Lahko bi bila idealen par z diplomami in otroki... (ta Kreslin je včasih bolj dosadan kot prenovljeni fejsič chat, veeeedno ga kej matra!)

Ona je z diplomo že zdavnaj opravila, zanjo je še magisterij na poti le vmesna postojanka do doktorata. Jaz? Imam dve pasji diplomi za uspešno preskakovanje ovir pri Veselih uricah in Mali šoli ter plesno diplomo iz standardnih in latinsko-ameriških plesih (čeprav mi samba ne gre dobro od rok, še slabše od nog. Moški boki niso mišljeni za pretirano opletanje!) Za otroka je še prezgodaj. Ona tako že tako skrbi za 190 cm veliko in 94 kil težko bebo. Buci buci bu. So pa tu še ostale moje lastnine. Dvobarven Hyundai Accent, majhen pes in skuštran zajec. To je nekje to. Ti si tako lijepa, a ja sam takav smrad... Pa vseeno je za nama kičasto prelepih devet let. Brez pavz. Resnih prepirov. Nepotrebnega ljubosumja. Dvomov. Itd. Pač, greva skupaj. Like peanutbutter and jelly. Ku šmarnca pa radenska, bi rekl Podgurci. Zato ker sva kompatibilna še v svoji nekompatibilnosti. Ona pusti sladico, jaz pojem obe. Jaz naročim dve kepici sladoleda, ona eno, pojem svoji obe, potem pa še večino njene. Dokončam njeno pivo. Ona zgodaj zaspi, jaz čujem do pamtiveka. Jaz s svojim visokim, ona s svojim nizkim pritiskom. Ona je mirna in tiha, jaz sem razigran in glasen. Ona pozna vse dialoge v otroških in mladinskih filmih, jaz na njej prakticiram nauke filmov za odrasle. Potem so pa tukaj seveda še najine skupne privlačnosti. Ples, živali, šoping, potovanja, tek in vseobsegajoča brezbrižnost.

In potem me ljudje sprašujejo, kakšen je najin recept. Težko vprašanje. Ampak preprost odgovor. Jaz svoje deklice nikoli ne jemljem za samoumevno, tudi po vsem času, ki sva ga že preždela skupaj, ne. Če je nasmejana, to ni samoumeven nasmeh, ampak dam vse od sebe, da na tem prelepem obrazu tudi ostane. Če je slabe volje, to ne spregledam v upanju, da bo čim prej minilo, ampak se potrudim, da spremenim stanje. Status update, dokler ne uspe. Refresh. Če uživam v njeni družbi, ji to povem. To velja za vse odnose, ne le partnerskega. Ne imejte ljudi v svojem življenju za samoumevne, trudite se za njihovo naklonjenost! Kako veš, da je nekdo del tebe? Ker včasih, ko prestopi vhodna vrata, ko jo vidim, začutim pospešeno bitje srca. To je najboljši indikator. »Izražam se lahko samo skozi svojo lastno izkušnjo in ne premorem častihlepnosti, da bi jo zavijal v fiktivne prispodobe.«

Devet let ni malo. Ampak minila so bliskovito hitro. Ne obžalujem niti dneva, niti tistih malo slabših. Vsak dan, ki hitro mine, je bil dober dan. Ker čas beži, ko si srečen. Na najinem samem začetku, na prvem skupnem sprehodu po v prvem odstavku opisani noči, priteče moja deklica do mene in mi reče, da kar sva skuhala, bova pa še pojedla. In to naj bi bil njen indic zato, da me vnovič kušne. Medtem ko sem bil sam navdušen nad mislijo, da me čaka večeren prigrizek. Pa ga ni bilo. V glavi pa zopet tista znamenita Wilde-ova »women are meant to be loved, not understood.« Takrat sva zacementirala najin odnos. In za razliko od gradenj iz socialističnih časov, se ta temeljni kamen s časom ne kruši.

»Boys don't have feelings, they have muscles,« je rekel Homer Simpson. D'oh! In čeprav nisem niti približno tako nadut, da bi imel svoja blebetanja za resno pisanje, se mi dopade naslednja Irwingova misel: »Toda če sem že pisatelj, bi bilo zelo strahopetno se bati čustev do te mere, da bi se jim izognil.« Kaj je ljubezen? To ne opisuješ, to čutiš. »Ljubezen je čudovita katastrofa: veš, da se boš zaletel v steno, pa vseeno pospešuješ. Pogubljaš se z nasmehom na ustnicah. Radovedno čakaš trenutek, ko se bo vse zalomilo. Ljubezen je edino načrtovano razočaranje, edina predvidljiva nesreča, ki si je zaželite še!« Tresk in bum! »Poanta ljubezni je v tem, da oživiš v telesu, ki ni tvoje.« Sam sem si izbral izredno všečen geštel, kjer je vsebina še ničkolikokrat lepša od embalaže. Uff...

Lahko bi bila idealen par... Črtam pogojnik lahko. Črtam prihodnjik. Midva sva idealen par. Vse prej kot dva idealna posameznika brez težav in slabosti, a skupaj sva neuničljiva! Nisva zapečkarski, ampak družabni par. Ki se ga vabi na fešte. Dva, ki se v družbi ne držita bolestno za roke, saj zaupata drug drugemu. Kjer jaz na drugem koncu prizorišča plešem sam s sabo, medtem ko ona posluša ljubezenske težav najinih kolegov. Kjer jeva, kar sva skuhala in jebemti, da se mi vsak dan bolj cedijo sline ob misli na nov obrok. Tjaša! In the famous world of the late great Nat King Cole: »That's why darling it's incredible, that someone so unforgettable, thinks that I am unforgettable too.«

In še zaključna misel: če pa zdej ne bo v roku pol ure res oreng palu, pol pa tud kurc! :D

xoxo,
jure.

Mogoče jih je preobrazila družba. Kot kameleon, ki spremeni barvo, da je manj opazen, je sodoben moški spremenil načela in prepričanja iz istega razloga: da ne bo izstopal.

