ti da najbolj vedeti, na čem moraš največ delati. Moraš zapustiti svojo cono udobja, da se lahko premakneš naprej.

Bil sem debel otrok in mladostnik. Ker sta bila tudi starša oba okrogla, sem vedno mislil, da je to tudi gensko pogojeno. Dokler nisem ugotovil, da je to le izgovor. Vedno me presenetijo tisti ljudje, ki začnejo telovaditi meseca maja, da bodo v formi za na plažo. Lanskega maja in bi še bilo kaj od tega, mogoče. Človek ne telovadi samo zato, da bo telo bolj fukabilno. Telovadiš zato, ker tvoje telo to potrebuje in se zaradi tega bolje počutiš. Dobro telo je potem le logična posledica dolgotrajnega in načrtovanega dela, ne pa instantnih rešitev, da boste teden dni v letu dobro izgledali na plaži, potem pa dalje po ustaljenih, zgrešenih smernicah.

Problem s temi visoko intenzivnimi vajami v stilu »Insanityja« in »p90x-a« je v tem, da mora biti posameznik že v kondiciji, ko jih začne. Če si na ničli in se lotiš tega, ne boš zaključil, ker je prenaporno in ti vzame voljo do življenja. Ko pa si v formi in se odločiš, da jo še izpopolniš, potem pa le veliko vode in pavze med vajami in uspeh za zdravo telo je pred vrati. Takšno, kot je tebi všeč, ne drugim. Nikoli ni dobro, da nekaj počneš zaradi drugih. Meni je povsem vseeno, če sem za druge suh, debel, kosmat, deformiran ali pa okej. Telovadim zaradi dobrega počutja in svoje lastne želje in potrebe.

Telovadim zato, ker mi telo vsak dan znova na več načinov pove, da je to prava stvar. Ni je boljše stvari, kot je pogovor z lastnim telesom. Ker nam vedno pove, kaj hoče in kaj mu paše. Jaz poskrbim zanj, ono pa zame.

Tri, dva, ena ... škljoc!

2014-03-31T20:29:13+02:00

Najprej so bile tiste pivske nominacije. Potem so sledile razne sklece, počepi, metanje na koš, vse na videu. Sedaj so aktualne fotke bejb brez makeupa, menda se s tem borijo proti raku. Neveden kot sem, nikoli nisem ugotovil, da so ličila in ta ostudna bolezen dejansko soodvisna. Ampak to so vse izgovori tam, kjer ni nobene potrebe, da sploh so.

piše: Jure Marolt

Zakaj je ljudem tako nerodno pokazati del svoje narcisoidne plati? Vsaka fotka ali filmček ne potrebuje zgodbe ali razloga. Kdaj pa bomo ovekovečili svoj videz, če pa ne sedaj, ko smo mladi in lepi? Čez trideset let, ko bomo brez sprednjih dveh zob in las? Nekateri so snemanje teh svojih metanj trojk opravičevali s tem, da potem darujejo 5 evrov za gasilce, da je celotna zgodba dobrodelna. Kot je rekel eden mojih prijateljev: »5 evrov sem daroval, posnel se pa ne bom.« To pozdravljam.

Sharing is caring. Zato pa imamo najboljše mobilne telefone, ki nam naredijo boljše fotke, kot so jih vsi naši fotoaparati pred tem skupaj. Povsem vseeno je, če nekdo dnevno objavi 12 svojih fotk, naj si bodo še tako banalne, če se pa zaradi tega bolje počuti. Težava je v tem, da se večina ljudi noče »kar tako« izpostavljati in potem izkoristi priložnost teh nominacij, da se pokaže z razlogom. Nič ni lepšega kot samozavestna, izvirna oseba pred objektivom, ki ve, kaj hoče, in to zabeleži. Ki ji ni nerodno, če je njena zadnja slika dobila štiri lajke manj kot ena pred tem. Ker se fotka zase in za spomin, ne pa za obče dobro.

