Umaknil sem se v kot velike dvorane, v kateri trenutno poteka slavnostna seja. Ogromno ljudi, ki sedijo pri miru in poslušajo govore. Njega, ki pove, kako je pri njih boljše, kot je pri sosedih. Nje, ki je navdušena nad delom svojega kolektiva. Vsi so edinstveni, zgodba zase, življenja brez njih si pravzaprav ne moremo predstavljati.
piše: Jure Marolt
Torej, zbudiš se vsako jutro ob isti uri, ko je zunaj še mrak, sonce pa se počasi in sramežljivo prebuja sorazmerno s tabo. Spal si eno uro premalo, zato se zbudiš slabe volje. Poješ jogurt ali kos kruha, namazanega z marmelado. Odpelješ se v službo ali se sprehodiš v šolo. Tam si naslednjih sedem, osem, deset ur. Vmes kavica ali dve, medtem ko si s sodelavcem/sošolcem izmenjaš nekaj vsakdanjih banalnih puhlic, ne da sploh razmišljaš o tem, kaj govoriš. Počakaš, da kazalec ure odbije štiri in se lahko zopet odpelješ domov. Vmes nekajkrat pomisliš, kako bi nategnil tisto hudo sodelavko/sošolko, ki te niti povoha ne. Potem si doma s svojimi običajnimi mislimi, nekajkrat pogledaš na uro in ugotoviš, da bo kmalu konec še enega novega dneva. A to te ne skrbi, ker boš jutri ponovil vajo.
piše: Jure Marolt
Kaj je bilo prej, kura ali jajce? Kaj je bilo prej, zajebana ženska ali pomehkužen tip? Oba pola se vztrajno gledata navzkriž in obtožujeta. Ženske najpogosteje trdijo, da so bile primorane prevzeti moška opravila, ker jih sodobni moški ne znajo več. Slednji trdijo, da so jih ženske prevarale. Da so imela njihova jajca v ustih, medtem ko so se igrale z njihovim tičem, pa so jih preprosto odgriznila in izpljunila v svojo Chanelovo torbico. Sam trdim, da situacije ne gre posploševati. Vsak moški se sam odloči, če bo brezjajčnik, vsaka ženska je po lastni izbiri možača.
piše: Jure Marolt
»Ampak on je ekscentrik, veš, veliko ljudi ga ne mara.« Tako je starejša gospa opisala možaka, ki je v svojem življenju pretekel več kilometrov, kot jih povprečen človek prevozi z avtomobilom. »Seveda je, verjetno je nor do konca,« ji odgovorim, »in če ne bi bil, ne bi dosegel pol tega, kar je.«
piše: Jure Marolt
Sedim za mizo v nabito polni dvorani, okoli mene je približno sto petdeset ljudi, ki jih ne poznam. No, če sem iskren, nekaj njih na videz. Vsi nekaj govorijo in karikativno razlagajo, ko moje misli odtavajo nekam drugam. Ne poslušam nikogar od njih, ampak sem v svojem svetu. V tolikšni množici glasov si vzamem čas zase in občutek je odličen. Zalotim se, da uživam v tem, da se smehljam. Vse je tako preprosto.
piše: Jure Marolt