Zagotovo drži dejstvo, da se vsak mora naučiti reči ne. Čeprav na silo in proti nekaterim svojim prepričanjem, vendar je to edini način, da nisi celo življenje le predpražnik, na katerem se obrišejo umazane noge grdo mislečih, tistih, ki s pridom izkoriščajo premilo dušo. To se zavoha zelo hitro. Krvi želeči posamezniki izbrskajo tiste, ki se še ne znajo postaviti zase in zaradi tega bodo slednji trpeli vse do takrat, dokler ne bodo na svojih ramenih več prenašali sranja drugih.
Vsak ima blizu vsaj eno osebo, ki vedno stori vse, kar ji kdo naroči. Nič ji ni odveč in pomaga vsakemu. Ampak s tem osebnim razdajanjem, s tem, ko mislijo da so prijazni, ker vsem priskočijo na pomoč, v resnici sebi delajo več škode kot koristi. Vedno namreč nastopi dan, ko tudi sami pričakujejo pomoč in zanjo – sicer stežka – nekoga tudi prosijo, pa v odgovor dobijo le kratek in odrezav: Ne. In ta zaboli bolj kot vse drugo, ker so pričakovali enako mero vljudnosti in pomoči, ki pa še zdaleč ni sama po sebi umevna. Nikoli ne pričakujte neobvezujoče pomoči drugih, še posebej tistih, ki jih ne poznate najbolje.
Nekateri ljudje so pač pijavke brez vesti. Taki obstajajo na svetu le zato, da bolj cenimo tiste, ki so njihovo pravo nasprotje. Ampak tudi te pijavke so lahko povsem neškodljive, če jim znamo reči ne. Ko bodo namreč ugotovile, da vas zanima le vzajemen odnos ali pa nič, se bodo počasi, prihuljeno odplazile do naslednje potencialne žrtve upajoč, da te še imajo na sebi kaj sesanja vrednega. Naslednjič, ko ti kdo reče ne, si to zapomni. In brez slabe vesti v podobni situaciji prihodnjič tej osebi odreči nekaj. Opazuj reakcijo te osebe. In bodi neomajen, stoj za svojimi novo utrjenimi stališči do konca.
Ne je tako osvobodilen. Preprost in kratek tlesk z jezikom ob ustno nebo in že je zunaj. In ko je enkrat zunaj, na prostem, med ljudmi, ni več poti nazaj. To je tisti ne, ki nas naredi močne. Ki da drugim vedeti, da z nami ni in ne bo lahko. Nobenega prenašanja sranja in tovora drugih oseb. Vsak na svoja pleča svoje občutke in prepričanja in gremo dalje. Da vidimo, kdo bo prišel dlje. Kdo bo prvi pokleknil pod težo lastnega tovora in bo prosil za pomoč. Takrat rečemo ne. Ne.
To še zdaleč ne pomeni, da kar iz zlepa postanemo nesramni in osredotočeni le še nase. Gre le zato, da se pravilno odločimo, kdo si zasluži našo pomoč in kdo si nas želi le izkoristiti. Zdi se mi, da bi se morali združiti ljudje, ki se trudijo misliti in delati dobro na eno stran, drugi pol pa naj zavzamejo vsi nergači, izkoriščevalci, hipohondri in grabežljivci tega sveta in se igrajo svoje podle igrice s sebi enakimi. Meni je mnogo ljubša dobronamerna napaka kot pa zlonamerno dobro dejanje. Iz tega izhajam, s kakšnimi nameni pristopiš do mene. Če si tu le zato, da mi serješ po glavi, te že takoj na vhodnih vratih čaka odločen NE. Odstrani se, pošast. Sicer pa prisedi, v hladilniku naju čaka mrzlo pivo.