Ne ločim več, če je fant star dvanajst ali petindvajset let. Vsi so mi isti, generacija mladuncev, ki naj bi nas sčasoma zamenjala, moški v nastajanju, napaka v razvoju. Vedno tesno objeti drug z drugim, da si lahko na ušesa šepetajo negotovosti danega trenutka. Bljak, bljak! Samo ob misli na to mi gre na bruhanje, pa se pravkar sladkam z riževo čokolado, meni vedno ljubim prigrizkom.

Verjetno so taki zato, ker so brez hrbtenice. Verjetno zato, ker jih mame še vedno ujčkajo, čeprav so se že tretjič vpisali na drug faks, tokrat nekaj visokošolskega. Mogoče zato, ker nikoli v življenju še niso dobili po pički. Figurativno in dejansko. Morda zato, ker so vajeni sporočati svoje težave tisočim sledilcem obenem, kajti težave enega so težave vseh. Najraje bi vsem kupil tampone.

Potem pa se čudijo, da so brez ženske. Ženska potrebuje nekoga, ob katerem se bo počutila varno. Nekoga, ki ne bo imel več težav kot ona. Nekoga, ki ne bo tekel k zdravniku vsakič, ko bo kihnil dvakrat zapored. Nekoga, ki bo vedno sam prijel težke stvari, ne da mu bo to morala reči. Nekoga, ki ji bo vsakič posebej pridržal vrata. Nekoga, ki jo bo peljal na ples in ne bo sedel na svojem sedežu ter s prstom kazal na drugega, ki pa tega plesa ne zna preveč dobro. Nekoga, ki ne bo govoril več kot ona in se »rihtal« za ven dlje kot ona. Ogledalo v kopalnici je ponavadi premajhno za dva.

To bi lahko našteval do onemoglosti, ampak s tem bi le olajšal delo nekaterim, ki v svojem življenju niso ugotovili še čisto nič. Moški brez ženske ni pravi moški. Pičkohvatac je pičkin dim. Število bejb, ki si jih položil, ni vredno povsem nič, če se vsak drugi dan zbujaš sam. Srečen samec, dobra šala. Nihče ni samec zaradi tega, ker si tako želi, ampak ker ni sposoben obdržati ene prave. Lov zna biti zanimiv nekaj časa, ampak saj veste, kako je s tem: vsak jager gre slej kot prej v penzijo. In velika večina njih je pijancev, ker samota zna biti prava kurba.

In ne morem se znebiti občutka, da vsi rinejo vsem v rit. Toliko sisanja, da boli glava. Sisanje šefu v službi, sisanje kul kolegu na pijači, sisanje tašči, nenazadnje se sisajo še samemu sebi. Veste, kako zahtevno je samemu sebi lezti v rit? To se zgodi takrat, ko so drugi krivi za vaše težave. On je kriv, ker nima nje. Vreme je krivo, ker ne more nikamor ven. Nima denarja, da bi si to kupil. V resnici je pa vsak sam kriv za vse, kar ima v življenju. Ker zmotno pričakuje, da stvari nekomu padejo v naročje. Tudi sranje ne nastane samo od sebe, sploh ne. Jaz vedno povem tisto, kar mislim, ne glede na to s kom se pogovarjam. Ne zanima me zavijanje misli v celofan, zato da bodo vsem povšeči. Kdor stremi k temu, da bo vsem všeč, bo pogorel po celi črti.

Ampak kot je vedno s stvarmi, ki so v pomanjkanju: manj nas je, bolj smo cenjeni. Bolj poženstveni boste vi, bolj možati bomo mi. Ker se je treba boriti za pravega moškega kot se je treba boriti za dobro žensko: ne enih ne drugih ni nikoli dovolj.

Čak, samo da še napihnem moj turbo seksimus. Maaaarjan! Gremo na popi (popi je popoldansko pivo, jupi je pa jutranje pivo). Gremo se razgledat.

Alo! Boš kej pil? Kaj pa bo dobrega? Domače borovničke brez cukra, take za revmo pozdravit. Ajde, može... Boš kej pil? Kaj maš? Domačga jegra. Mmm... Boš kej pil? Kaj pa je na meniju? Domač robidovc. Kaj to sploh obstaja? Dej! Jure, pridi sem. Boš pil? Kaj pa? Vinček od doma. Bom, ampak samo v primeru, če ni cviček. Cviček je. Aha, pol pa bom, ni mi druge. You're not drunk if you can lay on the floor without holding on.Gremo v Kolpo. Matr je mrzla! Kaj je dobra, glih taprava. Taka, da se zjutraj strezneš. Gremo na Majko. Prži se srce moje od ljubavi tvoje...

Marjaaaan! Štanc oder, prid na štanc oder. Pa je kul? Pali miško, pali. Ti me mnogo zezaš, i okolo švrljaš... Ful ste prijazni sosedje, ker ste nam pomagal šotor postavit. Ti si sicer lep in si bolj ko ne samo gledal, on je pa izredno tehničen in malo manj lep. Ej, mojo punco zanima, zakaj maš tako velke mišice? Kaj ti to piše na roki? Ful dobr! Pa gre to dol. Sexy... Ti je kej žal, ker si dal to gor? Lej, jaz mam pa tatoo iz Monte pudinga, je dejala s prešernim in iskrivim dekliškim pogledom. Nemoj da ideš mojom ulicom... Čuj ženo, ne rabiš se slačit ker boš tak sam fafala (s štajerskih naglasom). Spi se ne, je se ne, pije pa se stari! Tako nekak. Naslednji na Šengen ima talent je skupina fantov z imenom fuk fehtarji. Ej, ej, ko bodo lipe cvatu ti grem na ramena! Kje, jebemti, so lipe cvatu?! Evo zore, evo zore... Dej me zdej dvign, hitro, hitro! Se spomniš, ko si me včeraj na ramena dvignu? Ja! Pa se spomniš tudi tega, da si me potem na tla vrgel?! Ne prevzemam krivde. Klavnica razuma je tale festival stari in to je super. Fear and loathing in Las Vegas varjanta. Volim, volim, volim, volim žene, ali one malo manje vole mene...

