Tisočkrat ali še večkrat sem že zapela refren znane pesmi, ki jo pozna praktično ves svet. Pa se je še nisem naveličala. Več tisočkrat sem ob dotiku njenega lica že začutila daleč najgloblje čustvo, ki ga premorem – brezpogojno ljubezen. In ko sem ob sončnem zahodu, v sicer napol zatemnjeni spalnici, opazovala ta mili, nežni obrazek, sem si znova zaželela, da bi lahko ustavila čas.
Ni je lepše jutranje budilke kot otroški smeh, ampak v trenutkih, ko ob skodelici kave pišem te vrstice, bi vseeno veliko raje še spala… Po osmih mesecih se nekako še vedno nisem navadila na to, da je 8-urni spanec iluzija, 5-urni izjemna redkost, če mi uspe spati 2-3 ure v kosu, in to ponoviti dvakrat ali trikrat, je to že praznik.
Vroče poletno popoldne. Zatemnjena soba, v kateri je prijetnih 24 stopinj. Umirjeno dihanje, dvojno. Moje in njeno. Pogledam na uro. Razmišljam. Bi vstala in jo pustila samo v postelji ali bi raje zaspala tudi jaz (ali pa vsaj zadremala)? Priznam, pogosto izberem slednje, ker tudi čez dan potrebujem vsaj nekaj minut počitka. Ker pa se je v meni prebudila želja po pisanju, vstanem.
Priznam, odvisna sem… Od jutranje kave, ki poživi telo in duha… od objemov in nežnih dotikov ljubljene osebe… od sprehodov ob morju in sončnih zahodov… Od športa, brez katerega ne mine dan … od pogleda na čudovite modre učke… Jaaa, odvisna sem, priznam! In neizmerno srečna, ker ta odvisnost ne potrebuje nobenih zdravil!
Nedeljsko jutro. Bujenje ob sončnem vzhodu – v dvoje. Crkljanje v postelji – v dvoje (ker je tretji »crkljivček« odsoten). Tako lepo mi jo je gledati. Mirna, zadovoljna, sita, na frišno previta, dišeča (mamice in očki, saj sami veste, dojenček tako lepo diši, da parfumov pravzaprav ne potrebujemo!)… in na trenutke se kotiček njenih ustnic obrne v nasmeh. Neprecenljivo!