Še ena stvar: ljudem ne boste všeč v nobenem primeru. Če nikoli ne boste nič objavili, vas bodo imeli za nesamozavestne. Če boste redno postavljali svoj lepši, levi profil napudranega obraza na ogled, pa jim ne boste všeč, ker ste naduti. Tako da, če stremite po tem, da zadovoljite druge, nimate prav nobene možnosti.

Jeba je s temi pametnimi telefoni. Odkar ga imam sam, sem bolj neumen. Res pa je, da je moje življenje z njim lažje. Priznam, da ga tudi v primeru, ko sem v družbi, vsake toliko preverim, če je kaj novega. Moti pa me situacija, ki sem jo opazil nedolgo tega za sosednjo mizo v gostilni, kjer so sedeli trije fantje mojih let in si je vsak z nekom dopisoval. Torej sedeli so skupaj, fizično so bili prisotni, a z glavo so bili nekje povsem drugje, sploh se niso pogovarjali. To pa žal ubija osebni odnos. V dejanskem pogovoru ne bo dovolj, da boš dekletu namenil najbolj aktualnega smajlija na svoji emoji tipkovnici, ampak boš moral uporabiti čisto prave besede in pokazati resnična čustva, če boš želel, da boš zanjo kaj več kot le nadležen spomin na obupen petkov večer.

Ker je telefon tako priročen, pač vedno v mojem hlačnem žepu, sem sedaj tudi na sprehodih bolj pozoren na lepe stvari, ki bi lahko naredile dobro fotografijo. Tudi oblečem se lepše, ker lahko to zabeležim v svojo galerijo slik. Nič ni narobe s tem, če odkrivamo lepo v naravi, lepo v sebi in drugih. Vsak dan se na socialnih omrežjih po vsem svetu objavi nekaj sto milijonov fotografij. Morda jih je le tretjina takih, da bi lahko rekli, da so res vredne ogleda, ostalo je pa pač mašilo dneva. Kot so recimo reklame na televiziji ali zvok avtomobilskega motorja. Bolj se na to oziramo, slabše je.

Fotkajte se po mili volji, zaradi mene se lahko snemate tudi med ščetkanjem zob, če vam je to zabavno. Samo to kamufliranje fotografij in videov z nekimi »višjimi« vzgibi v stilu nominacij je že malo dolgočasno. Danes je vsak lep za popizdit, tudi tisti, ki objektivno niso. Lahko da se že jutri zaletimo v vrata in si zlomimo nos. S krivim nosom pa fotografije ne bodo tako zabavne. Trenutno so recimo zelo aktualne tudi fotke ljudi med telovadbo. Saj poznate tisto pikro: »Ojoj, danes pa se nisem fotografiral, ko sem bil v fitnesu. A potem to vseeno šteje?« Kot sem nedolgo tega zapisal na Facebooku: »Meni je pa kul, ker se ljudje zdaj fotkajo, če naredijo en počep ali trikrat zapored na koš vržejo. Če je to, da se lahko snemajo, razlog, da grejo ven ali v telovadnico, so be it, fit is fun.« Najprej imejte radi sebe, da boste lahko imeli še rajši tudi druge. Potem pa naredite enega skupinskega selfija.

Neskončna lahkost pomladi

2014-03-24T20:06:29+01:00

Ah, pomlad. Vse tisto, kar moja za zunanje vzgibe zelo dojemljiva nrav spontano zavrača pozimi, to tudi neizmerno ljubi spomladi. Simbolika novega začetka. Vse, kar si kdaj zajebal, lahko odmisliš, to pomlad začenjaš znova. Skupaj z naravo se zbujajo tudi tisti lepi občutki v tebi, ki so bili na zimskem spanju.

piše: Jure Marolt

Vse je tako spokojno. Spomladanska utrujenost, zaradi katere bi lahko mižal čez dobršen del vsakega sončnega popoldneva, ob tem pa bi vsrkal vse dobro, kar sončni žarki pošiljajo v tvojo smer. Ko človek zagleda šparglje v trgovinah, potem ve, da je zmagal. Nova pomlad, nova zgodba, povsem nov smisel, ki se ponuja sam od sebe in ga ni potrebno iskati v skritih, zasneženih kotičkih.

