»Zanimivo, da nisem niti enkrat samkrat pomislila, kaj mi je bilo tega treba?! Tudi v prvih jutranjih kilometrih, ko sva se s prijateljico s polžjo hitrostjo v stilu blažjih invalidov pomikali proti Santiagu, sva imeli občutek, da naju neka nevidna sila vleče proti končnemu cilju. Po poti sem si večkrat vizualizirala prihod pred katedralo v Santiagu. Zamišljala sem si, da me bodo oblile solze, da me bo morda preplavila nekakšna evforija... Pa ni bilo nič od tega,« najin pogovor začne Tina Petrovčič.
piše: Urška Murn