Tisočkrat ali še večkrat sem že zapela refren znane pesmi, ki jo pozna praktično ves svet. Pa se je še nisem naveličala. Več tisočkrat sem ob dotiku njenega lica že začutila daleč najgloblje čustvo, ki ga premorem – brezpogojno ljubezen. In ko sem ob sončnem zahodu, v sicer napol zatemnjeni spalnici, opazovala ta mili, nežni obrazek, sem si znova zaželela, da bi lahko ustavila čas.
Ni je lepše jutranje budilke kot otroški smeh, ampak v trenutkih, ko ob skodelici kave pišem te vrstice, bi vseeno veliko raje še spala… Po osmih mesecih se nekako še vedno nisem navadila na to, da je 8-urni spanec iluzija, 5-urni izjemna redkost, če mi uspe spati 2-3 ure v kosu, in to ponoviti dvakrat ali trikrat, je to že praznik.
Nedeljsko jutro. Bujenje ob sončnem vzhodu – v dvoje. Crkljanje v postelji – v dvoje (ker je tretji »crkljivček« odsoten). Tako lepo mi jo je gledati. Mirna, zadovoljna, sita, na frišno previta, dišeča (mamice in očki, saj sami veste, dojenček tako lepo diši, da parfumov pravzaprav ne potrebujemo!)… in na trenutke se kotiček njenih ustnic obrne v nasmeh. Neprecenljivo!
Rada imam izzive, zavedam se, da je življenje nepredvidljivo, pri vsem, kar počnem, pa me vodi ljubezen. A vse, prav vse, ima od 26. februarja še neko dodano vrednost. Biti mama je ponos, sreča, hvaležnost. Pomeni izpolnitev sanj. Ni enostavno, je pa nekaj, kar razumeš šele, ko doživiš. Trije tedni od poroda so mimo, trije nepozabni tedni uvajanja v novo vlogo in privajanja na nov ritem… In medtem, ko Kiana sladko spi, jaz razmišljam – kako je spremenila moje življenje? Česa me je naučila, preberi v nadaljevanju.