Vroče poletno popoldne. Zatemnjena soba, v kateri je prijetnih 24 stopinj. Umirjeno dihanje, dvojno. Moje in njeno. Pogledam na uro. Razmišljam. Bi vstala in jo pustila samo v postelji ali bi raje zaspala tudi jaz (ali pa vsaj zadremala)? Priznam, pogosto izberem slednje, ker tudi čez dan potrebujem vsaj nekaj minut počitka. Ker pa se je v meni prebudila želja po pisanju, vstanem.
Veš tisto, ko ti v obdobju odraščanja in tudi kasneje v življenju govorijo: »Sprejmi se. Imej se rada takšno, kakršna si.«? No, moram reči, da s tem, kako biti zadovoljna sama s sabo, nisem nikdar imela težav. Po eni strani sem imela srečo, da sem bila vedno športne postave, po drugi strani pa sem kar hitro v življenju dojela, da je treba najprej imeti rad samega sebe, šele nato imaš lahko rad druge. Zdaj se boš pa vprašal(a), kaj ima to veze s sedanjim življenjem, kjer sem 24 ur najprej mama, šele nato karkoli drugega (punca, hčerka, prijateljica, mentorica, podjetnica…)?
Življenje ni v tem, da nabiraš točke. Ni v tem, koliko ljudi te pokliče ali ne, s kom hodiš ali s kom nisi nikoli hodil/a. Ni v tem, koga ljubiš in kateri fant/punca te občuduje. Pravzaprav ne gre za denar, ocene, obleke, nepremičnine ali šole, ki te sprejmejo ali ne. Bistvo življenja ni v tem.
“Se vidi, da je pridna!” je rekla pediatrinja ob našem prvem snidenju, in dodala: “Po teži in višini je videti, kot bi bila stara 3 mesece.” Pa ni. En mesec je mimo. Nepozabni prvi mesec, ki ga je najbolj zaznamovala ona. Kiana.
"Če želimo z nekom deliti življenje, moramo najprej znati biti sami. Nihče si namreč ne želi biti z nekom, ki noče biti s seboj..." To je le en odlomek iz čudovite knjige Vsemogočni v ogledalu, ki jo toplo priporočam prav vsakomur od vas, ki vam ni vseeno, kakšno življenje živite in kakšno bo le-to v prihodnje. Meni je knjiga ob vsem, kar sem sicer že vedela iz lastnih izkušenj, odprla nova obzorja in v tem je pravzaprav čar. Da mi vsak dan prinaša nekaj novega, priložnosti, da sem boljši človek.
piše: Sabina Gosenca