Nekateri prizori iz otroštva se ti živo vžgejo v spomin, kot bi ti nekdo osmodil kožo z žerjavico. Mislim, da sem imel 11, 12 let. V spalnici svojih staršev, kjer je močno opit ležal moj oče. Za njim sem počistil vso bruhanje, ki ga je izločil po postelji in ob njej. Najbolj nenavadno pa mi je bilo dejstvo, da tam leži trideset let starejši moški, sicer mogočna figura, povsem nemočen, ki se je smilil samemu sebi, medtem ko je njegov otrok pospravljal njegovo bruhanje. Takrat sem si obljubil, da nihče od mojih potomcev mene ne bo nikoli videl v takem stanju.

piše: Jure Marolt