Ej, js grem na VIP sekret kenjat, kje boste? Samo tebe je pa opalilo, veš ti to? Marrrjaaaan! Wie feiern die ganze nacht die ganze... Kaj me glava boli. Pa še ta sunac! Pejmo na jupi, zihr bo bolš. Dej me poglej no, kaj ti bom pa naredu? Joj človk, že tolk časa nisem vidu jošk, da sem že pozabu, kako zgledajo! Lej tisto. Katero, ta levo al desno? Desno, ta je huda. Kaj pa levi fali? Maš prav, greva kar obe čekirat. Nismo največji, smo pa najbolj seksi. A lahko pridemo dons zvečer do vašega šotora? Brez zamere punce, ampak mi mamo penis party, only boys allowed. Met punco s sabo na Šengnu je tako, kot da bi šel v Benetke z golobom! Zmagovalka Šengen ima talent je Neva s svojim afriškim paritvenim plesom. Kako je, ste preživel? Gremo dalje! Štajerke so kot šnicl, bol jih tepeš, bolj so mehke. Blaž, Blaž, na štanc odru je Ali-En, Ali-En! To je pravi električni orgazem, pičiva hitro! Life is good, voda vre. Pazma zdej kdo se vrnu v hišo, da bo spet mal folk namešu. Kao bejbe me poznajo, kao tipi tud in cel gang kao, ko pridem v neighbourhood. Pa u šta si pucao? U vazduh. Pa jesi pogodio vazduh? Ej, ka ti veš, da smo spil celo vodko v petnajstih minutah? Šta se mora, nije težko. Jure, js sm heteroseksualc, ampak... Ufff...

Joj, js ne morem več videt alkohola. Pejt gremo na jupi! Kaj pa če gremo na hrenovko? A jih v našem šotoru še ni dost? Kje si peder? Huh? Greva plesat? Odličen pristop, žal ne. Veste, kako se stopnjuje škrt? Medvode, Kranj, Jesenice. Ej stari, ka maš ti kšno tabletko? Ma ne, ni to zame. Pa sej te vidim da maš, skos neki mrdaš! Belokranjke niso škrte, pa še mufne majo dobre. Maš kšn bon? Za par jupijev bo že. Danes sem igriv! Rooooman! Hahaha, dobra, dobra. Maaaarjan! Živim ovaj život neznam šta ču s njim, sve je ionako pičkin dim! Odi Jure, ti samo odi...

P.S.: Celotna poanta tega zapisa je, da je ves v virtualnih navednicah. Inserti izjav vseh ljudi, ki so tako ali drugače popestrili dogajanje, utrinki tridnevnega dogajanja. Nejasen je zato, ker tovrstni festivali to tudi so. In prav zato so tudi prepotrebni. Za konec samo še to: vsakemu od vas od vsega srca želim, da najdete takšnega kolega, kot je moj Blaž. Sej zna bit driska in komplicirat, ampak ko je pa razigran, je pa to najbolj simpatično bitje na svetu in bolj hud od Jessice Albe na domačem Dormeu. Ne zamenjam ga uno, za ama ništa smajli z mežikom.

xoxo,
jure.

V osrčju kanadskih prerij, v južni Alberti, Drumheller Valley obiskovalcem ponuja edinstveno paleto spektakularne pokrajine. Ceste te odpeljejo v popolnoma drug svet – v svet osupljivih kontrastov med globoko preteklostjo in razburljivo sedanjostjo. Dolga polja nenadoma nadomestijo strmi suhi grebeni, katerih plasti je izoblikovala stoletna erozija časa, vetra in vode. Skoznje pa mirna reka Red Deer nežno naredi svojo pot in odpira nešteto priložnosti za popotnike.

Badlands – slaba zemlja. Zemlja, kjer ne uspeva nič. Gre za tip suhega terena, kjer so bile mehkejše sedimentne skale in glinena zemlja izpostavljene močni eroziji. Gre za teren vulkanskih kamnin, kjer najdemo kanjone, soteske, jarke, hoodooje in druge podobne geološke oblike, ki nam nudijo čudovit barvni zaslon.

Kanadske badlands so dom zahodnih avantur. Unikatna pokrajina, slikovite poti, dinozavri.

Royal Tyrrell Museum

Po krajšem sprehodu v objemu prečudovite slabe zemlje sva upoštevala nasvet Lonely planeta, ki pravi: “No trip to Alberta is complete without visiting one of the preeminent dinosaur museums on the planet.” Royal Tyrrell Museum je tudi edini muzej v Kanadi, ki je namenjen eksluzivno znanosti paleontologije. Poleg ene največjih svetovnih razstav dinozavrov muzej ponuja široko paleto ustvarjalnih, zabavnih in izobraževalnih programov, ki prinašajo prazgodovinsko preteklost nazaj v življenje.

Največji dinozaver na svetu

“There is nowhere quite like the Drumheller Valley!” pravijo. Da bi bilo temu res tako, so v deželi prazgodovinskih zveri postavili še največjega dinozavra na svetu. Anatomsko gledano gre za samico Tiranozavra rexa, ki je sicer štiri in polkrat večja od dejanskega dinozavra, saj je visoka 26 in dolga 46 metrov. Mogočna velikanka je skoraj v celoti izdelana iz jekla in tehta dobrih 66 ton.

Wild west

Muzej naju je naredil lačna. Lačna novih pogledov, novih raziskovanj. Tako sva se odpravila v naravo, proti kanadskemu Grand Canyonu. Pot nama je naenkrat prekrižala reka. Cesta se konča in nato nadaljuje na drugem koncu reke. V vodi naju je že pričakoval majhen ‘trajekt’. Trajekt Bleriot povezuje dva dela Severne dinozavrove poti, ko prečka reko Red Deer. Stvar izgleda bolj kot velik splav, zasnovan pa je bil že leta 1913, da bi zagotovil osnovno prevozno storitev, kot tak pa je deloval tudi kot glavno socialno vozlišče v dolini Drumheller. Zapeljala sva na brezplačni trajekt, ki sprejme okrog 10 srednje velikih avtomobilov, in se podala na 105 metrov dolgo plovbo do drugega brega.

Ne le danes, tudi nekoč so konji igrali pomembno vlogo v zahodni kulturi. In tako sta tudi dva izmed najlepših kanjonov povezana s temi elegantnimi živalmi. Najbolj priljubljen je Horseshoe kanjon, ki je ime dobil po svoji podkvasti obliki. Prečudovit pogled na raznobarvne plasti, ki očem govorijo svojo stoletno, tisočletno, milijonletno zgodbo o nastanku. Od tu naju je ravna cesta odpeljala naprej ...

