Tisočkrat ali še večkrat sem že zapela refren znane pesmi, ki jo pozna praktično ves svet. Pa se je še nisem naveličala. Več tisočkrat sem ob dotiku njenega lica že začutila daleč najgloblje čustvo, ki ga premorem – brezpogojno ljubezen. In ko sem ob sončnem zahodu, v sicer napol zatemnjeni spalnici, opazovala ta mili, nežni obrazek, sem si znova zaželela, da bi lahko ustavila čas.
Vroče poletno popoldne. Zatemnjena soba, v kateri je prijetnih 24 stopinj. Umirjeno dihanje, dvojno. Moje in njeno. Pogledam na uro. Razmišljam. Bi vstala in jo pustila samo v postelji ali bi raje zaspala tudi jaz (ali pa vsaj zadremala)? Priznam, pogosto izberem slednje, ker tudi čez dan potrebujem vsaj nekaj minut počitka. Ker pa se je v meni prebudila želja po pisanju, vstanem.
Novomeški košarkar Matej Venta, ki igra za češki Prostejov, je na hitro pripotoval v Novo mesto. Razlog je več kot razveseljiv. Njegova najdražja, Tina, je v četrtek zvečer v novomeški porodnišnici rodila prvorojenca, ki sta mu ponosna starša izbrala ime Vid.