Ni je lepše jutranje budilke kot otroški smeh, ampak v trenutkih, ko ob skodelici kave pišem te vrstice, bi vseeno veliko raje še spala… Po osmih mesecih se nekako še vedno nisem navadila na to, da je 8-urni spanec iluzija, 5-urni izjemna redkost, če mi uspe spati 2-3 ure v kosu, in to ponoviti dvakrat ali trikrat, je to že praznik.
Charlie and the numbers. Simpatična risanka na Baby TV, kjer že dojenčki pridejo v stik z angleščino. Za našo tamalo je to kot hipnoza – ko zasliši melodije in zagleda barve, obnemi. Zame pa to največkrat pomeni, da si zjutraj v miru pripravim zajtrk in spijem kavo ali pa vzamem svojih 5 minut za obisk wc-ja, naprimer. 🙂
Vroče poletno popoldne. Zatemnjena soba, v kateri je prijetnih 24 stopinj. Umirjeno dihanje, dvojno. Moje in njeno. Pogledam na uro. Razmišljam. Bi vstala in jo pustila samo v postelji ali bi raje zaspala tudi jaz (ali pa vsaj zadremala)? Priznam, pogosto izberem slednje, ker tudi čez dan potrebujem vsaj nekaj minut počitka. Ker pa se je v meni prebudila želja po pisanju, vstanem.
“Se vidi, da je pridna!” je rekla pediatrinja ob našem prvem snidenju, in dodala: “Po teži in višini je videti, kot bi bila stara 3 mesece.” Pa ni. En mesec je mimo. Nepozabni prvi mesec, ki ga je najbolj zaznamovala ona. Kiana.
Rada imam izzive, zavedam se, da je življenje nepredvidljivo, pri vsem, kar počnem, pa me vodi ljubezen. A vse, prav vse, ima od 26. februarja še neko dodano vrednost. Biti mama je ponos, sreča, hvaležnost. Pomeni izpolnitev sanj. Ni enostavno, je pa nekaj, kar razumeš šele, ko doživiš. Trije tedni od poroda so mimo, trije nepozabni tedni uvajanja v novo vlogo in privajanja na nov ritem… In medtem, ko Kiana sladko spi, jaz razmišljam – kako je spremenila moje življenje? Česa me je naučila, preberi v nadaljevanju.