… Tja, kjer se srečajo svetlo rumena polja oljne repice in velikanske oljne črpalke. Tja, kjer badlands zaživijo v vsem svojem sijaju. Tja, kjer se nahaja kanadski Grand Canyon. Horsethief kanjon. Ta je poimenovan po ameriških tatovih konj iz starega zahoda, ki so ga uporabljali za skrivališče in skrivno pot do kupcev v kanadski Alberti. Kanjon mnogih poti, po katerih se zlahka izgubiš …

Okameneli velikani

Dolina Drumheller obiskovalcem ponuja mnogo in še več. Prava paša za oči pa so nenavadno oblikovane skale, imenovane hoodooji, ki nastanejo z erozijo. Da se hoodoo, ki se navadno dviga od 5 do 7 metrov visoko, oblikuje, je potrebnih na milijone let. Gre za peščeni steber, ki počiva na debelem dnu skrilavca in je na vrhu pokrit z velikim ploščatim kamnom. Te trde skalne kapice pred erozijo ščitijo mehek peščeni steber pod sabo, zato je geološka zgradba hoodoojev v obliki gobe. So zelo krhki in se lahko zlahka sesujejo, če se njihov temelj omaje (z drugimi besedami, plezanje strogo prepovedano).

Ime ‘Hoodoo’ sicer prihaja iz besede ‘vudu’, ki smo jih tem geološkim formacijam dali Evropejci. Indijanci pa so verjeli, da so hoodooji okameneli velikani, ki so ponoči oživeli in bruhali kamenje v vsiljivce.

Ghost town

Postanek, ki ga po prerijskem raziskovanju ne gre zamuditi, pa je malo mestece Wayne. Del filma Shanghai Noon z Jackiejem Chanom so tu posneli in na stotine Harley Davidson navdušencev se tu sestane vsako poletje na Wayne reliju. Mestni Last Chance Saloon je ena zadnjih kavbojskih relikvij v Alberti. Vonj tobaka v zraku, strelne luknje v stenah, in če naročiš steak, si ga sam spečeš na enem od žarov na terasi. You really can't get more Albertan than that!

Da prides do mesta duhov (ime, ki se je Wayna prijelo zaradi naglega upadanja števila prebivalstva – trenutno številka znaša le 27), moraš prečkati 11 enosmernih mostov. Ti so mestece vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov, saj tu najdemo največ mostov na najkrajši razdalji.

Badlands v Alberti so edinstvena popotniška in turistična destinacija v kanadskem divjem zahodu. To je kraj, kjer pozabiš zajeti sapo. Kraj, ki te posrka vase in na tebi pusti pečat. V njegovo paleto barv sva se ujela tudi midva.

 
»Bi mama rekla: »Sem že med nosečnostjo vedela, da bodo s tem dojenčkom težave,...« Baje, da sem že v trebuhu brcala, kot da želim predčasno ven, vendar to ni bil ta znak. To je bilo opozorilo, da sem že takrat dala vedeti, da bo šport moja strast. Seveda, tudi težave so imeli z mano kaj pa drugega, tudi tega je bilo, ker sem bila neukrotljiva, imela vedno preveč energije. Dokler me niso v 2. razredu Osnovne šole vpisali v Gimnastični klub, v katerem sem dobila dobre osnove za naprej.«

Tako zapis o sebi na svoji spletni strani začenja Mateja Drobnič iz Hrastja, vasi v bližini Cerkelj ob Krki. Danes članica Atletskega kluba Krka iz Novega mesta je svojo atletsko pot začela v brežiškem atletskem klubu, potem, ko je kmalu ugotovila, da gimnastika ne bo to, čemur bi želela posvetiti več časa in pozornosti. Sprva je trenirala različne atletske discipline, skoraj mnogoboj. »Na prvem tekmovanju v Ljubljani - "mnogobojčku", sem po nekaj mesecih treninga, med veliko nastopajočimi (mislim, da jih je tekmovalo čez 30) zasedla končno tretje mesto. Rezultati so se stopnjevali, bila sem med boljšimi v skupini, a niso vedeli, v kateri disciplini bi bila čez nekaj let lahko uspešna. Ker sem imela nekaj gimnastičnih osnov, me je v 6. razredu OŠ takratna trenerka Vladka Lopatič čisto mimogrede vprašala, če bi se preizkusila v disciplini skoka s palico. In takoj sem rekla, zakaj pa ne (nisem pa vedela, kako ta disciplina "od blizu" sploh izgleda). No, in tako sem res pričela trenirati 2x tedensko. Ko je trener za palico, prof. Polde Rovan videl, da mogoče pa bom tu lahko kdaj kaj dosegla, so se odločili, da bom redno trenirala v skupini "palcašev". In rečem lahko samo, da mi ni žal.«

Hiter napredek v mlajših selekcijah

Kot pravi Mateja, ki je 16. julija dopolnila 26 let, se svoje prve zmage v skoku s palico ne spomni. »Zelo dobro se pa spomnim, da sem bila najmlajša v skupini in punce so imele po pol metra boljše rezultate kot jaz, ko sem pričela. A se je to kmalu spremenilo, saj sem v kratkem obdobju izboljšala rezultate mojih prijateljic s treninga. To mi je bila vedno motivacija in takratna skupina je bila vrhunska - očitno mi je zelo ustrezalo, da so vsi starejši in da se lahko od njih veliko naučim. Tudi razumevanje je bilo vrhunsko, vzpodbuda že na vsakem treningu.« Glede na to, da je kot pionirka in mladinka velikokrat stala na stopničkah, se bolj kot prve zmage spomni tekem, kjer je postavila kak osebni ali državni rekord, oz. dosegla normo za kakšno večje tekmovanje.

Njen osebni rekord znaša 3,91 metra, med dosežki, ki jih ima na svoji spletni strani navedene kot najboljše, pa šteje udeležbo na svetovnem prvenstvu za mlajše mladince (Madžarska – Debrecen, 2001), udeležbo na svetovnem prvenstvu za starejše mladince (Italija – Grosseto, 2004), večkratne naslove mladinske državne prvakinje ter 14. mesto na Univerziadi v Srbiji leta 2009.