Ko ni prevroče, da bi sedel na terasi, a je hkrati dovolj toplo, da si brez majice. Ko vsak od sosedov v najboljši slovenski navadi z motiko v rokah že okopava svoj vrtiček, ti pa nimaš trohice slabe vesti, da le počasi srkaš pivo in vzdušje. Kot baterije, ki se večkrat napolnijo, je sedaj čas, da napolniš sebe. Delo lahko počaka. Obveznosti tudi. Sedaj je čas, da se v najbolj hedonističnem duhu posvetiš samo sebi. Če je savna dobra za pore, so prijetni, spomladanski sončni žarki dobri za tvojo dušo. Če bi lahko, bi sedaj objel ves svet. Ker pa nimam dovolj dolgih rok, sem se zadovoljil s svojim psom, ki prijetno hrope na zelenici.

Če mi neka višja sila ponudi možnost izbire, potem bi si želel pomlad čez celo leto. Vendar, podobno kot je z vsemi ostalimi rečmi, če bi nekaj imeli na voljo ves čas, tega ne bi več cenili. Zato razumem, da je to obdobje, ki nam bo dalo moči za celo leto. Za poletno vročino, jesensko otožnost in zimski mraz. Zato tudi ta zapis pišem na terasi, čeprav se komaj kaj vidi na ekran. Si predstavljaš, da bi se pritoževal nad dejstvom, da zaradi sonca slabše vidim? Saj nisem nor, prav navdušen sem nad dejstvom, da bom zaradi idiličnih vremenskih pogojev imel nekaj trivialnih zatipkank več.

Zaradi polne lune že nekaj dni sanjam izredno čudne sanje. Sem kot lik Murakamijevih romanov, hkrati bister in butast, ki lebdi nekje med realnostjo in domišljijskim svetom, ki ga je pobarvala Doroteja iz dežele Oz. Zamislim se, če ni takšno tudi življenje nasploh. Razpeti nekje med realnim, družbenim življenjem in zavistjo vredno domišljijo, ki je tako barvita kot sosedova češnja.

Ne maram tistih nasvetov v stilu, živi življenje za ta trenutek. Človek ne izbira trenutka, ko živi na polno, včasih je zanj dober, drugič pa usran. Največ, kar lahko naredi, je to, da se potrudi po najboljših močeh. Ampak težko si predstavljam lepše pogoje, kot so danes. Sonce, prebujajoča se narava in spokojno vzdušje. Kdor vam danes očita, da niste dovolj pridni, je totalen bedak. Danes se polnimo, časa za delo bo še dovolj. Kdor ne prelaga, ne razume življenja. Če se ne prilagodiš naravi, te tudi ona ne bo cenila. Imam že malo barve. Saj veste, kako pravijo: »Nič ni bolj privlačnega in zdravega od porjavelih moških rok s svetlimi kocinami.« Ne pozabi. Vsakič, ko v teh čarobnih trenutkih sladkega življenja namesto zauživanja sladkih sokov narave raje ležiš na svojem kavču in buljiš v ekran, zunaj umre rožica. Nihče pa noče biti morilec rož, mar ne?

Še nekaj dni in napočil bo tisti čudežni trenutek, ko se bo premaknila ura iz zimskega na letni čas in bo dnevna svetloba z nami do skoraj pol osme zvečer. Jaz več ne rabim.

Katere barve je tvoj dan?

