V Sloveniji je aktivnih mnogo vrhunskih športnikov, ki dosegajo izvrstne mednarodne rezultate, a so zaradi nerazumevanja in nenaklonjenosti najvišjih inštitucij, akterjev, interesnih sfer ter lobijev, prej ali slej postavljeni pred neizogibno dejstvo tako športne kot tudi življenjske eksistence. S športnim načinom življenja prispevajo k razvoju družbe in gradijo boljši svet. Svojim vrstnikom so vzor, mlajšim generacijam navdih, starejšim – ki niso obremenjeni s favoriziranjem posamičnih športov – pa v ponos. Na velika tekmovanja odhajajo večinoma na lastne stroške, a kljub temu ponosno nosijo embleme države pa čeprav ima ta do njih, milo rečeno, mačehovski odnos. Ko osvajajo medalje z velikih tekmovanj, dvigujejo pokale, prinašajo šampijonske pasove, delajo ogromne korake in podvige, ne samo zase, pač pa za svoj klub, svoje mesto, svojo državo, za ljudi, ki jih bodrijo na njihovi športni poti ter tudi za tiste »neznance«, ki jih njihovi uspehi spodbudijo k doseganju višjih ciljev. Ne glede na šport s katerim se ukvarjajo - kajti depriviligiranih športov je mnogo - so vsi soočeni z istim problemom: kako imeti uspešno športno kariero, ko pa si ne morejo financirati številnih priprav, odhodov na tekmovanja, športne prehrane in še bi lahko našteval? Kako bodo nadaljevali delo z mladimi v svojih klubih, ko so zaradi eksistenčnega boja prisiljeni opuščati celo svoje športne aktivnosti in se odpovedati 10- in več letnemu trudu v telovadnicah in ostalih vadbiščih? Takšnih malo znanih tragedij je ogromno, a vse prehitro bledijo iz spomina, še več, o njih nihče ne govori, za njih se nihče ne zmeni, namesto sposobnih graditeljev družbe, postanejo apatičen produkcijski faktor, nem in brezizrazen. Mar je to cilj države in družbeno - odgovornih podjetij? Še vedno verjamemo, da temu ni tako, zato pa se še naprej borimo, še grizemo in še poizkušamo ...
Moje ime je Mirko Vorkapić. Moja zgodba ena tistih, opisanih v uvodu. Treniram tajski boks in K-1. Svojo športno pot sem začel pri petih letih in do danes, ko jih štejem 25, sem neprekinjeno sledil športnemu načinu življenja ter spoštoval kodeks športnega obnašanja. Dosegel sem veliko najvišjih mednarodnih uspehov. Naj naštejem le nekaj pomembnejših: medcelinski prvak, 1. mesto izzivalca na svetovni WBC lestvici, zmagovalec evropskih S-1 eliminacij, zmagovalec K-1 eliminacij za jugovzhodno Evropo ter uvrstitev na evropski K-1 final-four, nastopanje v elitni organizaciji K-1, trikrat osvojeno 5. mesto na evropskih amaterskih prvenstvih, 9-kratni državni prvak. Dosego omenjenih rezultatov so mi omogočili lastni in družinski prihranki ter sem pa tja kakšen sponzor oziroma bolje rečeno dobrodušen znanec ali prijatelj, ki je vzročno-posledično imel neposredni uvid v stanje in razmere. Na druge kontinente sem ponesel ime države in svojega mesta, navezal stike s številnimi ljudmi, ki sedaj vedo, kje je Slovenija in kje je Novo mesto. V zahvalo vsako leto prejmem brezplačni zdravniški pregled in zadnje mesto na izboru za športnika leta MO Novo mesto (če ne jaz, pa moj klubski kolega op.p.). Če kdo misli, da sem se samo »pretepal« celo mladost, se moti. Dokončal sem ekonomsko gimnazijo v Novem mestu in postal absolvent novinarstva na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Večino denarja, ki sem ga dobil za svoje profesionalne nastope, sem vložil v svoje izobraževanje. Ko je trda predla, sem moral ob napornih treningih in pripravah, poprijeti še za kakšno dodatno delo. Ne jočem. V tem ni nič tragičnega. Tragično pa je dejstvo, da se v teh besedah najde mnogokateri športnik in z njim tudi njegova družina. Upravičeno? Sprašujem zgolj retorično.
Tole, kar pišem, naj bi sprva bila prošnja za sponzorstvo, vendar to ni. Je moj strnjen manifest in poziv k aktivni udeležbi tistih, ki imajo moč pomagati. Je tudi opozorilo klientelističnemu obravnavanju športov, nepravični razdelitvi sredstev in priviligiranju enih na škodo drugih. Sam bom kljub vsemu nadaljeval pot k začrtanim ciljem. Še naprej se bom boril, še vedno grizel in še vedno poskušal. Vsekakor pa bom vesel pomoči tistih, ki jim za moje uspehe ni mar.
Tako sem vam na voljo na telefonski številki 040 234 569 ali preko elektronske pošte (
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.
). Če se vam mogoče ne zdim vreden pomoči, pa vas pozivam, da poiščete enega izmed športnikov, ki deluje v morda še hujših razmerah in ga aktivno podprete v njegovih prizadevanjih. S tem ne bo imel koristi le on, pač pa, kot sem že omenil, celotna družba, v korist katere morajo centri moči delovati in ne obratno.
S športnimi pozdravi!
Mirko Vorkapić
Sreda, 28 Marec 2012 16:32
Javno pismo: DRUŽBENO ODGOVOREN NAJ STOPI KORAK NAPREJ!
"V bistvu imam polno mavho vsega, med drugim tudi tega, da pljuneš stran 20 let življenja za šport in družbo, ki ti nazaj nič ne vrne..." Tako je svoj zapis pospremil 25-letni Novomeščan Mirko Vorkapić. Poznamo ga kot odličnega borca in raperja, to, da gre za osebo, ki je študirala novinarstvo in ki z zanimanjem spremlja družbeno - politične in zgodovinske dogodke po svetu, vedo le redki. Njegovo pismo objavljamo v celoti.
Objavljeno v rubriki
AKTUALNO
Tagged under
- mirko vorkapić
- javno pismo
- šport in družba
Prijavite se za objavo komentarjev