Zame je bil dan pred kulturnim praznikom uradno prvi delovni dan po porodniškem dopustu. Saj ne morem verjeti, kako hitro je minilo leto dni! Lani tak čas sem še z velikim trebuhom hodila naokoli, prepričana, da bom mamica postala v marcu in da bo naš prenovljen dom takrat že nared. Pa mi je življenje znova pokazalo svoj nepredvidljiv značaj.
Ni je lepše jutranje budilke kot otroški smeh, ampak v trenutkih, ko ob skodelici kave pišem te vrstice, bi vseeno veliko raje še spala… Po osmih mesecih se nekako še vedno nisem navadila na to, da je 8-urni spanec iluzija, 5-urni izjemna redkost, če mi uspe spati 2-3 ure v kosu, in to ponoviti dvakrat ali trikrat, je to že praznik.
Vroče poletno popoldne. Zatemnjena soba, v kateri je prijetnih 24 stopinj. Umirjeno dihanje, dvojno. Moje in njeno. Pogledam na uro. Razmišljam. Bi vstala in jo pustila samo v postelji ali bi raje zaspala tudi jaz (ali pa vsaj zadremala)? Priznam, pogosto izberem slednje, ker tudi čez dan potrebujem vsaj nekaj minut počitka. Ker pa se je v meni prebudila želja po pisanju, vstanem.
Agencija za šport Novo mesto, Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez in Slovenska olimpijska akademija sta tudi letos poskrbela za športno – zabavno druženje v olimpijskem duhu.
Pika Nogavička, gospod Ficko, zabavni klovn in simpatična gusarka so na pustni torek imeli posebno poslanstvo. Obiskali so otroški oddelek Splošne bolnišnice Novo mesto in polepšali dan bolnim otrokom.