Menjava kluba – iz Brežic v Novo mesto

Mateja je v Brežicah končala Srednjo ekonomsko šolo, zdaj pa je študentka Fakultete za šport. Z odločitvijo za študij v Ljubljani, je sledila tudi odločitev menjave trenerja. Tako je po desetih letih zaključila sodelovanje s prof. Poldetom Rovanom, kateremu se zahvaljuje za ves trud skozi vseh »pregaranih« deset let, in pričela sodelovati z novomeškim trenerjem Andrejem Jeričkom. »Tudi njemu sem neizmerno hvaležna, ker je že od vsega začetka potrpežljiv z mano. Ko danes razmišljam o svoji odločitvi, ki je bila res težka, sem zelo vesela, da sem se odločila za ta korak. Žal mi je, da nisem tega storila že kakšno leto prej,« pravi Mateja, ki se v Atletskem klubu Krka počuti zelo dobro. Večino atletov in atletinj je poznala že od prej, tako da se je počutila precej domače.

»Predvsem mi je všeč in kar je tudi zelo pomembno, da klub funkcionira na res zelo profesionalni ravni. Vse stvari so jasno in javno določene in ne delajo nobenih velikih (izstopajočih) izjem. Za vse atlete se trudijo, kolikor se le lahko. Finančno sem bila na začetku sicer precej na slabem, saj mi klub ni mogel zagotoviti palic (v AK Krka sem prišla ravno v času poškodbe) in je bilo to breme na meni oz mojih starših. A s časom, ko sem zopet pričela tekmovati, se je tudi klub potrudil in mi pomagal, koliko mi je pač lahko, za kar se jim najlepše zahvaljujem. V Novem mestu tudi niso imeli skakalcev s palico (razen Andreja Poljanca, ki je prišel v klub malo pred mano) zato je bila odločitev po eni strani še težja, saj posledično tudi trenerja za palico niso imeli. A sem se vseeno odločila poskusiti in tako vztrajam še danes.«

Študij, kariera, zaposlitev? Dileme ostajajo.

Večkrat se je v življenju že znašla pred dilemo, ali prekiniti z atletsko kariero ali ne. Ko je bila mlajša, so bile to muhe enodnevnice, v zadnjih 6-ih letih je pa večkrat prišlo do razmišljanj, kaj in kako ter ali se še splača vztrajati. »Do pomislekov običajno pride, ko se nekatere stvari nalagajo in nalagajo in v tistem trenutku ne najdem pravega izhoda. Sem si tudi že vzela nekaj časa za premislek, a nisem zdržala dolgo brez treningov in tekem. Ta disciplina me je enostavno zasvojila, drugače ne znam razložiti. Včasih bi bilo morda res bolj pametno (čas za dokončanje študija, redna službo, itd), če bi dala šprinterice in palice v kot, a ne gre. Mislim, da ko bo prišel čas za to, da se bom odločila prav. Je pa dejstvo, da nimam zagotovljenih sredstev (predvsem finančnih), ki so še kako potrebna za razvoj športnega rezultata in tu imam še veliko rezerv, ki niso izkoriščene,« pojasnjuje.

Brez podpore najbližjih ne bi šlo

Tudi vzpodbuda najbližjih je pogosto tisti razlog, ki jo žene naprej - nekateri bi si seveda želeli, da bi končala s kariero že zdavnaj, nekateri imajo sprotne pomisleke,se pa najdejo tudi tisti, ki jo držijo pokonci že od njenih začetkov. »Poudariti moram, da brez mojih staršev tudi moje športne kariere ne bi bilo. Za atletiko so me navdušili prav oni in me podpirajo že 16 let (v dobrem in slabem). Vem, da samo zahvala ni dovolj. A pred sabo imam, da kmalu dokažem, da njihov trud, čas, denar ni bil vržen proč. Tudi brez trenerja Andreja Jerička ne bi šlo. Kot sem že omenila, sem velikokrat bila v pomislekih kako naprej. Tudi on mi stoji ob strani in skuša najti najboljše rešitve zame. Tudi njemu hvala.« Veliko pa Mateji pomeni tudi podpora prijateljic in fizioterapevtke Maje Zelnik Gregorčič (Fizioterapija Rudolfovo), ki ji je zelo pomagala in ji še vedno, ko je to potrebno pri sanaciji poškodb.

Letos brez univerziade, a z izidom sezone ravno na Portovalu

»Tekma v Novem mestu je bila ena boljših v moji karieri,« priznava Mateja, ki je 13. julija na stadionu Portoval, kjer sicer skoraj vsak dan trenira, po dolgem času preskočila 380 centimetrov. To je sicer še vedno 11 cm manj od njenega osebnega rekorda. »Ta tekma mi je spet dala nov zagon. Zavedam se, da s tem rezultatom trenutno ni ciljati kam visoko. Je pa dejstvo, da sama vem, koliko sem zmožna preskočiti in to je ta hip bolj pomembno.« En cilj ji je letos spolzel iz rok (uvrstitev na Univerziado) - normo je sicer imela izpolnjeno, a je skakalka iz drugega kluba letos bolje pripravljena in potuje ona. 7. avgusta jo v Kopru čaka še Državno prvenstvo, kjer si želi čim boljše uvrstitve in dobrih skokov.

4- metrska znamka – še neizpolnjene sanje

Tako kot mnogi športniki, ki resno trenirajo več let zapored, je tudi Mateja govorila, da si želi na Olimpijske igre. A po vsem, kar je v atletski karieri doživela, je glede ciljev skromnejša. Vsaj začasno. »Zdaj mi je pomembno samo to, da dosežem tiste svoje notranje želje, ki bodo dale zadovoljstvo v glavnem meni. Prvo moram zopet doseči ta nivo, da bodo vse stvari lahke in bo v prihodnosti tudi kaj boljšega za pričakovati.« Zato se je Mateja prenehala obremenjevati z mejno znamko 4 metre. »Ko sem videla pred kakšnim mesecem, da mi ne gre kot sem si želela, mi je motivacija malce upadla in to se je kazalo povsod. Tako da sem na miting Krka 2011 prišla povsem sproščeno brez pričakovanj. No, uspela mi je zelo dobra tekma, imela sem zelo dobre skoke in to je trenutno pomembno!« dodaja in se hkrati zahvaljuje navijačem za glasno podporo.