2014-03-17T19:50:17+01:00

Ni mi všeč. Nikoli nisem razumel ljudi, ki se čutijo dolžne, da vsako reč, ki ni po njihovem okusu, označijo za neokusno. Zamislite si Facebook z »unlike« gumbom. Verjetno se veliko ljudi ne bi več upalo objavljati reči v strahu, da jih ne bodo bolj popljuvali kot všečkali.

piše: Jure Marolt

Ravno včeraj sem si zopet ogledal tisti kratki filmček Lizzie, ki so jo pred leti označili za najgršo žensko na svetu, ona pa je to uporabila kot zagon, da postane nekaj res posebnega. Kar ji je bolezen vzela, jo je utrdilo v življenju. Vse na njej je danes čudovito, tudi fizične pomanjkljivosti. A vendar se je na YouTube-u našlo skorajda sedemsto ljudi, ki so čutili neverjetno potrebo po tem, da njen motivacijski govor označijo z 'ni mi všeč'. To me je nekoliko prizemljilo. Ne glede na to, kaj počneš, se bodo vedno našli ljudje, ki bodo to zavračali. Zakaj bi se torej na to ozirali?

Zame osebno le ena stvar določa človeka: njegova energija. Lahko si star, mlad, debel, grd, čefur, črn, bel ali nekaj vmes, cigan, klošar, direktor podjetja ali predsednik vlade. Vse, kar je pomembno, je to, kakšno energijo oddajaš. Najboljša stvar pri energiji je ta, da je ne moreš skriti. Lahko si človek še tako sladkih besed, pa bodo komajda vidni trzljaji tvoje spodnje ustnice, pogrizeni nohti ali konstantno izogibanje očesnega kontakta nakazali na to, da vse v tebi le ni tako, kot hočeš, da drugi dojemajo.

Zakaj bi se torej človek pretvarjal? Vsi vemo, da ni čustveni kameleon, ki se lahko prilagodi sleherni situaciji. Si, kar si. Kot mi je povedala babica. Njen očim je bil tako »žleht«, da lahko to ljudje še danes vidijo na njegovem nagrobnem kamnu, kjer je tudi njegova slika. Ker ta »žlehnoba« žari iz njegovih oči, tega ne more pred nobenim prikriti. Že sto let vsak, ki obišče britof, vidi to zlobo v njegovem pogledu.

Predstavljaj si sedaj to preprosto situacijo. Srečaš osebo in takoj veš, pri čem si. Če je turoben melanholik, se ne smeji na stežaj. Če je razigran sangvinik, ne skriva dejstva, da je zadovoljen v svoji koži. Ker ve, da ga zaradi tega ne bo nihče obsojal. Največ, kar lahko dosežeš, je to, da te ljudje sprejmejo takšnega, kakršen si. Vedno ti, nobenega sprenevedanja. Ni vredno. Kolikšna je tvoja cena, ki jo nekdo mora plačati, da si se pripravljen prodati?

Nekateri ljudje so tako čudoviti, pa je na njih polno majhnih, nadležnih stvari, ki bi jih popravili, če bi imeli to možnost. Ampak na našo veliko srečo tisti, ki je ustvaril to pomanjkljivo bitje, ki se mu ljubkovalno reče tudi človek – čeprav si marsikdo ne zasluži, da ga tako poimenujem –, ni naredil idealne kopije, po kateri se bi vsi zgledovali. Vsi smo isti drek. In šele takrat, ko se boš zavedal, da tvoj drek ne diši nič lepše kot sosedov, boš sam naredil prvi korak k temu, da se odpraviš na potovanje odkrivanja čudovitosti. Ker čudovitost je v vsakem človeku in v vsaki stvari, če si le pripravljen dobro pogledati.

Adi Smolar je en hecen in ful skuliran model. Pravi, da se pogleda zjutraj v ogledalo in čeprav ga nazaj ne pogleda nič lepega, zaradi tega ni žalosten. Vedno si reče: »Adi, na tem svetu ni ene osebe, ki bi ti bila povsem enaka. Tako si tudi ti edinstven.« Pa ni se dobro preveč sekirat. Ne splača se, to povzroča gube na obrazu.