Nisem se še dobro postavil na svojo stalno počivališče, ko mi je že ustavil prvi avto. Sploh se ne spomnim več, ali sem izprožil palec ali ne. Ne razumem tistih, ki ne štopajo ali se tega celo bojijo. Meni je všeč prav vse pri tem, še najbolj zanimivi pa so mi ljudje, ki ustavljajo. Mnogi vozniki raje obrnejo svoj pogled stran, kot da se ti zastrejo v oči. Še nekaj, kar ne razumem. Tokrat mi ustavi oldtimer, dejstvo, ki me iskreno razveseli. Voznica počasi ročno odpre okno in se mi nasmehne. »Kam, mladenič?«

piše: Jure Marolt