Željna novih znanj in posredovanja izkušenj mladim

Atletika je njeno življenje in kot pravi, bi rada tudi po končani tekmovalni karieri ostala predana skoku s palico. »Želim si postati trenerka za skok s palico, majhno ekipo nadobudnih »palcašev« že imam. Želim izvajati določene projekte na tem področju,« o svoji prihodnosti razmišlja 26-letna rakica, ki je letos teden dni preživela v Franciji in se udeležila seminarja »Women's leadership in sport«. V zadnjih treh letih jo vse bolj zanima tudi delo na področju medijev. »Če bo le kdaj priložnost, da se v tem tudi malo bolj resno preizkusim, si želim, da bi lahko predstavljala atlete, ki so zelo perspektivni, a za njih še nihče nikoli slišal ni, ker za njih ne poskrbijo tisti, ki bi mogoče morali,« še dodaja atletinja, sicer ponosna teta 7-mesečnima dvojčkoma, nečaku in nečakinji, katerima se rada posveča v svojem prostem času.


Foto galerija - avtorji fotk: osebni arhiv, Marko Vukobrat

 "Sama sem svoje poglavje v Londonu začela kot au pair, varuška, za eno leto pri družini, ki me je sprejela kot svojo – še vedno se vračam k njim vsaj dvakrat na leto. Moram priznati, da sem bila zelo navdušena ko sem prispela (z enim samim kovčkom, zdaj imam opremljeno celo stanovanje!), tako da nekega strahu niti ni bilo, je bila pa au pair služba moja odskočna deska," obuja spomine Manca, ki je po svojem prvem obisku Londona odšla nazaj v Slovenijo in doživela utrip študentskega življenja v Ljubljani. A le za hip.

Pogumno in odločno na poti k sanjam
"Že od prvega dne študentskega bivanja v Ljubljani sem vedela, da to ni to. Svet je ogromen in ostati v slovenskih mejah je za moje pojme grozno zadušljivo. Seveda, to sporočiti najbljižjim ni bilo lahko in zato sem jaz pogumno po prvih nekaj mesecih pustila fakulteto v Ljubljani, začela iskati družino, pri kateri bi bila au pair, in kupila letalsko karto – šele potem sem začela z razlago in pregovarjanji z najbližjimi. Ampak, tako razmišljam, včasih je potrebno zbrati malce poguma in slediti sanjam, ne glede na to, ali se drugi s tem strinjajo ali ne."

Svoboda in udobje za dušo
In pred dobrimi tremi leti je tako res odpotovala. Delno tudi zato, ker se je želela plesno izobraževati. London je pač za takšne ljudi, ki brez plesa ne morejo živeti, idealen kraj, saj raznih delavnic ne manjka. V tem času, odkar je zdoma, je med drugim je delala tudi v McDonaldsu, zdaj pa – kot pravi sama! - ima svojo sanjsko službo in končuje zadnji letnik fakultete. "Moje življenje je trenutno tipično nerutinsko, ampak zelo zadovoljivo. Trenutno pišem diplomo in končujem študij kreativnega pisanja (Bachelor Honours degree). Hkrati delam v Lush cosmetics, katerega imamo tudi v Ljubljani in Mariboru. Lush je bil delček mojih sanj in začrtanih ciljev in zelo sem vesela, da sem del tega že skoraj dve leti!" Kot dodaja, ji London predstavlja svobodo in udobje, "Pa ne po zunanjem videzu, ampak navznoter. Sama sem se vedno bolje počutila, če sem govorila angleško kot slovensko in izražanje v angleščini je zame zelo pomembno, tudi pri psihičnem razvoju."

Ples ostaja njena strast
Kot članica plesno – navijaške skupine Afne je že kot dijakinja "rasturala" na parketu, del svojega življenja pa plesu posveča še danes. "Kadar nisem v službi ali na fakulteti, večino časa preživljam v plesnih delavnicah, poleti pa si tudi vzamem čas in kot prostovoljka plesno poučujem mlade."

Delo krepi telo in duha
Kadar ima čas in ko jo povabijo, dela tudi v Karantania Delicatessen, ki je ena izmed stojnic, kjer se prodaja slovenska hrana. "Če se nahajate v Londonu, jo definitivno morate preizkusiti (v Southbanku Čez vikend in Covent Gardnu ob četrtkih)," dodaja Manca, ki ob vsem naštetem ureja tudi svoj blog. "Da ne boste mislili, da je to kaj nenavadnega – imeti dve ali tri službe je tu čisto normalno!"  Kot še pravi, so Slovenci v Angliji zelo spoštovani zato, ker smo navajeni trdo delati. Vseeno pa prilagajanje na novo okolje ni bilo lahko. "Najtežje se je bilo navaditi tipičnega angleškega slenga, ki se ga žal v Sloveniji ne da naučiti. Pri tem mi je najbolj pomagala družina, pri kateri sem bila au pair, sošolci iz fakultete in pa moji sodelavci. Vsak dan se naučim česa novega. Držim se pa tudi pravila, da se je potrebno učiti na svojih napakah, tako da sem se večino stvari naučila prav sama."

Če jo obiščete, jo obdarite s Čokolinom ali Cedevito
V Slovenijo ne prihaja pogosto. Pa ne zato, ker ne bi želela, ampak ob vsem, kar počne, ji ne znese. Enkrat letno pride domov, za en teden. Če bi jo leto dni nazaj vprašali, kaj pogreša, bi rekla, da slovensko hrano. A stvari se spreminjajo. "Zdaj sem že par mesecev navajena na vegansko hrano in že kakšno leto prej sem bila vegetarijanka, tako da mogoče se mi včasih poželi kakšen Čokolino ali Cedevita, to je pa vse. Drugace pa pogrešam naravo in zelenje Slovenije in občasne izlete na morje."

