Ni je lepše jutranje budilke kot otroški smeh, ampak v trenutkih, ko ob skodelici kave pišem te vrstice, bi vseeno veliko raje še spala… Po osmih mesecih se nekako še vedno nisem navadila na to, da je 8-urni spanec iluzija, 5-urni izjemna redkost, če mi uspe spati 2-3 ure v kosu, in to ponoviti dvakrat ali trikrat, je to že praznik.
Vroče poletno popoldne. Zatemnjena soba, v kateri je prijetnih 24 stopinj. Umirjeno dihanje, dvojno. Moje in njeno. Pogledam na uro. Razmišljam. Bi vstala in jo pustila samo v postelji ali bi raje zaspala tudi jaz (ali pa vsaj zadremala)? Priznam, pogosto izberem slednje, ker tudi čez dan potrebujem vsaj nekaj minut počitka. Ker pa se je v meni prebudila želja po pisanju, vstanem.
Mamica dveh otrok, po izobrazbi diplomirana iz psihoterapevtske znanosti na Sigmund Freud Univerzi (SFU) na Dunaju, s štiriletno specializacijo na Fritz Perls inštitutu za integrativno geštalt terapijo. Med drugim tudi pevka v zasedbi Perpetuum Jazzile. Tara Henigman. In njena čudovita pesem, ki lahko marsikateri novopečeni mamici olajša prehod v materinstvo.
“Se vidi, da je pridna!” je rekla pediatrinja ob našem prvem snidenju, in dodala: “Po teži in višini je videti, kot bi bila stara 3 mesece.” Pa ni. En mesec je mimo. Nepozabni prvi mesec, ki ga je najbolj zaznamovala ona. Kiana.