Študij dražji, a kakovostnejši
Ko jo povprašam o nekaterih bistvenih razlikah s Slovenijo, mi pričakovano odgovori, da je London definitivno dražji v vsakem pogledu, ampak so zaslužki temu primerni. Angleška minimalna plača je 1190 evrov, slovenska 784 evrov. Tudi šolanje je drugačno. "Medtem, ko tu plačujemo £3000 (od lani £9000) za šolanje (s tem, da imamo člani EU zagotovljeno državno posojilo), je pri nas študij večinoma brezplačen. Seveda se pa s tem tudi razlikuje kvaliteta študija – v Sloveniji je študij veliko bolj obširen kot tu in po mojem mnenju je ravno to razlog za nezadovoljnost slovenskih študentov," pojasnjuje. Tudi glede nočnega življenja je v Londonu popolnoma drugače. "A ker sem človek, ki hodi ven enkrat na mesec, kadar mi urnik dopušča, ne morem predstaviti realne razlike med Londonom in Slovenijo."

Anglija tudi njena duševna terapija
Manca ne skriva dejstva, da je bila kot najstnica zelo problematična. Imela je hude probleme z anoreksijo in depresijo. "Nisem se zavedala, kako resne so bile te težave, dokler nisem stopila 'iz sebe' in odšla v London. Takrat se je šele začelo duševno zdravljenje. Vedela sem, kako nesrečna sem bila v Sloveniji in končno sem zadeve vzela v svoje roke. "Choose your own happiness" je rek, katerega se držim še danes. Postala sem veliko bolj samozavestna, samostojna in na svet gledam drugače. Prejšnji problemi sedaj ne obstajajo več. Definitivno sem tudi bolj odprta in manj kritična glede vsega in nasploh gledam na življenje drugače – bolj svobodno. Ko metaforično enkrat padeš v vodo, ti ne preostane nič drugega kot plavati na površje ali utoniti. Sama sem se odločila, da splavam in se rešim."

Domov le na oddih
Zanjo je tudi zato Anglija sanjska dežela. Ponudila ji je "terapijo" in možnost, da na življenje zdaj gleda bolj veselo. "Nekoč želim živeti tudi na drugih lokacijah, ampak trenutno vidim Anglijo kot svoj dom. V prihodnosti, če bom le lahko, si bom pridobila britansko državljanstvo. Slovenija bo vedno ostala kraj, kamor se bom lahko vračala, ampak moje poslanstvo je v Angliji."

Kaj bi svetovala mladim, ki želijo zapustiti Slovenijo?

Manca pravi: "Sledite svojim sanjam. Velikokrat sem dvomila v svoje podvige in če ne bi, se bi preselila že prej. Starši in vsi ostali bodo razumeli, če si začrtate jasne cilje. Slovenija je majhna in vem, kako udobno je biti doma in cepeti za štirimi stenami, ampak pravo življenje vidiš šele, ko si popolnoma prepuščen samemu sebi in neodvisen od drugih – takrat šele začnes odkrivati samega sebe."

In za konec še Mančino sporočilo v angleščini, ki je pomagalo tudi njej, ko je bila "na dnu"... Kot pravi, je bilo tudi to nekaj, kar je še pospešilo njeno selitev v London:

"When you want a thing bad enough to go out and fight for it,
To work day and night for it,
To give up your peace and your sleep and your time for it;
If only the desire of it makes your aim strong enough never to tire of it;
If life seems all empty and useless without it,
And all that you dream and you scheme is about it;
If gladly you'll sweat for it, fret for it, plan for it,
Pray with all your strength for it;
If you'll simply go after the thing that you want with all your capacity,
Strength and sagacity; faith, hope, and confidence, stern pertinacity;
If neither poverty nor cold nor famish nor gaunt
Nor sickness or pain to body or brain can turn you away
From the aim that you want;
If dogged and grim, you besiege and beset it, you'll get it!"

Nikoli se nisem zavestno odločil, da ostanem v Novem mestu. To je prišlo, kot poznojesenski prehlad, samo od sebe in brez predhodnega namiga. Novo mesto ni kot mesto nič posebnega, še zdaleč ne. Kandija smrdi. Staro mestno jedro propada. Nočno vikendaško življenje se je za vse, razen tiste pod 16 let, v zadnjem obdobju zreduciralo domala na ničlo. Kaj nas potem zadržuje tu? Tu, ki je vaške velikosti in ne premore niti zadovoljivega šoping centra ali bazena. Tu pa tam.

Novo mesto je kot tisti tvoj najboljši prijatelj, ki mu zlahka oprostimo vse pomanjkljivosti in napake. Ker je, globoko v sebi, boljši kot frišna žemljica. To je spokojen in konservativen kraj, kjer je vse... nekako mirno. Neca bi morala študirati v Novem mestu na eni od visokih šol in bi kmalu ugotovila, da se tukaj ljudem toliko ne mudi. Povsod prideš peš, tudi v samem središču mesta se lahko v vsakem danem trenutku umakneš v zavetje narave. Selo, kjer vsak vsakega pozna, ampak naša lokalpatriotovska duša si to ne šteje v slabo.

Sam pogrešam vodo. Tako, v kateri se plava. Reka ali bazen, če je že morje naši geografski legi nedosegljivo. Ampak ker je Nou mest stičišče celotne desne spodnje kolbice naše kokoške, imamo vse tako rekoč na dosegu roke. Ali noge. Krko ali Kolpo, Dolenjske ali Šmarješke. Tako da, tudi to pomanjkljivost spregledamo. Naj mu bo, ker je ravno naš. Dalje!

»Veš na kaj me spominja Novo mesto? Na Piran, s temi malimi uličicami v starem jedru.« Kakšen všečen opis! Pirančani so bili vedno pri srcu, že od Poletja v školjki in superpametnega računalnika Vedi dalje. Fuj s Portorožani!

Zaradi specifične lege našega kraja imamo luštno vreme. Gorjanci ustavijo ves občasni belokranjski šundr (cmok cmok za Kolpo, špica je!), prostrane doline in pomanjkanje ostalih naravnih gmot pa poskrbijo za zadostno količino sonca. Zato pa smo Novomeščani nasmejani ljudje – posledica fotosinteze, ki ne vpliva blagodejno le na rastlinje, ampak tudi na našo dušo.

Dušebrižništvo. Težko rečem, da smo Dolenjci težki ali naporni ljudje. Spet mnogi zunanji opazovalci bodo to pripisali količinam zaužitega alkohola. Spet me to niti malo ne moti. In vino veritas itd. itd. To, da zna človek uživati življenje in predvsem, da živi življenje, ne pa da ga le preživi, je vse hvale vredno.

Mi smo menda luksuzni. Bolj kot Premium Spar linija s Pierce-om Bronsnanom (how low can you go, double 0 seven?).

Novo mesto je samoumevno mesto. Samoumevno do te mere, da ti omogoča tišino in sprehod v naravi in se ne pretvarja, da je več, kot je. Samoumevnost, ki je mnogim krajem onemogočena. Včasih se mi zdi, da smo tukajšnji prebivalci sprijaznjeni z aktualnimi razmerami v našem kraju, kot smo se prisiljeni sprijazniti 'tudi z davki, plimo in oseko, smrtjo John Lennona in sodniškimi napakami na svetovnih prvenstvih.' Ampak to je več kot sprejemljiva sprijaznitev. Najboljšega prijatelja subjektivno gledaš z drugimi očmi kot ostale ljudi v tvojem življenju. In najboljši prijatelj je večen, kot je večen tudi kraj tvojega rojstva. Na mojo veliko srečo in zadovoljstvo je to prav Novo mesto, ki gotovo nima vse, kar imajo veliki, ampak ima čisto vse, kar sam potrebujem.

xoxo,
jure.

19-letna Jana Horvat iz Krškega je pred dobrim tednom dni na zelenici pod Portovalom s soigralkami iz Ženskega nogometnega kluba Krka visoko dvignila pokal za osvojitev še enega naslova državnih prvakinj ter ponosno okoli vratu nosila zlato medaljo. Te dni se ubada z maturo, konec julija pa bo odpotovala na študij v Ameriko. »Tam je ženski nogomet še bolj razvit kot moški, imajo močne lige in bo tako priložnost za igranje močnih tekem,« pravi Jana, ki se za odhod v tujino ni odločila čez noč. Iskala je informacije po internetu (našla je približno 50 različnih fakultet) in izbrala kolidž v Tennesseeju, mestu z 10.000 prebivalci, kjer pa jih je večina študentov. »Podnebje je takšno kot v Istri, torej zelo ugodno za treninge in za življenje samo,« pojasnjuje. "Hkrati pa ni bila želja iti v neko veliko mesto, temveč raje v kraj, kjer bo res v ospredju nogomet in študij."

Ne bo potovala sama
Študirala bo »Exercise science and wellness«, nekaj podobnega kot je pri nas Fakulteta za šport, a še vedno s poudarkom na treningih športne panoge, ki se ji ne more upreti. V Ameriko ne potuje sama, vsaj nekoliko ji bo domotožje omilila kolegica iz reprezentance, Mariborčanka Dominika Čonč. Za to, da sta bili dekleti sprejeti na University of Tennessee at Martin, sta morali uspešno rešiti teste iz angleščine, pogoj je tudi uspešno dokončana srednja šola. Začetek avgusta ju že čakajo priprave in prvi pripravljalni turnirji na Floridi. »Sezona se bo začela septembra, tekem bo veliko, na vsake tri dni, precej bo tudi potovanj. Dobro pa je to, da bo v ekipi širok izbor igralk in da bo na vsaki tekmi možnost menjave, s tem pa tudi možnost počitka.«

Študij v Ameriko ni mala stvar
Jana se zaveda, da bo marsikaj drugače. »Gre za velik izziv, nobena od slovenskih nogometašic se doslej na študij v Ameriko še ni odpravila. Velika pa je tudi možnost, da bom šla lahko po štirih letih študija igrat nogomet profesionalno, kdo ve, morda pa podpišem kakšno profesionalno pogodbo.« V ekipi univerze, ki jo bo obiskovala, so že prijavljene tudi igralke iz drugih evropskih držav - dve iz Anglije, ena iz Danske in Škotske, druge so Američanke, trener pa je Irec. Še ena zanimivost, ki je Jana ne more izpustiti: "Študij v Ameriki me bo stal polovico manj kot v Ljubljani. Leto dni študija v Ameriki stane 38.000 dolarjev in to mi bo vse pokrila fakulteta, ki me štipendira. Imela bom plačano bivanje, šolanje, prehrano, vse učbenike. Smešno, ampak študiranje v Ameriki je bistveno cenejše kot študij v Sloveniji."

Kako so novico o odhodu v tujino sprejeli njeni starši?
»Oče je bil navdušen in me podpira, mami pa je ob novici reagirala skeptično oziroma sploh ni verjela, da resno mislim. Počasi dojema, da gre zares oziroma da je že vse odločeno.« Prav zaradi navezanosti na dom Jana že za Božič načrtuje prvi povratek v domovino. »Psihično je to obdobje pred odhodom res težko. Po eni strani si zelo želim, da končno odpotujem, po drugi strani pa mi je težko zaradi družine in prijateljev. Vendarle ne grem le za 14 dni na morje,« pravi Jana. Če bo šlo vse po načrtih, bi lahko po končanem študiju podpisala profesionalno pogodbo in ostala v Ameriki še nekaj časa. »Drugače pa se absolutno mislim vrnit domov, a vprašanje je, kakšno bo takrat stanje v slovenskem ženskem nogometu.«

»Njen odhod me ne preseneča. Vedela sem, da bo odšla v tujino, ko sem izvedela za Ameriko, sem bila res srečna zanjo. Tam se bo veliko naučila, priložnosti bo dovolj. Se mi zdi, da se soigralke sploh še ne zavedamo, kako daleč odhaja in kako jo bomo pogrešale,« pa pravi Kristina Erman, ena od Janinih soigralk najboljših prijateljic. Hkrati dodaja, da ve, da bo Jana dala na vsakem treningu vse od sebe. »Privoščim ji uspeh in si želim, da se vrne polna energije in s konkretnimi dosežki.«

O tem, kako Jana ocenjuje letošnjo sezono in svojo kariero v ŽNK Krka ter kaj oz. koga bo ob odhodu v Ameriko najbolj pogrešala, pa v tonskem delu intervjuja:

{mp3}intervju jana horvat{/mp3}